vselepoinprav.si

Ko sva lanskega februarja odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem imela le eno željo: da naslednji odsek prekolesariva, ko bo vsaj dvajset stopinj nad ničlo, brez burje in sončno. Tak dan je bil za Primorsko napovedan preteklo soboto in v Sečovljah sva avto zaklenila nekaj čez pol deveto zjutraj. Nisva ravno hitela, a sva vseeno želela začeti zgodaj, še preden je poznopomladansko sonce dodobra razgrelo rdečo istrsko zemljo. Bilo je čudovito jutro in takoj ko sva na mejnem prehodu Plovanija odvila z glavne ceste, sva se z navdušenjem pognala v hrib.

Višje kot sva se vzpenjala, lepši je bil razgled na Sečoveljske soline, po slabih dvajsetih minutah pa je pot nenadoma zavila za sto osemdeset stopinj in obrnila sva se proti notranjosti. Makadamska pot, ki je zlagoma prešla v grob kolovoz, je nekaj časa tekla vzdolž prometne ceste, zaradi česar sva se bila na najino veliko žalost (predvsem pa Mr. P.-jevo jezo) primorana izogniti marsikateri preko bankine odvrženi črepinji. Ko sva se oddaljila od ceste, so se na enem od travnikov pasle srne, ob poti pa se je razraščal – v vseh odtenkih roza – bujno cvetoči ruj. V Buje sva prišla kot bi mignil. V kavarni na rondoju sva posrebala vsak svojo kokakolo z ledom, Mr. P. pa se je skupaj z ledom topil še nad karavano rdečih športnih avtomobilov z rumenimi značkami, ki so se tistega dne očitno namenili na klubski izlet. Z zanosom in polna energije sva tudi midva kmalu nadaljevala pot.

Nedolgo zatem sva zavila stran od cest in naselij in pot se je naslednjih nekaj kilometrov ves čas zmerno vzpenjala. Med nizkim grmičevjem je postajalo vedno bolj vroče, moja hitrost pa vse manjša (ali počasnost vse večja?) in prehitelo naju je kar nekaj kolesarjev, mnogi med njimi na električnih kolesih. Meni se je kljub temu zdelo fino, da moje noge same opravljajo vse delo, Mr. P. pa si je verjetno želel, da bi bil tempo vsaj nekoliko hitrejši. Ko je vzpon popustil in sva dosegla manjši gozd, sva midva prehitela peščico tistih, ki so le nekaj minut prej torpedirali mimo naju in so si zdaj v prijetno hladni senci tako ali drugače nabirali novih moči. Na koncu gozda naju je pričakal prvi tunel, na drugi strani pa se je že odprl pogled na Grožnjan.

A do tja ni šlo brez zapletov – tik pod vrhom je na mojem Verdiju namreč spustila zadnja guma. Snela sva kolo, izvlekla dolg trn in zamenjala zračnico, nato pa z grozo ugotovila, da je kartuša, ki sva jo imela s sabo, povsem prazna. Mr. P. se je dodatno zgrozil ob zavedanju, da je bila pravkar porabljena zračnica edina rezerva, ki jo je spakiral v nahrbtnik in je nenadoma postal neizmerno jezen sam nase, da se je na takšno pot odpravil tako nepripravljen. Na najino veliko srečo je nedolgo zatem mimo prikolesarila skupina zgovornih Korošcev, ki so imeli s seboj rezervnih delov za pol kolesarske trgovine, vključno z zračnicami različnih dimenzij in malim ročnim kompresorjem. V Motovunu, sva rekla, bova poizkusila narediti nekaj zaloge. Za vsak slučaj.

Sprehodila sva se po živahnih ulicah starega, z umetnostjo prežetega mesteca, počohala nekaj mačk in vrgla oko na male zaklade na bolšjem sejmu, nato pa jo po počasi mahnila naprej. Na najini desni so se odpirali razgledi na slikovito pokrajino, posuto s kamnitimi vasicami in oljčnimi nasadi, pred nama pa se je daleč navzdol po gozdu vila pot, polna ugrezajočega se peska in ostrih kamnov. Če prideva do Motovuna, sva na varnem, tam se gotovo da dobiti kakšen rezervni del. Prišla sva točno do naslednjega ovinka. Pravkar zamenjano zadnjo zračnico mi je tokrat namreč predrl oster košček stekla. Popolnoma brez opreme nisva imela druge izbire, kot da Mr. P. nadaljuje pot do najbližje tehnične trgovine/vulkanizerja (po možnosti odprte/ga v soboto popoldan), jaz pa se peš spustim navzdol in mu tako pridem čimbolj naproti. Mr. P. je hitel naprej, jaz pa sem po žgočem soncu počasi korakala za njim, a si nihče od naju ni zares predstavljal, kako daleč je naslednje naselje, predvsem pa, če se tam sploh dobi, kar potrebujeva. Če se simpatični Korošci kmalu zatem ne bi spet pripeljali mimo, bi mi naslednjih petnajst kilometrov trda predla. Tako pa smo znova veselo razstavili kolo in s tretjo (in hvalabogu tudi zadnjo) zračnico tistega dne sem se skupaj z njimi spustila v dolino. Vozili smo skozi tunele, čez mostove in viadukte in s poti spodili najmanj eno črnico. Na enem od viaduktov se mi je snela veriga, pri zapuščeni postaji v Završju me je v prst na roki pičila čebela, a sem na koncu vseeno v enem kosu prišla do Livad, najnižje točke trase tistega dne. Oddahnila sem se, žal mi je edino bilo, da zaradi tehničnih pripetljajev na celotnem odseku – najlepšem delu poti, nisem naredila niti ene fotografije. V enem od vaških lokalov nas je pričakal Mr. P., ki je nad iskanjem rezervnih delov že zdavnaj obupal in se je mojega prihoda izjemno razveselil. Fantom sva plačala dve rundi osvežilnih pijač (tistih iz hmelja), nato pa se je Mr. P. po lokalnih cestah vrnil v Sečovlje po avto, jaz pa sem se z razigrano skupino povzpela še na Motovun. Zatem so oni nadaljevali pot proti Poreču, jaz pa sem na obzidju počakala na osebnega šoferja.

Plan, ki sva si ga zamislila zjutraj, je bil seveda drugačen: da se na koncu skupaj povzpneva na Motovun, od tam pa se (odvisno sicer od mojega počutja na polovici poti – dopuščala sva tudi možnost povratka v ednini) po isti poti vrneva v Sečovlje. Po vseh dotedanjih pripetljajih Mr. P. ni imel pretirane želje po ponovnem kolesarjenju po Parenzani, jaz pa ne po povratku nasploh. Pod žgočim istrskim soncem sem naklepala petinpetdeset kilometrov, Mr. P. pa na koncu še dobrih dvajset več. Ko sva pozno popoldan ob vznožju Motovuna kolesi pritrjevala na streho avtomobila, sem si za zadnji odsek – poslednjih štirideset kilometrov od Motovuna do Poreča, zaželela le eno: da si nihče od naju ne bi predrl zračnice. In da ne bi bilo tako peklensko vroče.

Prvi del najinega popotovanja iz Milj do Sečovelj najdeš tukaj.