vselepoinprav.si

Ko sva ob sedmih zvečer pristala na bruseljskem letališču Charleroi, ki je od prestolnice oddaljen slabo uro vožnje – ob običajni vsakodnevni gneči časovno torej približno toliko kot Brnik od Ljubljane – nisva imela posebnih načrtov. Bruselj je bil predaleč, da bi se tja vozila za en večer, pa tudi velika mesta naju v resnici ne privlačijo več toliko kot včasih. Charleroi je bil prestopna točka, mesto, kjer sva prenočila prvi in zadnji dan najinega roadtripa po severu Francije in še dobro, da sva se tam znašla ne le brez načrta, temveč tudi brez pričakovanj, ker bi bila v nasprotnem primeru verjetno precej razočarana. Mr. P. skoraj za vsako mesto, ki ga obiščeva, pravi, da bi brez težav živel v njem. Charleroi ni takšen kraj. Brugge, po drugi strani, pa že.

Iz Charleroija (iz sicer zelo prijetnega, ekološko usmerjenega hostla industrijskega videza, le nekaj korakov oddaljenega od avtobusne postaje) sva naslednje jutro tako razmeroma hitro odnesla pete, na letališču prevzela mali francoski avto in jo mahnila proti severu. Med drevesi in visokim grmičevjem, ki je obdajalo dobršen del avtoceste, sva se ozirala za ravnimi polji in vetrnimi elektrarnami, ki so v skupinah po pet in več bežale mimo. Prvi (in edini nenačrtovan) postanek sva naredila pri Waterlooju – tam, kjer je Napoleon doživel svoj veliki poraz. Mene je vleklo gledat prostrano polje, ki se je raztezalo za Levjim gričem, Mr. P. se je navduševal nad podzemno vstopno točko, katere osrednji del je bila velikanska detajlno izdelana maketa bitke. Nisva se zadržala dolgo, a ni nama bilo žal, da sva se ustavila.

Že ko sva doma s prstom po zemljevidu risala pot, sva se odločila, da Bruselj preskočiva. Med Charleroijem in severno obalo Francije – ciljem in glavno zvezdo tega potovanja – sva si tako pustila čas za obisk natančno enega belgijskega mesta in ko sva na tehtnico postavila Gent in Brugge, je na koncu zmagal slednji. Bil je vrhunec poletne sezone in jasno nama je bilo, da bo nabito poln – na to naju je opozarjal vsak drugi zapis na spletu – a je s pisanimi hiškami, nanizanimi vzdolž rečnega kanala, po katerem vozijo ladjice, tako zelo slikovit, hkrati pa ravno prav majhen za nekajurni peš potep, da mu nisva mogla reči ne.

Saj ne, da bi vožnja skozi strogo središče mesta predstavljala kakršno koli težavo: v Bruggeu lahko z avtom zapelješ v malodane vsako še tako ozko ulico, polno pešcev, prodajaln vafljev in trgovinic s spominki in te pri tem nihče ne bo grdo gledal – nam, Ljubljančanom, povsem nepredstavljiv koncept. Jasno, da tega nisva mogla storiti. Mali francoski avto sva stlačila v majhen parkirni prostor ene od stranskih ulic zunaj mestnega jedra, nato pa se sprehodila do Grote markt – glavnega trga, ki je bil ob zgodnjepopoldanski uri res že precej turistično oblegan, in v eni od tamkajšnjih uličnih prodajaln za po poti vzela eno najbolj tipičnih belgijskih jedi: pečen krompirček s porcijo majoneze (in ne obratno).

Opečnate hiše so se, ena prikupnejša od druge, vrstile ob kanalu, po katerem so brez prestanka (in izgledalo je, da tudi brez enega samega prostega mesta) vozili turistični čolni. Najslavnejši rečni ovinek, na katerem nad vodo bingljajo veje mogočnega drevesa in pod katerim se, kakopak, nahaja nobel kavarna, je resnično ena najpopularnejših lokacij v mestu.

Zavila sva stran od vrveža glavnih ulic, v uličico ob kanalu, nad katerim so se eden za drugim dvigali kamniti mostovi, preraščeni z bršljanom in njemu podobnimi plezalkami. Na nasprotnem bregu ni bilo pločnika: hiše so se spuščale naravnost v reko in nič čudnega, da se je Bruggea (kot tudi mnogih drugih severnih mest s kanali) prijel nadimek severne Benetke. Pod staro vrbo je ustvarjala slikarka, v napol praznem baru na vogalu je sedela manjša skupina lokalcev. Razen natrpanih čolnov, ki so neutrudno brzeli pod ozelenjenimi mostovi, tukaj ni bilo turistov. Poleg naju, seveda.

Pri zapornici, tik pred majhno mesto marino, v kateri je bila zasidrana peščica jaht, so otroci z lesene ploščadi brezplačnega mestnega kopališča skakali v temno zeleno vodo. Na drugi strani so večnadstropne stanovanjske zgradbe z umetelnimi pročelji postopoma zamenjale nižje enodružinske hiške, nič manj prikupne od prvih. Najmanj vsaka druga je imela proti reki obrnjen balkon ali zastekljeno nišo, v kateri so se nahajali fotelji, blazine, bralne lučke, knjige. Kdo si ne bi želel živeti tukaj? Mr. P. že.

Vrnila sva se na glavni trg, tam spet za na pot vzela klasični belgijski vafelj z jagodami, Mr. P. pa si je v eni od neskončnih trgovinic s spominki kupil žensko majčko. Pomotoma, kakopak, zato jo zdaj nosim jaz. Ko sva se nekaj minut kasneje vozila skozi stanovanjsko naselje na robu mesta, Mr. P. ni bil več edini, ki bi se v hipu lahko preselil tja: v pritličjih trinadstropnih opečnatih hiš so se vrstile kavarne, trgovinice, knjigarne. Na ulici je bilo tu in tam postavljenih nekaj enostavnih mizic, svetle izložbe so krasile rastline plezalke. Na zelenem pasu na sredini ulice so rasla visoka drevesa, med katera so bile umeščene nevpadljive pokrite garaže za kolesa. Ni nama bilo žal, da sva izbrala Brugge, škoda je bilo le, da nisva v eni od prijetnih sosesk preživela še dan ali dva. A čakala naju je pot naprej, na koncu nje pa morje in… Francija.

Več slik na: www.perkophotography.com