Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz

Ko sva večer poprej s potepanja po gorovju Retezat vozila proti vzhodu v tristo kilometrov oddaljeni Brașov, se je za nama bliskalo in grmelo, dokončno pa se je ulilo ravno ko sva na obrobju mesta za seboj zaprla vrata najinega malega doma. Naslednje jutro je sijalo sonce, od dežja osvežena pokrajina pa je bila kot nalašč za izlet. Mahnila sva jo na sever, najbolj severno na tem potovanju, vse do nevidne meje med pokrajinama Transilvanijo in Moldavijo.

Preden sva prispela do destinacije tistega dne, nacionalnega parka Cheile Bicazului – Hășmaș, majhnega koščka sicer razsežnih vzhodnih Karpatov, je bilo potrebne še kar nekaj vožnje. Cesta, prelepa, da bi kdorkoli vozil po omejitvah in ob kateri sva, takoj ko sva zapustila Brașov, opazila dvojezične romunsko-madžarske table, se je vila po prostrani, gričevnati pokrajini, povsem drugačni od tiste prejšnjega dne. Brzela sva mimo neštetih stojnic z mladim krompirjem in sveže pečenimi kurtoši, vozila sva skozi mesta in vasi, ki si med seboj ne bi mogli biti bolj različni in vsak od krajev naju je po svoje očaral.

Sfântu Gheorghe se nama je zdel gol, socialističen, skoraj ruski, zeleno, z gozdom in hribi obdano in na manjši prelaz umeščeno zdraviliško mestece Băile Tușnad, z večnadstropnimi hoteli ter oblekami in opremo za na plažo na stojnicah, pa nobel – skoraj prenobel, mondeno. Na podeželju sva prehitevala konjske vprege in enkrat celo enega kolesarja, na večini drogov javne razsvetljave so gnezdile štorklje. Toliko se je že odvilo, toliko različnih pokrajin sva že zamenjala, ko sva v mestecu Gheorgheni šele zavila proti soteski.

Krvavo jezero – kulturni šok sredi transilvanskih gozdov

Nekje sem prebrala, da pot do soteske pelje čez najspektakularnejši cestni prelaz v Romuniji in če bi bil ta edini na najini poti, bi se z napisanim gotovo strinjala. Vijugala sva po široki cesti, obdani z visokimi smrekami, izza katerih je sem ter tja pokukala kakšna gola stena ali špičast vrh. Da se bližava Lacu Roșu, Krvavemu jezeru, najinemu prvemu postanku, se nama je zazdelo, ko se je ob cesti število parkiranih avtomobilov nenadoma drastično povečalo, dokončno pa nama je postalo jasno, ko je bilo na ovinku nad jezerom na in ob cesti zgoščene toliko pločevine, da sva se komaj prebila mimo. Bil je petek, začenjal se je vikend, čas, ko se številni Romuni odpravijo na večdnevni izlet v naravo. Tudi jaz bi se, če bi bila moja država tako velika in razdalje tako gromozanske. A to je na turističnih točkah, kot je bila ta, pomenilo gnečo in ne le na cesti. Na obali jezera sem namreč doživela pravi kulturni šok, saj so na stojnicah, do katerih sva se morala najprej preriniti, če sva sploh hotela do jezera, prodajali vse mogoče (in nemogoče), iz povsod se je kadilo in dišalo je po hrani: nad ognjem so se pekli kurtoši, v olju cvrli langaši, ponujale so se enormne količine lokalnega medu; otroški vrtiljak, postavljen na eni od travnatih teras nad jezerom, pa je delal s polno paro. Prebila sva se do lesenega podesta nad vodo, na katerem sta dva mladeniča veslanja željnim obiskovalcem brez prestanka izposojala čolne. Znašla sva se na nekakšnem sejmu in ta je bil postavljen sredi gozda, v osrčju narodnega parka.

Trajalo je nekaj minut, preden sva se končno prepustila toku in je Mr. P. na stojnici kupil langaš. Pojedla sva ga ob jezeru in pri tem opazovala (pretežno domače) turiste, ki so nerodno vijugali med debli, štrlečimi iz vode. Povzpela sva se na deset minut oddaljeno ploščad z lepim razgledom na mlado jezero, nastalo v devetnajstem stoletju, ko se je z bližnje gore odlomil plaz skal in zaprl strugo potoka. Pri tem je poplavilo in polomilo gozd iz jelk, katerih razklana debla še danes gledajo iz vode. Okrog nastanka jezera krožijo vsaj tri legende in vsaka od njih na takšen ali drugačen način opisuje skalovje, ki se je v rečno dolino zvalilo z bližnjega hriba in pod seboj pokopalo enega ali več osebkov (ki so si to zaslužili ali pa tudi ne, zavisi od zgodbe), od tod pa izvirajo tudi vsa poimenovanja: Rdeče, Krvavo in včasih celo Morilsko jezero. V resnici ime izhaja iz rdeče barve jezerskega dna, na katerem se nahaja železova ruda.

Oblaki, ki so se nabrali nad okoliškimi hribi, so se razpršili, midva pa sva nadaljevala vožnjo do nekaj kilometrov oddaljene soteske.

Dih jemajoča soteska Bicaz

Med neskončnimi karpatskimi vršaci je mnogo sotesk, a je Cheile Bicazului, mogočni kanjon reke Bicaz, zagotovo eden najlepših. Da bo gneča tudi tam, sva se že kar takoj sprijaznila, a bi glede na do tedaj doživeto lahko bilo tudi huje. Spuščala sva se vse globlje, stene okrog naju so bile vse višje in vse bolj odsekane in sonce ponekod sploh ni več doseglo tal. Na trenutke se nama je zdelo, da se bodo skale nad nama zaprle in bo ceste za naslednjim ovinkom nenadoma konec.

Vzpenjala in spuščala sva se po serpentinasti cesti, s katere se je nekajkrat odprl pogled za znameniti vrh Piatra Altarului, Oltarno skalo, in se vmes neštetokrat ustavila, nazadnje (skupaj z vsemi drugimi) na najožjem, najglobljem in najnevarnejšem delu s pomenljivim imenom Hudičev vrat, nato pa se sprehodila ob cesti, vzdolž reke in mimo previsnih sten, pod katerimi so se šibile stojnice, polne lokalnih in tudi malo manj lokalnih izdelkov. Bilo je čudovito.

Če se dan ne bi že prevešal v zgodnji večer in bi si za izlet, tako kot to počnejo Romuni, vzela cel vikend, bi se gotovo vzpela še do koče pod slikovitim vrhom Piatra Singuratica in se zapeljala na drugo stran, do jezera in jezu Bicaz, tretjega najvišjega v Romuniji in naredila krožno pot nazaj v Brașov. A sva si za naslednji dan spet splanirala pohod in če sva hotela biti pred nočjo doma, sva se morala vrniti po isti poti. Takrat še nisva vedela, da bo vzpon na Omu, najvišji vrh gorovja Bucegi, eden lepših pa tudi najdaljših, kar sva jih kdaj naredila. Najina odločitev, da obrneva, je bila prava.

Preberi tudi:
Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta
Območje gostega prometa
Made in YU ali zakaj se v Romuniji počutim kot doma

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja