vselepoinprav.si

Pri nama je običajno tako, da je Mr. P. tisti, ki kupuje letalske karte, išče nastanitve in skrbi za vso logistiko na potovanjih. Ob vstopu v njegovo peto(!) desetletje se mi je zato zdelo edino prav, da vsa ta opravila enkrat za spremembo vzamem nase in povrh vsega zadevo izpeljem še na skrivaj. Tako sem mu v torek popoldan, štiri dni pred njegovim štiridesetim rojstnim dnevom in manj kot štiriindvajset ur pred odhodom zabičala, naj na hitro spakira kufre. V resnici je šlo za srednje velik nahrbtnik, v katerega je bil primoran zbasati za pet dni oblek. Bil je navdušen nad novico, da je bilo vse, kar je moral storiti, le prepustiti se toku dogodkov, jaz pa tudi, saj se je organizacija izleta presenečenja takšnih razsežnosti, kljub temu da je predstavljala konkreten izziv, izkazala za izjemno zabavno. Da potujeva z letalom, ni vedel vse dokler nismo z avtoceste zavili proti Brniku. V letališki avli sem mu v roke stisnila vrečko za tekočine in mu na telefon naložila letalsko karto za Madrid.

Bil je prikupno zmeden: Madrid namreč nikoli ni bil visoko na seznamu mest, ki bi si jih kateri koli od naju posebno želel obiskati. Potem sem mu predvajala posnetek najinega najljubšega nečaka, v katerem je ta izžrebal dano destinacijo in nenadoma je potovanje postalo bolj zanimivo. To sicer še ni bilo vse, a tega takrat še ni vedel – največji del presenečenja je bil šele na poti. Dobesedno.

Veliko mesto, veliko dreves, veliko presenečenje

Prispela sva pozno popoldan in ko sva po dobri uri vožnje z metrojem končno izstopila na jugovzhodu velikanskega mesta, se je že povsem stemnilo. Soseska, v kateri sem nama rezervirala sobo, je bila mirna, ulica prazna in neprometna. Mr. P. je bil navdušen nad domačnostjo preproste, trajnostno usmerjene nastanitve, takoj zatem pa še nad valovitimi, tridimenzionalnimi ploščicami v kopalnici. Takšne, je rekel, bi imel tudi doma. Tako bo prvih par slik iz Madrida vedno tistih nekaj iz te kopalnice. Zvečer sva se mimo neštetih sadjarjev in prodajaln z vsem, kar si lahko zamisliš, sprehodila do prve trgovine. Četrt, v kateri so prevladovali priseljenci iz južnoameriških držav, nama je nemudoma postala všeč.

Naslednji dan se nama ni nikamor mudilo, deloma tudi zato, ker konec novembra sonce v Madridu vzide šele nekaj čez osem. Na ulici ni bilo težko najti česa za pod zob: s slastnimi španskimi pecivi sva se v eni od številnih pekarn z nepregledno izbiro dobrot sladkala že za prvim vogalom. Po obhodu soseske, ki je zjutraj prekipevala od življenja, sva skočila na metro in se zapeljala v mesto.

Sprehodila sva se čez Plaza Major, živahen glavni trg v obliki popolnega pravokotnika, na katerem so bile priprave na božični sejem že v polnem teku. Na tržnici Mercado de San Miguel sva pojedla prvo empanado, obloženo s piščancem in sirom in če bi vedela, da takšnih ne bova našla več nikjer, bi pojedla vsaj še tri. S terase kraljeve palače, na kateri so se ulični glasbeniki, pantomimiki in drugi umetniki mešali s turisti, se je odprl čudovit pogled na zeleno prestolnico, ki se je povsem upravičeno drži sloves mesta z največjim številom dreves v Evropi. Nekje sem prebrala, da ima Madrid tudi drugo največje število drevoredov na svetu, prekaša ga le Tokio.

Ker je Teleférico, slavna madridska gondola, ki Parque del Oeste, zahodni park, povezuje s Casa de Campo, največjim parkom v Madridu, trenutno na remontu, sva šla na bus. Ta naju je mimo zabaviščnega parka in živalskega vrta pripeljal na rob velikanske oaze, polne borovcev, palm in zelenih papig. Po mivkastih poteh sva se sprehodila do zgornje postaje gondole, od koder se je odprl pogled na bele stolpnice.

Pod pretvezo, da greva popoldan na drug konec mesta pogledat trgovino, ki mu bo – vsaj tako sem mu zatrjevala – zagotovo všeč, sva se nato spet usedla na metro. V nizki četrti blizu letališča sva se sprehodila do manjšega trga, kjer je ga je čakalo zadnje, največje presenečenje tega potovanja: v kavarni na soncu so sedeli najin najljubši nečak in njegova starša, ki so se preko Madrida vračali s Kube. Pred šestimi leti sta me Mr. P. in najboljša sestra na svetu na podoben način presenetila sredi Verone. Zdaj je bil na vrsti on in tudi nama je presenečenje uspelo. Skupaj smo preživeli večer, noč in del jutra in Mr. P. je rekel, da je že dobil vse, kar si je želel za rojstni dan.

Z vlakom v Segovio

Naslednji dan so oni nadaljevali pot domov, midva pa sva se odločila, da za nekaj ur zapustiva mesto in jo mahneva na enodnevni izlet z vlakom. Med Toledom in Segovio je na koncu zmagala slednja. Po začetnem kaotičnem iskanju perona, med katerim sva ugotovila, da so španski vlaki redkokdaj točni in da si pri uslužbencih španskih železnic z angleščino lahko bolj malo pomagaš, sva ob 11.20 končno sedela na vlaku.

Ker sva karti kupila tik pred zdajci, je ostal na voljo le še počasni vlak, ki je peljal daleč naokoli in se je ustavljal na vsaki postaji – potovanje, ki je bilo naravnost po najinem okusu. Mimo so drsele opečnate hiše in pokrajina, odeta v jesenske odtenke, nebo je bilo brez oblačka in tudi ko smo se od mesta že precej oddaljili, je bilo v daljavi še vedno mogoče videti obrise njegovih najvišjih stolpnic. Redko posejana drevesa, med katerimi so tekle mivkaste poti, so zamenjali kamniti griči, kmalu zatem pa se je v daljavi pojavil obris gorske verige Sierra de Guadarrama. Tik pod hribi, v mirni vasici Cercedilla, sva prestopila na medkrajevni vlak, ki je bil še počasnejši, glasnejši in še bolj prazen od tistega, s katerim sva prišla. Gorovje smo prečili skozi krajši tunel in na drugi strani se je pred nami odprla gola gričevnata pokrajina, ki ji ni bilo videti konca. Nekaj minut kasneje smo prispeli v Segovio.

Z železniške postaje je bilo do starega mestnega jedra le dvajset minut hoje, zato sva se v mestece na griču odpravila kar peš. Še zdaleč si nisva predstavljala, da je mesto, vključeno na seznam Unescove svetovne dediščine, tako zelo obiskano in bolj kot sva se bližala staremu delu, bolj sva se bala, da se bova med njegovimi znamenitostmi sprehajala skupaj s trumami drugih turistov. A se je na koncu izkazalo, da se jih večina zadržuje ob eni od največjih znamenitosti: rimskem akvaduktu iz prvega stoletja, ki je ohranjen v celoti in se ponaša z nazivom najpomembnejše rimske zgradbe v Španiji. Zgrajen je povsem brez malte, z loki v dveh vrstah, med katerimi njegov najvišji meri kar devetindvajset metrov. Po eni od ulic, polni trgovin s preveč spominki in restavracij s predrago hrano, sva se povzpela do katedrale Santa Maria, ene od zadnjih v Španiji (in Evropi), zgrajenih v gotskem slogu. Zgradba je gromozanska, skoraj predimenzionirana za tako majhen kraj, njen slog, ki naj bi bil značilen za baskovsko-kastiljsko gotiko, pa je resnično nekaj posebnega. Od tam sva se odpravila do skrajnega roba mesta, vse do gradu Alcázar, ki se dviga na strmi pečini in od koder se odpira čudovit pogled na okoliške griče. Grad je v svoji bogati zgodovini zamenjal veliko oblik in lastnikov, med številnimi zanimivostmi pa izstopa trivialen podatek, da ga je gospod Disney uporabil kot navdih za grad v zgodbi o Pepelki.

