vselepoinprav.si

Priznam, občasno se na socialnih omrežjih tudi jaz pustim zapeljati fotografijam lepih krajev ali zapisom o destinacijah, ki so ali pa (še) niso na moji listi želja, in zgodilo se je že, da je bila realnost nekoliko drugačna od predstavitve na spletu. Tudi tokratno lokacijo sem našla na tak način, a je bil tridnevni potep v Kvarner vse prej kot razočaranje, ravno nasprotno – bil je eden od lepših vikend pobegov na morje.

Po Jadranski magistrali z vetrom v laseh

Med celinsko avtocesto in razgledno Jadransko magistralo bova vselej izbrala slednjo, a sva zadnjih nekajkrat, ko sva šla na Pag, še pred tem pa na Rab, vedno lovila večerni trajekt in si zato nikoli nisva zares vzela časa, da bi skozi slikovita obmorska mesteca potovala počasi ali vmes naredila celo kakšen daljši postanek. V presenetljivo prostoren prtljažnik Mr. P.-jeve nove srebrne puščice, ki šteje že skoraj šestindvajset let, sva spakirala nahrbtnika, vsak po dva para superg ter polno vrečo prigrizkov, kot da se na pot odpravljava najmanj za teden dni, in za spremembo nama je Ljubljano uspelo zapustiti že malo čez dve popoldan – še ravno pravi čas, da sva se izognila prometnim zamaškom, ki ob petkih že tradicionalno ohromijo prestolnico. Čez dobro uro sva pri Reki zagledala morje, nekaj čez pet pa na rivi v Senju že srebala kavo in sveže stisnjen pomarančni sok.

Jasno, da sva na (v začetku aprila še razmeroma prazni) cesti prehitela avto ali dva in če ne do takrat, se je Mr. P. na tistih ovinkih prepričal, da nakup še enega avtomobila vendarle ni bila tako napačna odločitev. Za seboj sva puščala kamnite stene mogočnega gorovja na eni strani in strme pečine na drugi, pod katerimi so se odpirali majhni zalivi s kristalno čisto vodo, med njimi pa se je vila razgibana obala, vzdolž katere so se eden za drugim nizali razpotegnjeni otoki Kvarnerja. V Jablanac, prikupno vasico pod Velebitom, kjer ni ne trgovine ne bančnega avtomata in od koder je včasih vozil trajekt na Rab, sva prispela malo pred sedmo zvečer.

Nisva izgubljala časa: v sobo malega hotela (enega od dveh v vasi – z balkonom in s pogledom na morje) sva odložila tisto malo prtljage, ki sva jo imela s sabo, pograbila brisačo in jo mahnila na plažo. Mr. P. je smuknil v kopalke in kmalu zatem še v morje, ki ga je ravno na mestu, kjer sem z nogami bingljala nad vodo, napajal ledeno mrzel potok izpod Velebita. Medtem ko mi je zatrjeval, da se je treba mraza le navaditi, sem jaz mirno sedela na toplih skalah in opazovala barve, ki jih je zahajajoče sonce risalo na večernem nebu.

Iz Jablanca v Zavratnico, enega najlepših zalivov na Jadranu

Pri nama je pač tako, da tudi na počitnicah ne moreva biti pri miru, še posebej, če se le dva kilometra stran nahaja eden od najlepših zalivov v Jadranskem morju in še posebej, če do tja vodi razgledna planinska pot. Iz vasi sva se odpravila ravno, ko se je sonce prikazalo izza Velebita in kljub hladnemu jutru, zaradi katerega sva se odpovedala zajtrku na terasi, sva po s soncem obsijani skalnati poti kmalu že hodila v kratkih rokavih.

Zavratnica, ki jo zaznamujejo smaragdno zelena voda in odsekane bele stene, na videz morda sicer res spominja na fjord, a gre v resnici za potopljen kanjon, ki ga je pred ledeno dobo izdolbla reka, zatem pa zalilo morje. Ker je del naravnega parka Velebit, je na začetku potrebno plačati vstopnino, tako pohodnikom kot plovilom. V spominu sem imela fotografijo zaliva, posutega z belimi jadrnicami in plažo, polno kopalcev, a izven sezone poleg peščice sprehajalcev, ki sva jih srečala že pri zajtrku ter gospoda, ki je pobiral vstopnino, tam ni bilo nikogar.

Ko sva po skalnati stezi, skozi majhen tunel in mimo potopljenega nemškega trajekta iz druge svetovne vojne prišla do konca zaliva, so gole skale, med katerimi je le tu in tam rastel kakšen iris, zamenjali zeleni borovci, brin in celo fige. Po planinski poti sva se povzpela na razgledišče, od koder se je odprl najslavnejši (in seveda tudi najlepši) pogled na zaliv. V kristalno čisti vodi je bilo tudi z vrha mogoče razločiti ostanke potopljene ladje, bilo je prijetno toplo, z morja je pihal rahel vetrič, iz Mišnjaka na Rabu pa je ravno izplul trajekt.

Nato sva se spustila nazaj v zaliv, na stezo, ki se je nekje na pol poti odcepila na dvoje – izbrala sva tisto, ki je vodila navkreber – in se skozi trdnjavo Belveder ter mimo planinske koče Miroslav Hirtz, ki je s svojimi dvajsetimi metri nadmorske višine dolgo veljala za najnižje ležečo planinsko kočo na svetu, vrnila nazaj v vas. Bilo je že pošteno vroče in preostanek dneva sva preživela na plaži. V horizontalnem položaju, z nogami nad vodo. Edino Mr. P. je vmes nekajkrat skočil v morje.

Nazaj domov: čez Velebit in po dolini reke Gacke

V nedeljo se nama nikamor ni mudilo. Pred nama je bil cel dan, več kot dvanajst ur dnevne svetlobe in časa na pretek, zato sva se odločila za daljšo pot, ravno tako razgledno in ravno prav razgibano. Ko sva se iz Jablanca vrnila na glavno cesto, nisva zavila nazaj proti Senju, temveč desno in naprej po magistrali, vse do Karlobaga, kjer sva na majhnem mestnem trgu skupaj s peščico domačinov spila opoldansko kavo (in pomarančni sok).

Čeprav nerada, sva kmalu zatem zapustila magistralo in se po serpentinasti cesti povzpela v osrčje Velebita. Tam čez sva se dotlej peljala le enkrat – v kabini avtovleke in z motorjem, naloženim na prikolico. Vse od takrat sva si želela to pot prevoziti sama, brez strahu, ali bo motor vzdržal vse tiste ovinke in ali nama bo tistega dne sploh uspelo priti domov. Razgledi so bili (tako prvič, še bolj pa zdaj) fantastični, zato sva se ustavljala skoraj na vsakem postajališču. Pred nama se je vzdolž obale raztezal Pag in med njegovimi kamnitimi stenami sva uspela razločiti zaliv Seline, do katerega vodi pohodniška pot Life on Mars. Višje kot sva šla, več je bilo dreves, skalnata pobočja pa so kmalu zamenjali pašniki. Ko sva dosegla prelaz Oštarije, sva za seboj pustila razgled na morje, pred nama so se odprli gozdovi in – bolj kot sva se bližala Gospiću – neskončni zeleni travniki.

V Gospiću sva zavila za Otočac, a naju tja ni vleklo urbano okolje, temveč prostrano kraško polje, na robu katerega mesto leži in ki sliši na ime Gacka dolina. Navdušila naju je že, ko sva se po njej vozila z motorjem z zakrpano zračnico, a sva se takrat, iz strahu, da bi se nama pripetila še kakšna nezgoda, bolj ali manj na hitro peljala skozi. Tokrat sva imela časa dovolj, da sva se ustavila pri Tonkovića vrilu in zatem še Majerovem vrilu, dveh najmočnejših izvirih reke Gacke, tretje najdaljše reke ponikalnice na svetu, ki izvira na enem in v kraški ponor ponikne na drugem koncu dolge doline, ki se razteza med Velebitom in Malo Kapelo. Reka je tako čista, da je voda na izvirih pitna, slovi pa tudi po potočni postrvi, ki naj bi zaradi obilice hrane in kisika v reki rasla pet do sedemkrat hitreje kot sicer in je zato med poznavalci znana po celem svetu. Ob reki se raztezajo prostrani zeleni travniki, na katerih rastejo sadna drevesa s popolno oblikovanimi krošnjami. Na več mestih si je mogoče izposoditi kajak, pogosto kar prozornega, ki omogoča vpogled v podvodni svet druge najčistejše reke v Evropi. Če bi imela še kakšen dan ali dva več, bi se zagotovo zapeljala z enim od njih, ampak nič ne de – en razlog več, da se v te konce vrneva še tretjič.

Dolina je bila čudovita, a ker je prvi letošnji vročinski val temperature na celini potisnil krepko proti tridesetim stopinjam, ob obali pa je bilo prijetnih dvajset, sva se ad hoc odločila, da se vrneva nazaj na morje. Ne po isti poti, se razume, temveč čez prelaz Vratnik, ki sva ga prav tako že lep čas imela na seznamu, od koder sva se nato spustila v Senj in po magistrali odvijugala nazaj proti domu. Ustavila sva se le še v Crikvenici – ravno tako prvič – kjer sva naročila in pojedla dve porciji kalamarov. Skoraj gotovo niso bili jadranski, so pa bili izjemno okusni.

Preberi tudi:
Septembra na morje: vrnitev na Pag
Septembra na morje: podaljšan vikend na Pagu
Jeseni na morje: Rab
Pozimi na morje: Krk
Tri gracije v Dalmaciji: Korčula