vselepoinprav.si

Tokrat v zasedbi mami, Mr. P. in moja malenkost, smo do končne destinacije na vzhodu Evrope znova potovali cel dan, a se tja za spremembo nismo odpravili z avtom. No, vsaj ne v celoti. Po že tradicionalno zgodnjem odhodu iz Ljubljane in jutranjem letu iz Trevisa, smo ob enajstih dopoldan pristali v Bukarešti, kjer nas je s sendviči v vrečki in kavo v rokah pričakala moja draga sestrica – prijazna in ustrežljiva kot vedno, a je šlo to pot bolj za vprašanje časa: lovili smo namreč še zadnjo ladjo, ki je v petek popoldan peljala v osrčje delte Donave. Do Tulcee, pristanišča na zahodni obali Črnega morja, kjer smo zamenjali že četrto prevozno sredstvo (peto, če štejem letališki avtobus), je bilo iz Bukarešte še štiri ure in pol vožnje.

Brzeli smo skozi ravno pokrajino, po kateri so se raztezali velikanski travniki in gromozanska polja rumenega žita, ki jim ni bilo videti konca, in sredi katerih so se ena za drugo dvigale mogočne vetrne elektrarne. Uspelo nam je ravno za las, a smo pred vkrcanjem iz polno naložene Dacie (ki sicer veliko pogosteje kot počitniško prtljago, na relaciji Romunija-Slovenija in obratno prevaža skupine izmenjave željnih mladostnikov) zložiti vso robo in jo pretovoriti na omenjeni čoln. Simpatičen kapetan v mornarski srajci in z brki pod nosom je nato navil radio, iz katerega so se razlegli hiti iz devetdesetih in odglisirali smo po mogočni reki. Srečevali smo tovorne ladje, tankerje in trajekte, ki so se vračali v Tulceo, pristanišče na okljuku enega od dveh velikih krakov široke Donave – slednja se namreč le slaba dva zavoja pred mestom razdeli na kraka Kilij (ta je večji, po njem poteka meja s sosednjo Ukrajino, v ukrajinskem delu delte pa se izliva tudi v Črno morje) in Tulcea, ki pa se kmalu za mestom razcepi v kraka Sveti Jurij in Sulina – po slednjem smo hiteli mi. Po slabih dveh urah mestoma adrenalinske plovbe smo prispeli v naselje Crișan, predzadnji postanek tistega dne. Tam so nas z manjšim, ribiškim čolnom pobrale tri generacije naših romunskih fantov: moj petinpolletni nečakec, njegov tati (kapetan in organizator teh počitnic) ter Zoranov romunski dedi (zabavljač in navigator), vsi po vrsti že dodobra zagoreli od enotedenskega počitnikovanja v delti. Po nadaljnjih dvajsetih minutah (in vsega skupaj dobrih štirinajstih urah na poti) smo po enem od manjših kanalov, kjer smo že kar takoj videvali jate štorkelj, pelikanov in kormoranov, dosegli cilj – vasico Caraorman v samem osrčju delte Donave.

Caraorman: vas z velikim številom hiš in malo prebivalci

Prihod v majhno pristanišče morda res ni bil pretirano impozanten, za navdušence nad (zapuščeno) industrijsko arhitekturo pa izjemno zanimiv, saj so nas takoj ob sestopu na pomol pričakale opuščene betonske stavbe – rezultat nedokončanega projekta iz prejšnjega režima, ki je tu nameraval zgraditi obrat za pridobivanje peska s steklarno (poleg pa stanovanja za delavce), a se to zaradi razpada političnega sistema v osemdesetih ter ustanovitve naravnega rezervata v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nikoli ni zgodilo. Mi smo bili nad videnim navdušeni, a to še zdaleč ni bilo vse. Gromozanska delta Donave (za delto Volge druga največja v Evropi) namreč predstavlja en sam velikanski rečni nanos in na nadmorski višini en meter je vse, po čemer hodiš, ena sama mivka. Mivkaste so ceste, ki se vijejo po razpotegnjeni vasi, mivkaste so njive in travniki, na mivki je na robu vasi postavljeno celo pokopališče. Jedro vasi je skromno. V pristanišču ena zraven druge stojita dve trgovini, terasa ene od njiju hkrati služi kot lokalni kafič. V vasi ni restavracij, bencinskih črpalk, policijske postaje ali gasilcev, po ves gradbeni material se je treba (s čolnom ali trajektom) odpeljati v dve uri oddaljeno Tulceo. Skoraj vsak prebivalec ima sicer svoj avto, a je marsikateri od njih neregistriran in v za celino vprašljivem stanju. Imajo šolo in pred njo ograjeno igrišče, ki ne potrebuje peskovnika. V pristanišču sta še pošta in zdravniška ambulanta, a ne v prvi ne v drugi večino časa ni nikogar. Enodružinske hiše, ki se za pristaniščem raztezajo v dolgi, ravni vrsti, so nizke in marsikatera od njih je prazna. Povprečna starost prebivalstva je razmeroma visoka. Ker je meja z Ukrajino le nekaj kilometrov stran, je v vasi precej ukrajinskega prebivalstva, ki jim domačini pravijo cabaché, buče, zato se tu in tam najde tudi kakšen napis v cirilici. Ko se vas konča, se začnejo sipine.

Mi smo v Caraorman prišli kot turisti (čeprav se turizem, izvzemši dnevne obiskovalce, tam še ni zares razvil), saj sta Zoranov dedi in tati v vasi pred kratkim kupila eno od praznih hiš. Prikupno pritlično hiško z modro-zeleno pobarvanimi okni in vrati pravzaprav sestavljata dve ločeni zgradbi, v katerih se nahaja nekaj spalnic in kopalnica, med seboj pa sta povezani z dvoriščem in zunanjo kuhinjo. Za hišo se razteza velik travnik, za katerega ima moj nikoli mirujoči svak že velikopotezne načrte (ti so se v času pisanja te objave že začeli izvajati, op. p., prste zraven pa ima tudi – kdo drug kot Mr. P.). Hiška je kot poletna počitniška rezidenca čudovita, stalno življenje v vasi, ki je tako daleč od vsega in v kateri ni na voljo praktično nobenih služb, pa je veliko manj romantično in marsikatero gospodinjstvo se je skozi mesec prisiljeno prebiti le s par sto evri prihodka. Ne glede na razmeroma težke življenjske razmere so tamkajšnji prebivalci neskončno prijazni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Tako nam je soseda že prvi večer na prag prinesla kanglico svežega mleka, pričakal pa nas je tudi topel obrok. Fantje so že ob prihodu pred tednom dni našli gospo, ki jim (in nato nam) je skoraj vsak dan skuhala večerjo (največkrat ribjo čorbo, ki se jo jé tudi po več dni zapored, bodisi toplo ali hladno), njen mož pa nam je za čas bivanja odstopil svoj kombi. Oboje, se razume, v zameno za nekaj romunskih levov. Tako je bil volk sit in koza cela (siti smo bili v tem primeru mi, njima pa je naše počitnikovanje omogočilo vsaj nekaj dodatnega zaslužka).

Na večernem sprehodu po mivkasti ulici smo srečali krave in osle, ki na sipinah, z vseh strani obdanih z vodo, ne potrebujejo ograd, nazaj domov pa nas na koncu ni pregnala prosto živeča živina, temveč debeli, majskim hroščem podobni žužki, ki so se nam v lase začeli zapletati takoj, ko je na pokrajino padel mrak in povzročil, da je pohajkovanje po peščenih kolovozih postalo nevzdržno. Nato smo eden za drugim popadali v mehke postelje v majhnih sobicah, po tleh in po stenah obdanih s preprogami živih barv in raznolikih motivov. Ponoči se je iz daljave slišalo tuljenje šakalov, ki se v temi pogosto precej približajo vasi. Vsaj tako so mi povedali – jaz sem spala tako trdno, da nisem slišala ničesar.

Naslednje jutro smo se eden za drugim nakapljali za mizo na dvorišču. Bili smo brez posebnega urnika in hkrati zagreti za karkoli. Za vožnjo s čolnom (in ribarjenje) je bilo tistega dopoldneva preveč vetrovno, zaradi nizke oblačnosti pa ne prevroče, zato smo jo mahnili na sprehod po sipinah. Ob enem od kanalov smo nabrali nekaj trstičja, v črni zemlji, ki se je skrivala po belo mivko, smo iskali črve za ribolov. Zoran je na rečni obali našel veliko prazno školjko. Z vrha električnih drogovih so nas opazovale štorklje, izpod njihovih velikih gnezd pa so letale lastovke in drugi manjši ptiči, ki so gnezda štorkelj vzeli za svoja. S trstičjem na ramah, vabami v vedru in mivko v supergah smo se vrnili v vas. Že zjutraj smo na koncu ulice srečali simpatičnega domačina Cristija, ki s svojimi gospodarskimi vozili dvakrat dnevno organizira izlete po sipinah in je edini v vasi, ki se je pred kratkim začel resneje ukvarjati s turizmom, poleg organiziranih ogledov naravnih znamenitosti pa na terasi svojega doma streže tudi kosila. Doma smo spotoma odložili lopato, črve in školjko, nato pa se ob enajstih zglasili v pristanišču – osrednji točki vsakršnega dogajanja v vasi.

Pădurea Caraorman: mogočni stari hrasti sredi belih sipin

Kara orman v turščini pomeni temen, črn gozd. In res se nedaleč od vasi, na zahodnem delu karaormanske sipine, nahaja gost hrastov gozd, v katerem kraljujejo mogočna drevesa zavidljivega obsega, stara tudi po več sto let. Cristi nas je do gozda pripeljal na zaprti traktorski prikolici, posebej predelani za njegove turistične izlete. Vozili smo po peščenih kolovozih in čez sipine, ki bi bile z običajnim vozilom težko premagljive (vožnja na lastno pest je po rezervatu tako ali tako prepovedana), vse dokler nismo dosegli roba gozda. Tam smo poskakali s prikolice, Cristi pa nam je – v kratkih hlačah in bos – na kratko povedal nekaj zanimivosti o tamkajšnji naravi in zgodovini sipin. Postanek smo naredili tudi pri najstarejšem, štiristoletnem “pokleknjenem” hrastu, katerega obseg znaša krepke štiri metre in tako predstavlja največjo naravno znamenitost v rezervatu. Pod drevesi se je razraščalo bujno rastlinje, ki je gozdu dajalo njegovo temno in navidez neprehodno podobo. V krošnjah dreves so frfotale velike črne ptice, v daljavi so se oglašale štorklje. Razsežnosti naravnega rezervata, v katerem smo se znašli, so se mi nenadoma zazdele nedojemljive: že samo karaormanski gozd se ponaša z dva tisoč dvesto petdesetimi hektarji površine, a to predstavlja le majhen delček gromozanske delte, ki znaša vsega skupaj štiristo sedemnajst tisoč osemsto hektarov. Povsem nepredstavljivo.

Po dveh urah pol smo se vrnili v pristanišče. Tam je že čakalo drugo Cristijevo vozilo: star vojaški kamion s klopmi na napol odprtem kesonu, zapolnjenimi z dnevnimi obiskovalci, ki so v Caraorman prišli občudovat sloviti hrastov gozd.

Ribarjenje: vsaka stvar je enkrat prvič

Medtem ko je romunski del naše družine vešč ribarjenja že od malih nog (tudi Zoran je že dobil svojo ribiško palico in to ne le ene), smo vsi ostali popolni amaterji. Starešine so torej po povratku z izleta naslednjih nekaj ur preživeli v pripravah na poznopopoldanski ribolov: na palice so navijali laks, izbirali in natikali trnke in počeli še vse ostalo, kar takšnim pripravam pač pritiče. Nato smo se, opremljeni vsak s svojo palico, sprehodili do pomola v pristanišču, kjer smo od profesionalcev dobili nekaj osnovnih napotkov. Trije od sedmih smo ribiško palico v rokah držali prvič in kmalu nam je postalo jasno, da bomo morali sami poskrbeti tudi za natikanje živih vab. Zlagala bi se, če bi rekla, da mi je šlo dobro od rok ali da sem v ribarjenju pretirano uživala. Mr. P., po drugi strani, pa se je, kljub začetni zadržanosti, kmalu povsem vživel in nedolgo zatem že brskal po zemlji za migetajočimi črvi, suvereno odstranjeval ulovljene ribe s trnkov in jih metal nazaj v vodo. Vse je enkrat prvič, a vsak šport pač ni za vsakogar.

Naslednjega dne smo vstali zgodaj in se s čolnom odpravili na jutranjo vožnjo po kanalih. Srečevali smo štorklje, pelikane, črede goveda in konjev, v vodi pa smo opazili celo dve kači. Vsake toliko smo za vabo za ribe pobrali kakšno od velikanskih, na gladini plavajočih školjk. Tam, kjer se nad vodo niso sklanjala visoka drevesa, je raslo gosto trstičje, iz katerega so v času komunizma pridelovali večino papirja v državi. Vozili smo se po razvejani mreži kanalov, ki nas je dvakrat privedla do velikih jezer. Tam je bila voda bolj razburkana pa tudi veliko bolj plitva, zaradi česar smo morali večkrat zapeljati na stran ter s propelerja motorja očistiti travo in mulj.