Skozi labirint ulic sva se vrnila nazaj pod akvadukt, od tam pa na bus, ki je peljal na železniško postajo. Že tja grede sva preko spleta kupila karti za hitri vlak, za katerega so – to sva ugotovila šele na avtobusu – sredi travnikov, na ravnini pod mestom, zgradili čisto novo postajo. Tam sva morala nahrbtnika poslati skozi rentgen in pokazati osebni izkaznici. Sedeži so bili vnaprej določeni in ker je bil vlak poln, sva sedela ločeno. Razgleda skozi majhna okenca ni bilo, pač pa smo se v mesto s hitrostjo dvesto petdeset kilometrov na uro vrnili v pičlih tridesetih minutah.

Zadnji dan v Madridu: rojstnodnevni pohod po mestu

Napočil je dan, ko je tempo narekoval Mr. P. Konkretno je to pomenilo, da sva se prestavljala iz lokala v lokal, pila vino in jedla tapase, se vmes mastila s churrosi in sladicami iz vogalnih pekarn, med vsem tem pa sem si bila primorana kupiti še dva para čevljev. To, je rekel Mr. P., si je zaželel za svoj rojstni dan. Sprehodila sva se skozi živahno mestno četrt La Latina, jo za kontrast mahnila po ulici Gran Vía, na kateri so bile ena za drugo nanizane visoke bele stavbe iz začetka dvajsetega stoletja, pa skozi park El Retiro, v katerem so se Madridčani rekreirali, fotografirali ali pa se v eni od številnih kavarn le nastavljali sončnim žarkom.

V n-ti pekarni sva si nabrala nekaj lokalnih peciv, se z busom zapeljala v vzhodni del mesta in jo od tam peš mahnila na razgledni hrib Tío Pío, kjer sva skupaj z lokalci posedala na travi, se sladkala z vaniljevim stožcem, jabolčno pito in rolico iz listnatega testa ter uživala v razgledu na mesto, ki se je raztezalo pod najinimi nogami. Tudi to, je rekel Mr. P., si je zaželel za svoj rojstni dan.

Od tam do najine sobice je bilo kvečjemu kakšne pol ure hoje, pa sva se spet odpravila kar peš. Odkrivala sva skrite kotičke mestnih četrti in iz prve roke okušala utrip lokalnih skupnosti – dve od najljubših Mr. P.-jevih aktivnosti v vsakem velemestu. V sobi sva se preoblekla in za silo uredila, potem pa naju je Mr. P. odpeljal na rojstnodnevno večerjo v družinsko gostilnico, le nekaj minut oddaljeno od najine nastanitve. Lastnik, starejši gospod, ki me je spominjal na Al Pacina v poznih srednjih letih, ni znal niti besedice angleško, kot tudi nihče od njegovih zaposlenih. Z osnovnim znanjem španščine in nekaj ročnimi gestami sva na koncu kljub temu uspela naročiti narezek, katerega osrednji del je bil slasten jamón, ki se je kar topil v ustih. Tudi rdeče vino, ki ga je zbral Tío Al, je lepo steklo po grlu. Predvsem to, je dejal Mr. P., si je zaželel za svoj rojstni dan.

Še zadnjič sva se sprehodila po najini soseski, bila je sobota zvečer in trgovine še dolgo odprte, pa sva zavila v prodajalno z oblačili iz druge roke, kjer je slavljenec končno našel tudi nekaj zase. Tega, je pripomnil, si za svoj rojstni dan sicer ni izrecno želel, je bil pa lep zaključek dneva in primeren epilog najinemu rojstnodnevnemu potepanju po Madridu. Naslednje jutro sva se nad zasneženo Evropo vrnila nazaj domov.

Sorodne vsebine:
Izlet presenečenja: na Vogel
Izlet presenečenja: Verona in Treviž