S kolesom v Gradež
Bila je zadnja in ena najlepših sobot tega poletja in žal bi mi bilo, če ne bi vztrajala, da s kolesi končno odpeljeva krog skozi Gradež. Lahkotna, petdesetkilometrska tura z vsega skupaj triindvajsetimi višinskimi metri – kofirajd v pravem pomenu besede, je bila na mojem seznamu že lep čas, a jo je doslej vedno preglasila kakšna druga ideja, odpihnila primorska burja, onemogočila takšna ali drugačna nenadna gibalna oviranost. Preteklo soboto, na eno najlepših v tem poletju, nisva imela drugih, prevladujočih idej, na obali je pihal rahel jugovzhodnik in nobeden od naju se ni bojeval s kakšno resnejšo poškodbo. In sva šla.
Avto sva pustila na začetku majhnega rta tik pred vasjo Zdoba, pri lesenem hotelu z velikimi panoramskimi okni, od koder se odpira razgled na zadnje kilometre reke Soče, ki se nedaleč stran izliva v Jadransko morje. Bilo je prijetno toplo, na skromnem parkirišču, pogosto tudi izhodišču za sprehod po naravnem rezervatu, pa le peščica avtomobilov in kmalu zatem sva že kolesarila po praznih, povsem ravnih cestah, mimo osamljenih kmetij, vse do Ogleja. Tam sva, tako kot prejšnjikrat, pojedla vsak svoj panini, naredila krog skozi zgodovinsko močno zaznamovano mestno jedro, nato pa jo mahnila naprej proti Gradežu. Z naprej mislim predvsem naravnost, saj do obmorskega mesteca vodi dolga, ravna cesta, ki rahlo v desno zavije šele tik pred laguno.
Iz Ogleja do Gradeža vodi tudi kolesarska steza, od ceste ločena z zaščitno ograjo in vožnja do mesta po nasipu, z obeh straneh obdanim z morjem, se mi je zdela kar precej spektakularna. Zapeljala sva se skozi stari del, nato pa vzdolž dolge mivkaste plaže, na kateri si je Mr. P. naročil prvi italijanski espresso tistega dne, jaz pa sem si na soncu pridelala za odtenek temnejšo polt. Bila je zadnja in ena najlepših sobot tega poletja in plaža polna sprehajalcev, kajtarjev, piknikarjev, kampistov. Le kopalcev je bilo bolj malo – za to je poskrbela oseka, ki je v že tako plitvem morju onemogočala karkoli povezanega s plavanjem.
Nato sva se ob morju vrnila nazaj do Zdobe. Vozila sva čez mostove in kanale, mimo razgledišč in pedantno urejenih kampov, zadnjih nekaj kilometrov kolesarske poti pa je potekalo po nasipu, dvigajočim se med obalo in cesto, s katerega se je odpiral razgled na prostrano laguno. Na rtu je bilo še bolj mirno kot dopoldan: v visoki travi so se oglašale ptice, vsake toliko je v vodo skočila kakšna žaba, v rahlem vetru pa so se nežno upogibale veje gostega grmovja.
Ob najinem zadnjem obisku sva si rekla, da tja naslednjič prideva s kolesom. Tokrat sva si zadala, da naslednjikrat prenočiva v lesenem hotelu z velikimi panoramskimi okni in pogledom na reko. Najraje bi že kar tisti večer ostala tam. Konec koncev je bila zadnja sobota tega poletja, ena najlepših.
Sorodni prispevki:
Na morje: sprehod po Zdobi in skok v Gradež
Na morje: enodnevni potep v Gradež
Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje