vselepoinprav.si

Prvi vikend v oktobru je bilo vreme vse prej kot sončno, zato sva nekje na polovici poti do vznožja najvišje avstrijske gore spremenila smer in jo raje mahnila na bližnjo beljaško cesto. Skoraj sva se že sprijaznila, da bova načrtovani izlet pač morala prestaviti na pomlad, nato pa je prišel naslednji vikend, natančneje dvanajsti oktober, in z njim eden od najlepših dni te jeseni. Ni nama preostalo drugega, kot da izkoristiva verjetno še zadnjo priložnost pred zimo in se po šestih letih znova povzpneva po slikoviti ovinkasti cesti, ki pelje do veličastnega razgleda na mogočni Veliki Klek.

Za razliko od prejšnjič je bila cesta kljub skorajšnjem koncu sezone še vedno precej prometna – marsikdo se je, tako kot midva, na sončen oktobrski dan želel še zadnjič letos povzpeti do ploščadi Kaiser-Franz-Josefs-Höhe in se naužiti spektakularnega razgleda na zasnežene tritisočake. Nisva hitela, ravno nasprotno: ustavljala sva se na vsakem ovinku in občudovala pokrajino, ki se je odpirala pred nama. Trava je že dobila tisto jesensko oranžno-rjavo barvo, vrhovi bele snežne kape, osameli macesni pa so žareli v nežnih rumenih odtenkih. Vožnja po serpentinasti cesti se mi je tudi tokrat zdela ravno tako (če ne še bolj) sijajna kot razgled sam.

Ravno tako otožen kot zadnjič pa je bil pogled na ledenik Pastirica, ki se je od najinega prejšnjega obiska znova skrajšal za nekaj deset metrov in na mestu, do koder je pred šestimi leti še segal ledeniški jezik, se je zdaj raztezalo široko jezerce sivo-zelene barve. V trgovinici s spominki, kjer je mogoče kupiti tudi kajzerice s salamo in sirom sva vzela slednje, nato pa za nekaj trenutkov posedela na ploščadi. Nebo je bilo brez oblačka, a je s hribov začel pihati leden veter, zato je posedanje na soncu, četudi v toplih puhovkah, kmalu postalo neprijetno.

Za konec sva se, tako kot vsakič doslej, skozi tunela Hochtor in Mittertörl ter prelaz Fuscher Törl zapeljala še na Edelweisspitze, kjer sva ob panoramskem razgledu na zasneženo pokrajino pomazala zajetno porcijo cesarskega praženca, postreženega z jabolčno čežano. Tam ni pihalo in za vogalno mizo z edinstveno lokacijo sva posedela kar lep čas.

Domov sva se vrnila po isti poti: skozi dolino Mölltal, mimo slikovite gotske cerkvice v vasici Heiligenblut, ravno tako odete v čudovite jesenske barve. Nazaj grede sem vozila jaz, a ne mojega belega Šveda, ki ga je krstna vožnja pod Veliki Klek doletela pred šestimi leti – tokrat je na vrsto prišel Mr. P.-jev srebrni novodobnik, ki sva ga, tako kot mojega, kupila v začetku jeseni. Še več: trinajst minut čez eno popoldan, ko sem na ploščadi fotografirala ledenik, sem ugotovila, da sem pred šestimi leti naredila skoraj identično sliko in to le minuto poprej, dvanajst minut čez eno. In tudi takrat je bil dvanajsti oktober.

Preberi tudi:
Großglockner Hochalpenstraße: po gorski cesti pod Veliki Klek – osem let kasneje
Großglockner Hochalpenstraße: po gorski cesti pod Veliki Klek
Nockalmstraße: po alpski cesti na Klomnock
Villacher Alpenstraße: po panoramski cesti na Dobrač
Po avstrijskih panoramskih cestah z motorjem: Nockalmstraße in Maltatal
Kölnbreinsperre: v naročju Visokih Tur