Potem smo se vrnili v pristanišče, s pomola odvezali še drug čoln in vanj naložili ribiško opremo. V trgovini smo nakupili nekaj prigrizkov in ohlajenih pijač, nato pa odpluli nazaj v enega od mirnih rečnih rokavov, ki smo ga ribolov izbrali že med jutranjim križarjenjem. Naslednje tri ure smo z navdušenjem pozdravljali vsako novo ribo, ki se je ujela na trnek in se nato znašla v vodni košari ob čolnu. Nalovili s(m)o jih dovolj za večerjo.

Kmalu po povratku v hiško so fantje popadali po posteljah, me tri pa smo se odpravile na sprehod po vasi. Po dolgi ulici, ob kateri so bile nanizane nizke hiše, smo se z enega konca sprehodile čisto na drugo stran. Ljudi je bilo na cesti malo in prav vsak, ki smo ga srečale, nas je prijazno (in z zanimanjem) pozdravil. Z dreves smo smukale sladke črne murve, ki jih je bilo povsod na pretek. Nato so nas z roba neke zapuščene parcele pregnali osli, kmalu zatem pa smo zaradi bika s sumljivim, proti nam uperjenim pogledom, naredile še en velik, nenačrtovan ovinek. Manj zastrašujoča je bila smrdokavra, ki se je, okičena s svojim lepim perjem, sprehajala po močvirnatem travniku.

Zadnji sprehod po vasi: divji konji in še več mivke

Sprehod med tihimi hišami, za katerimi so se svetlikale bele sipine, mi je bil tako všeč, da sem naslednjega jutra na isto turo odvlekla še Mr. P.-ja. Za vsak slučaj in kot potencialno podkupnino sva s seboj vzela jabolko, a ne oslov ne bika tokrat ni bilo na spregled in tudi smrdokavre nisva videla, pač pa sva tik preden sva se vrnila v pristanišče, srečala čredo divjih konj. Ti so divji postali šele po razpadu komunističnih kooperativ, ko je z vrha prišlo navodilo, da je živali potrebno usmrtiti, a ker kmetje tega niso hoteli storiti, so konje enostavno izpustili na prostost. Tako se danes pasejo po travnikih, hodijo po mivkastih cestah in molijo glave skozi okna zapuščenih industrijskih zgradb.

Po dobrih osmih kilometrih jutranjega pohajkovanja sva se v pristanišču dobila s preostalimi člani druščine in skupaj smo se sprehodili do plaže, s katere bi poleti v vodo lahko splavljali kanuje (kanujev še nimamo, se pa tudi okrog tega že plete cel kup velikopoteznih načrtov). Mivka na plaži je, kakopak, najbolj razveselila najmlajšega člana, ki je kopal luknje in gradil mostove. Nato je napočila ura odhoda. Spakirali smo nahrbtnike (v delto pač ne hodiš s kovčkom) in osebni šofer nas je odpeljal v Crișan, kjer smo prestopili na velik katamaran, ki nas je po dveh urah plovbe dostavil nazaj v Tulceo. Od tam smo se z avtom (za enkrat prespat) odpeljali k našim domov, do koder je bilo le kakih pet ur vožnje. Naslednji dan smo se z zgodnjim avionom vrnili v Italijo, kar je pomenilo, da sem bila ob desetih že v službi. Tako hitre menjave tako številnih prevoznih sredstev v tako kratkem času tudi jaz še nisem doživela, pa se jih je v zadnjih par letih nabralo kar nekaj. In tako sem, ko sem ob desetih dopoldan sedela za svojo pisalno mizo, že sanjala o vrnitvi na bele karaormanske sipine, po katerih sem se sprehajala manj kot štiriindvajset ur poprej.

Druga romunska potepanja:
Na obisku v Romunji: dolga pot nazaj
Na obisku v Romuniji: blatni vulkani, rudnik soli in lepa modra Donava
Na obisku v Romuniji: Rdeča soteska
Divji Karpati • Transfăgărășan: po najlepši gorski cesti na svetu
Divji Karpati • Gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu
Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz
Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta