vselepoinprav.si

Vedela sem, da se nekaj pripravlja, a sem računala bolj na kakšen dan ali dva nekje v Alpah – bodisi domačih ali kvečjemu v eni od sosednjih držav. Potem mi je dan pred rojstnim dnevom, popoldan, potem ko sva že pojedla kosilo in je bil Mr. P. na tem, da si skuha kavo, moj dragi romunski nečakec poslal video sporočilo, v katerem je naznanil, da moram tistega dne zgodaj spat, ker da se sredi noči odpravljam na čisto posebno pot. Spala nisem nič, deloma zato, ker je bilo treba na hitro spakirati kovček za pet dni, vanj stlačiti tako pohodne čevlje kot kopalke, predvsem pa ker je bil štart iz Ljubljane planiran že ob polnoči. Bolj ko se je bližala ura odhoda, več namigov sem dobila in ko sva se malo čez polnoč – prvih nekaj minut mojega rojstnega dne – končno usedla v avto, je Mr. P. napovedal, da najprej potujeva na Dunaj, nato pa v državo, v kateri nihče od naju še ni bil. Štiri ure kasneje, v vrsti za check-in, je na moj telefon priletela letalska karta, na kateri je pisalo: Funchal, Madeira.

Še dobro, da nisem vedela, kako (lahko) izgleda pristajanje na Madeiri in še dobro, da se o tem ni pozanimal niti Mr. P. A sva imela srečo, ker je pihal le zmeren veter – pristajanje na pisti vzdolž obale, ki se na visokih stebrih na koncu razteza v morje, je namreč lahko prava adrenalinska izkušnja. Včasih je pač bolje, da ne veš, kaj te čaka. Ko sva stopala iz aviona, je v naju bušnil vlažen zrak, vzdolž piste so rasli nenavadni iglavci in visoke rože z velikimi roza cvetovi in šele takrat sem se zavedla, da se nahajam na razmeroma majhnem (in povrh vsega še vulkanskem) otoku sredi Atlantika. Na letališču sva prevzela avto – glasno malo Fiat Pando, ki je sopihala v vsak klanec (in teh ni bilo malo) in s katero sva nato po dolgem in po čez prevozila cel otok ter se ob tem neskončno zabavala.

A presenečenj še ni bilo konec: Mr. P. nama je v le deset minut oddaljeni stanovanjski soseski na klifu rezerviral prostorno, semi-industrijsko opremljeno stanovanje s pogledom na morje, klife in pristajajoče avione, o katerem sanjam še danes. Na policah v dnevnem prostoru so naju čakale knjige, v kuhinji kavni aparat s kapsulami ter polno založena shramba. Tako s kavča kot s postelje se je odpiral razgled na peneče se valove daleč spodaj, vsako jutro je iz bližnjega pristanišča mimo priplula ribiška ladja. Nisem človek, ki bi na počitnicah ležal na miru in gledal v zrak, a v tistem stanovanju bi lahko brez težav v brezdelju preživela vseh pet dni.

Funchal: sprehod skozi glavno mesto in nepozabna rojstnodnevna večerja

Ampak jasno, da nisva. Po kosilu z razgledom (ki je vključevalo tudi prvo porcijo pastel de nata – tradicionalnega portugalskega peciva iz listnatega testa, polnjenega z jajčno kremo) in popoldanskem počitku (ki ga je bilo zaradi pretekle neprespane nemogoče preskočiti) sva se z malo Fiat Pando odpravila na potep v Funchal, največje in glavno mesto na otoku. Sprehodila sva se ob obali in po ulicah, prekritih s čudovitimi črno-belimi mozaiki. Mr. P. je spil svojo prvo portugalsko kavo, jaz pa svojo prvo poncho – tradicionalno alkoholno pijačo z Madeire, pripravljeno iz ruma, limoninega soka in medu.

Za večerjo sva izbrala nevpadljivo majhno restavracijo na neobljudeni ulici, v kateri je sedelo nekaj lokalcev in – to sva ugotovila šele proti koncu – dva Štajerca. Mr. P. je naročil tunin file na žaru (najboljši, kar jih je kdaj jedel), jaz pa spet nekaj tradicionalnega: file črnega morskega meča (ribe, ki plava le v morju okrog Madeire), postreženega z ocvrto madeirsko banano. Nisem pretirana ljubiteljica morske hrane, ampak to je bilo nekaj najboljšega, kar sem kdaj jedla. Gospa, ki nama je stregla, nama je zraven prinesla belo vino po njenem izboru, tudi kar se tiče volumna. Ker naju je moral Mr. P. tistega večera še varno pripeljati domov, sem se pač žrtvovala, da izpraznim dvakrat po dva kozarca. Ko sva se vračala k avtu, je večerno sonce na ulicah ustvarjalo čudovite igre svetlobe, ki so vedno tako drugačne, ko si daleč od doma, in moj dan bi se težko zaključil lepše. Za nameček mi je Mr. P. prepustil izbiro za potep naslednjega dne.

Visoko med oblake: Vereda do Areeiro

Jasno, da sem izbrala najvišji vrh na otoku, tisoč osemsto dvainšestdeset metrov visoki Pico Ruivo in jasno, da sem se med dvema potema, ki vodita nanj, odločila za daljšo. Ta se je začela na štiriinštirideset višinskih metrov nižjem Pico do Areeiro, tretjem najvišjem na otoku. Do slednjega pelje lepa cesta, ki se zaključi z velikim parkiriščem – izhodiščem za sedemkilometrski, triinpolurni pohod po stezi Vereda do Areeiro. Sedem kilometrov v eno smer, da ne bo pomote.

Že ko sva se vozila proti izhodišču, so nad nama švigali beli oblaki in vsake toliko razkrili pogled na čudovite zelene vrhove, med katerimi sva se znašla. Na neki točki, na najožjem delu ceste, ki so jo ravno sanirali, je prišlo do zastoja in za trenutek se mi je zazdelo, da se nahajam nekje v Južni Ameriki. In že po prvih nekaj korakih, potem ko sva se s Pico do Areeiro spustila do prve razgledne ploščadi, sem Mr. P.-ju rekla, da bi zaradi mene lahko na tistem mestu tudi obrnila, ker so bili razgledi že tam tako veličastni, da si je bilo težko zamisliti, da sploh lahko obstaja še kaj lepšega.

A se seveda nisva. Nadaljevala sva spust (z nekaj manjšimi vmesnimi vzponi) v grapo, po neštetih stopnicah, zavojih in skozi tunele brez osvetljave, dokler nisva dosegla najnižje točke poti slabih tristo metrov nižje. Pod in nad nama so se raztezale strmo odsekane stene, poraščene z mahom, netreskom in cvetlicami s cvetovi vseh barv. Za vsakim ovinkom je rasla neka druga rastlina in iz vseh razpok je curljala voda. Nad pokrajino se je spuščala megla, okrog vrhov so se nabirali beli oblaki in če se mi je kdaj kaj zdelo mistično, potem je bilo to tisti trenutek.

Sledil je dolg in naporen vzpon, ki pa je bil čisto na vsakem koraku poplačan z novimi dih jemajočimi razgledi. Z mahovi poraščena pobočja so zamenjali sivi viharniki, med katerimi pa ni rasla trava, temveč na stotine tropskih rastlin, ena lepša od druge. Ko sva dosegla vrh, se je zjasnilo in za trenutek sva v daljavi zagledala celo morje. V koči tik pod vrhom sva si naročila vsak po dve kokakoli, potem pa kmalu obrnila nazaj. S krajše, grebenske poti so se proti koči in razgledni ploščadi valile trume spočitih pohodnikov in za hip so se mi kar malo zasmilili, ker sploh niso vedeli, kako lepa je pot, po kateri smo prišli tisti ta zaripli in zadihani.

Vedela sva, kaj naju čaka in ni nama preostalo drugega, kot da po začetnem spustu znova zagrizeva v klanec. Noge so postajale vse težje, napredovala sva počasi, a mi ni bilo žal niti ene same stopnice. Pri zadnjem kilometru se je vreme povsem spremenilo: nad ozek greben so se navlekli sivi oblaki, pihalo je, da naju je kar prestavljalo, vidljivost pa je bila zgolj nekaj metrov. Bil je nor občutek. Po točno šestnajstih kilometrih in slabih tisoč sto višinskih metrih sva se – utrujena, a polna vtisov – vrnila na izhodišče.

Levada do Moinho – Levada Nova: ob slovitih vodnih kanalih

Vse verede nimajo levad, skoraj vse levade pa imajo vsaj eno spremljajočo veredo. Vereda je namreč sinonim za stezo, levada pa za vodni kanal, čisto pravi mali akvedukt, ki je iz hribov speljan v dolino. Levade so še ena od znamenitosti Madeire – preko njih so v preteklosti z deževnega severa na suhi jug dovajali vodo za namakanje in pranje, danes pa služijo predvsem kot vir hidroelektrične energije. Vsega skupaj jih je na otoku za več kot dva tisoč sto sedemdeset kilometrov, nekatere od njih so speljane po strmih, pogosto prepadnih pobočjih in se vijejo globoko v notranjost vlažnih gozdov. Ob njih so (predvsem za turistične namene) danes speljane pohodne poti in po eni od njih sva jo mahnila tudi midva.

Mr. P. je izbral takšno z izhodiščem v majhnem zaselku sicer večjega obmorskega mesteca Ponta do Sol, ker mu je najbolj od vsega zanimivo opazovati, kako živijo domačini. Vasica je bila res nekaj posebnega: na strmem pobočju, umeščeni kar med hišami, so se namreč razprostirali nasadi banan. Vsi vemo, kako rastejo banane, ampak pogled na hiše, z vseh strani obdane z velikimi listi, bananovcev je bil naravnost fantastičen. Avto sva pustila na ulici z vsaj dvajsetstopinjskim klancem in upala, da na mali Fiat Pandi redno preverjajo delovanje ročne zavore.

Steza se je začela tik za cerkvijo in se po pobočju vse ožje soteske zlagoma začela vzpenjati v gozd. Odločila sva se za krožno pot – gor grede sva jo mahnila vzdolž starega, ožjega in bolj zaraščenega kanala (Levada do Moinho), nazaj pa sva se spustila ob njegovem mlajšem, širšem in veliko globljem bratu (Levada Nova). Zaradi megle in oblakov, ki so se vlekli nad temno zelenim gozdom, se mi je spet zazdelo, da sem nekje na drugi strani Atlantika. Del poti je vodil za slapom in skozi manjši tunel in vedno bolj nama je postajalo jasno, kako težaško in dolgotrajno delo je morala predstavljati gradnja levad.

Tik preden sva se znova vrnila v vas, sem na enem od ovinkov prvič v njenem naravnem habitatu zagledala velikansko monstero. Malo naprej je gospa iz kanala zajemala vodo za zalivanje ene od svojih teras, gospod pa je domov gnal trmasto ovco, ki je v kanalu hotela piti vodo. V malem lokalnem kafiču sva nato naročila kavo, pastel de nata in kozarček ponche. Stricu, starejšemu gospodu, ki je stregel za šankom, so se oči zalesketale predvsem pri slednji in izpod pulta je s prikritim nasmeškom na ustnicah potegnil rumeno pijačo v prozorni steklenici brez nalepke in imena. Domače žganje a-la-Madeira.

Pred nama je bilo še celo popoldne in kljub temu, da se je udoben kavč s pogledom na morje po dveh zaporednih dnevih hoje slišal mamljiv, sva jo vseeno mahnila naprej proti zahodu.

Strmi klifi in črne plaže

Mineval je že tretji dan, pa se še kar nisva navadila strmih cest, dolgih tunelov in strmih cest v dolgih tunelih. Do plaže, na kateri bi se dalo kopati, je bilo skoraj nemogoče priti. Ko sva zapustila Ponta do Sol, sva znova vozila mimo naselij, razdrobljenih po strmih terasah, a se je kmalu pokazalo, da se oddaljujeva od glavnega mesta: vasi so bile manjše, hiše so bile bolj narazen, okrog njih je bilo več prostora in manj ograj. Kmalu za tem se je začela spreminjati tudi pokrajina. Zelena pobočja in plantaže banan je zamenjal redek, svetel gozd, tega pa suhi travniki. Le malo zatem sva se znašla na najzahodnejši točki otoka – pri svetilniku Ponta do Pargo sva se sprehodila na rob dvesto devetdeset metrov visokega klifa, pod katerim je ves čas divje bučal Atlantik. Rahel dež, ki naju je spremljal del poti, je ponehal, na vrhu klifa je pihal močan veter, izza oblakov pa se je pokazalo celo sonce.

Od tam sva po ovinkasti cesti nadaljevala pot proti severu. Ko sva znova dosegla gozd, poln eksotičnih rastlin in ogromne praproti, je spet začelo deževati, a naju to ni odvrnilo od brezciljnega potepanja. Prišla sva na manjši prelaz in pod seboj zagledala mestece Porto Moniz. Po ostrih serpentinah sva se spustila vse do obale in se sprehodila ob morju – Porto Moniz je namreč znan po naravnih bazenčkih, vklesanih v črne vulkanske skale, v katerih se je brez plačila vstopnine mogoče tudi kopati. Razburkano morje je pljuskalo ob razbrazdano obalo, še vedno je rahlo pršilo in nihče od naju (takrat še) ni imel poguma, da bi skočil v mrzlo vodo.

Nato sva jo ob obali mahnila nazaj proti vzhodu in se spotoma ustavila še v mestecu Seixal, ki slovi po znameniti črni plaži, eni od najpopularnejših na otoku. Tokrat je Mr. P. le skočil v morje, medtem ko sem jaz na temni mivki, oblečena v flanelasto srajco in čeznjo vetrovko, malicala ocvrto ribo s pečeno banano. Ko je končno le prikorakal iz vode, je navdušeno oznanil, da v tako mističnem okolju pa res še ni plaval: nad njim so se dvigale visoke, z zelenjem poraščene gore z vrhovi, ovitimi v meglo, po njihovih pobočjih so padali slapovi, nekateri čisto do plaže. Bil je presrečen.

V kraju São Vicente sva zavila proti notranjosti in otok prečila po širini. Spet sva vozila skozi predore in džungli podobno pokrajino in bila že skoraj prepričana, da to pa je že res Brazilija. Na južni strani je sijalo sonce in osvetljevalo gladke liste bananovcev, ki so se lesketali v večernih žarkih. Le slabih petnajst minut stran, na najinem malem klifu, je bilo oblačno in tako vetrovno, da sedenje na terasi ni prišlo v poštev. Zdelo se nama je neverjetno, koliko različnih mikroklim lahko premore tako majhen otok kot je Madeira.

Po dveh dneh neprestane hoje je bil v nedeljo čas za počitek na plaži, a se je znova izkazalo, da slednje ni tako zelo enostavno najti. Najlepše plaže na Madeiri se nahajajo pod strmimi klifi in so večinoma nedostopne. Ni nama bilo do mestnih plaž z gnečo in umetno nasuto mivko, zato sva se odločila, da greva kar za nosom (in stran od oblakov) in ob tem še malo raziščeva otok. Mahnila sva jo na vzhod in ker vreme tudi po slabi uri vožnje še vedno ni sodelovalo, od tam spet nadaljevala proti severu. Dolgi tuneli so naju pripeljali v hribovite zelene vasice, med drugim tudi v eno takšno, kjer je imela vsaka tretja hiša na dvorišču posajeno gromozansko monstero.

Kmalu zatem sva se spet znašla v mestu São Vicente. Ni nama preostalo drugega, kot da se usedeva na kavo, naročiva in pojeva vsak svojo empanado ter opazujeva razburkano morje, kako na dolgo črno plažo kotali velike črne kamne. Opazovala sva, kakopak, predvsem domačine (turistov je bilo v nedeljo dopoldan v mestu bolj malo), ki so se dobivali na jutranji kavi, ter malega vaškega posebneža – psa z očali in kapico, ki je skočil na moped in se odpeljal. Skupaj z lastnikom, seveda. Potem sva sklenila, da se ob obali (vsaj dokler nama tega ne prepreči prvi klif) vrneva proti vzhodu in se, ne glede na vreme, parkirava na prvo možno plažo.

Avto sva pustila na koncu ene od vasic visoko nad klifom in se po kamnitih stopnicah sprehodila do prodnate plaže. Plima se je počasi umikala, a so močni valovi na majhen in ozek trak kopnega, na katerem razen naju ni bilo nikogar, še vedno divje nanašali debele kamne, travo in rakovice. Pred nama je bilo razburkano morje, za nama pa odsekan klif in ker je bilo vzdušje vse prej kot sproščeno, sva jo po desetih minutah po betonskih stopicah podurhala nazaj do avta.

Na koncu sva pristala na mestni plaži vasice Santa Cruz, tik pod letališčem, dobrih deset minut stran od najinega domka. Tudi tam so se valovi razbijali ob obalo in voda je bila veliko premrzla, celo za Mr. P.-ja. A oblačnost se je trgala in vsake toliko sva bila deležna celo nekaj sonca. Na prostranem črnem pesku nas je bilo vsega skupaj mogoče deset.

Na rep otoka: Vereda da Ponta de São Lourenço

En dan premora je bil povsem dovolj in na predzadnji dan sva spet nabirala kilometre. Ustala sva zgodaj, deloma da bi se izognila opoldanskemu soncu, predvsem pa da bi prehitela trume turistov, ki naj bi se v poletnih mesecih valile po eni najpopularnejših poti proti enemu od najlepših razgledišč na otoku. Za sprehod po rtu je bilo potrebno odšteti en evro na osebo, plačilo pa je potekalo na zaupanje in izključno preko aplikacije. Nisem bila prepričana, da so čisto vsi obiskovalci plačali vstopnino, je pa cela stvar med zaspanimi pohodniki povzročila nekoliko zmede in veliko gledanja v telefone.

Spustila sva se v zeleno dolino, od tam pa na prvi klif, od koder se je odprl pogled na odsekane stene in skalne osamelce vseh barv, oblik in velikosti, okrog katerih se je neusmiljeno penil divji Atlantik. Do majhne oaze sredi golega travnika, kjer se je v senci palmovih dreves – edinih na rtu – skrivala manjša koča s klopmi in mizami, je bilo dobre tri kilometre hoje. To je bila točka – cilj pravzaprav, kjer je veliko obiskovalcev obrnilo in se po isti poti vrnilo nazaj. Ker pa se najlepši pogled na špico rta São Lourenço in otočke pred njim odpre šele po petnajstih minutah nadaljnje hoje navkreber, sva jo tja mahnila tudi midva.

Postajalo je vse bolj vroče: veter je znova odpihnil oblake, sonce pa je privabilo tiste trume pohodnikov, s katerimi so grozili vsi opisi poti. Nazaj sva se sprehodila mimo zgornje postaje vzpenjače – ta iz enega od zalivov na rt vozi obiskovalce, ki se iz mesta pripeljejo s čolnom. Po dobrih dveh urah in osmih kilometrih sva se vrnila na nabito polno parkirišče, s katerega se je kolona parkiranih avtomobilov vila še veliko dlje od za to predvidenih mest. Zgodnji jutranji odhod se je tako izkazal za najboljšo odločitev tistega dne.

Že ko sva se zjutraj peljala mimo, sem pod cesto zagledala črno peščeno plažo, ki je ustrezala najinim željam in kriterijem in do katere je vodilo le nekaj deset stopnic (za madeirske standarde zelo malo). Vsaj gneče ne bo, sva si rekla, in res je ni bilo: Prainha do Caniçal se je izkazala za odličen zaključek potepanja po Madeiri. Tam sem, četudi le za nekaj minut, tudi jaz namočila prste v ocean.

Nato je prišel dan odhoda. Spila sva še zadnjo kavo z razgledom na morje, klife in ribiče, v kovček stlačila družinsko pakiranje pastel de natas in nekaj žepnih stekleničk ponche ter se nič kaj navdušeno odpravila proti letališču. Vrnila sva malo belo Fiat Pando, nedolgo zatem pa sva se že vzpenjala na avion. Na najini levi se je raztezal otok, ki sva ga prevozila po dolgem in počez, na desni se je lesketalo odprto morje, kamor smo nato tudi zavijali. To je bil najlepši izlet presenečenja na svetu.

Skoči tudi na www.perkophotography.com za paketek analognih fotografij.

Sorodni prispevki:
Izlet presenečenja: podaljšan vikend v Madridu
Izlet presenečenja: Verona in Treviž
Izlet presenečenja: na Vogel