Po trasi nekdanje železniške proge Kozina-Trst
Destinacijo sobotnega kolesarskega izleta sem izvedela šele, ko sva na robu Kozine, na makadamskem parkirišču, kjer opoldne ni bilo žive duše, zaklenila avto. Dejstvo, da sva se odpravljala na necestno turo bi mi Mr. P. sicer težko prikril, res pa je, da rekreativne poti, speljane po trasi opuščene železniške proge Hrpelje-Kozina-Trst, nisem poznala in se mi ni niti približno sanjalo, kaj me čaka. Bilo je sončno, zato je Mr. P. oblekel kratke rokave. Zaradi rahlega vetra je bilo tudi malce hladno, zato sem nase navlekla dolge. In sva šla.
Sprva asfaltno podlago je kmalu zamenjal makadam, listnat gozd, iz katerega je vel vonj po bezgu, pa so nadomestili prav tako dišeči borovci. Vozila sva skozi tunele, čez mostove in viadukte, pa mimo opuščenih železniških postaj in stražarnic, pri tem vsaj enkrat prečkala italijansko mejo, nato pa v daljavi končno zagledala morje. Na najini levi so se v dolino Glinščice spuščala prepadna pobočja, na drugi strani so se strmo nad nama dvigale krušljive stene Kraškega roba. Ko je podlaga znova postala asfaltna, zavoji ostrejši, v zraku pa je zavladal vonj po jasminu, sva vedela, da sva dosegla rob Trsta.
Skozi stanovanjska naselja in mimo skritih dvorišč, ki so se zdaj odpirala na zadnjih straneh hiš, sva prišla do zavitih tržaških ulic in se po (presenetljivo dobro označeni) kolesarski poti spustila do morja. Na Ponterossu sva spila kavo, pojedla sendvič in riževo skledo, na pomolu Audace pa sladoled. Nič se nama ni mudilo, a je v zraku vseeno viselo neizogibno dejstvo: prijetnemu dvajsetkilometrskemu spustu je zdaj sledil zmeren dvajsetkilometrski vzpon. Ubrala sva pot pod noge.
Po praznih ulicah sva se povzpela nazaj do kolesarske steze, nato pa mesto zlagoma pustila za seboj. Noge so se sčasoma navadile konstantnega klanca in ko sva zopet dosegla makadam, je vrtenje pedalov padlo v počasen, a enakomeren ritem. Tuneli, viadukti in zelena pobočja doline tudi z druge strani niso bili nič manj zanimivi in enourni vzpon, na katerem se je nabralo slabih šeststo višinskih metrov, je minil kot za šalo. Nazaj v Kozino sva prisopihala okrog šestih popoldan, malo zatem, ko naju je ujela manjša, osvežilna ploha. Nič več me ni zeblo in bila sem prijetno utrujena, tudi še naslednji dan. Mr. P. se je naslednje jutro odpravil na šestdesetkilometrski cestni giro s sedemsto višinci.
Druga kolesarska potepanja v bližnji okolici:
Parenzana: iz Milj do Sečovelj
Po Brkinih s kolesom
Moja prva tržaškokraška