Sarajevo

Na popotovanje po Balkanu, ki je – vsaj tako mi je zatrdilo več pripadnikov starejše generacije – nekdaj predstavljalo tipičen maturantski izlet, smo se odpravili proti koncu letošnje pomladi. Preden smo prišli do Sarajeva, smo se ustavili še v Podgariću in Jasenovcu, na poti iz Sarajeva do Podgorice v Tjentištu ob Sutjeski, pa v Nikšiću in samostanu Ostrog, vzidanem v skalo. Nato smo z vmesnimi postanki v Cetinjah, na Lovćenu, Sv. Stefanu, v Budvi in Kotorju prispeli v Herceg Novi. Sprehodili smo se po ulicah Dubrovnika, prečili delto Neretve in se za konec ustavili še v Trogirju. Če bi me kdo povprašal, kaj mi je bilo od vsega najbolj všeč, bi se težko odločila le za eno mesto, a dejstvo je, da zna Sarajevo na človeku pustiti prav poseben odtis.

Že od nekdaj me je bolj privlačil jug kot sever, morda zaradi odprtosti ljudi, dobre hrane in pristne domačnosti. Morda, ker je tam bolj toplo, jaz pa obožujem vročino. Morda, ker sta me orientalska kultura in religija vedno zanimali, čeprav ne morem trditi, da se na njiju spoznam. Ne vem čisto dobro, zakaj je trajalo toliko časa, preden sem končno obiskala Sarajevo. Redkokdaj sem bila pred prihodom v kakšno mest tako nestrpna kot sem bila tokrat in se hkrati že po prvem sprehodu skozi mesto počutila povsem domače. V Sarajevu smo vsega skupaj prebili slaba dva dneva, vtisov pa se je nabralo najmanj za en teden.

Prenočevali naj bi v družinskem motelu, le par korakov oddaljenem od Baščaršije, s fontano in glinenimi labodi na vrtu, kjer bi se naj bilo mogoče prijetno sprostiti in uživati v oazi sredi mesta. Le da je bil omenjeni motelčič, ker je gazda pred nekaj meseci umro, približno toliko časa tudi že zaprt, rezervacija preko spleta pa očitno kljub temu še vedno mogoča. Po začetni, nekoliko zmedeni izmenjavi dejstev nam je izjemno ustrežljiva soseda ponudila pomoč in skupaj smo poiskali drug, to pot delujoč hotelčič v sosednji ulici, še nekaj korakov bližje Čaršiji. Ni nas zmotilo, da se je zadeva zapletla, zakaj le – s pomočjo prijazne Sarajlije1 je bila stvar rešena v roku pol ure. Pač pa nas je že pošteno dajala lakota, zato smo omamno dišeče ulice Čaršije napadli še isti večer.

Zjutraj sem se zbudila ob mujezinovem klicu k molitvi z minareta, oddaljenega morda slabih sto metrov. Okno najine sobe je gledalo na staro muslimansko pokopališče, obdano z visokimi lipami in prav nič ni kazalo na to, da se nahajam v skoraj polmilijonskem mestu. Ko smo se odpravljali v mesto, nas je na vhodu ulovila simpatična temnolasa receptorka in nam ponudila edinstveno, večurno vodenje po mestu in okoliških znamenitostih, poleg dela na recepciji naj bi že pred časom namreč pridobila tudi licenco za turistično vodičko. Celotno, praktično celodnevno turo nam je objasnila s takšnim navdušenjem in samozavestjo, da smo jo le stežka zavrnili, vse navedeno smo si nameravali tako ali tako obiskati tudi sami.

balkan020

S pobarvanim zemljevidom smo se odpravili po Baščaršiji, ki je bila podnevi še bolj očarljiva in si ogledali njene najlepše kotičke: z golobi obkrožen Sebilj, Gazi Husrev-Begovo džamijo, pa medreso2, hanikah3 in podzemni bezistan4 ter ozke uličice, kjer izdelujejo tiste slavne bakrene džezvice za kavo. Nato smo jo mahnili proti reki Miljacki do kraja, kjer bil umorjen prestolonaslednik Franc Ferdinand, mimo Vijećnice, knjižnice ki je bila med osamosvojitveno vojno močno poškodovana, zaradi požara pa uničenih 80% vseh knjig, a je danes v celoti obnovljena in lepša kot kdajkoli prej. Čez eno od številnih mostov oz. ćuprij (na katerih je moč kupiti marsikaj, na primer par v folijo zavitih cigaret) smo pri Inat kuči prečili reko in že pred poldnevom pili pivo v Sarajevski pivnici, nato pa na ulici pojedli prvo krompirušo, ki smo jo v burekdžinici kupili na kilo.

balkan077 balkan073balkan062balkan063 balkan071balkan012 balkan005 balkan007 balkan017balkan029

Slučajno smo se sprehodili mimo vhoda na dvorišče Careve džamije in radovedno pokukali noter. Gospod, ki je delal tam, nas je prijazno povabil naprej – na rdeči preprogi smo si sezuli čevlje, nama dekletoma je na glavo zavezal svileni ruti in ogledali smo si notranjost svetišča z visoko kupolo, po tleh prekritega s perzijskimi preprogami. Ob vhodu smo mu v košarici pustili nekaj mark.

balkan021

Potem smo se z busom odpravili proti dvorani Zetra, eni od lokacij sarajevskih zimskih olimpijskih iger leta 1984. Ker nismo bili povsem prepričani, kje moramo dol, je šofer na pravi postaji zahupal in pomahal, naj izstopimo. Poleg Zetre se nahaja edinstveno pokopališče Koševo, na katerem so združeni grobovi vseh religiji in katerega del se je po vojni razširil na nogometni stadion, zato se danes imenuje Mezarje Stadion. V Zetri, med vojno ravno tako precej uničeni, nato pa leta 1999 s pomočjo Mednarodnega olimpijskega komiteja povsem obnovljeni, se danes nahaja Muzej olimpijskih iger, ki je ob našem prihodu ravno odpiral svoja vrata, kustosinja pa nas je – ker smo bili tako zgodni – noter spustila kar brez plačila. Muzej je majhen, razstavljeni predmeti pa izredno zanimivi (na primer posterji preteklih, predsarajevskih olimpijskih iger), med katerimi je, jasno, nemogoče zgrešiti Vučka v tisoč in eni obliki. Ker sistema avtobusnih vozovnic tudi ob vožnji nazaj proti mestu očitno še vedno nismo skapirali, nam je brkati voznik le z nasmeškom pomežiknil in pomignil, naj se usedemo. Spodobilo bi se, da bi ta dan razen bureka in piva plačali vsaj še kaj, zato smo za naslednjim ovinkom vozovnice za vožnjo s tramvajem kupili vnaprej. A kaj, ko je bil tramvaj nato tako zelo nabasan, da se do avtomata za štempljanje kart sploh ni bilo mogoče prebiti.

balkan032balkan024 balkan030 balkan035

Popoldne smo se z avtom zapeljali ven iz mesta, najprej na goro Trebević, na pobočju katerega kraljuje nekdanja olimpijska bob steza. Pogled na zapuščeno, z grafiti porisano infrastrukturo, obdano z rumenimi trakovi Pozor mine je žalosten, če ne kar srce parajoč, po svoje pa tudi veličasten, saj se mogočna betonska steza razteza po celotnem pobočju hriba in ji med gostimi smrekami ni mogoče videti konca.

balkan053balkan044balkan042 balkan046

Mimo letališča in Tunela spasa, za ogled katerega smo bili žal že prepozni, smo skočili do Vrela Bosne, obdanega z idiličnim parkom, potoki, otočki in mostovi, in se nato povzpeli še na planino Igman, kjer stojita propadajoči smučarski skakalnici, pod njima pa oder, na katerem so nekdaj podeljevali kolajne. Na opuščenem področju, ki ga bodo v naslednjih sezonah poskušali obnoviti, pomoč pri svetovanju glede infrastrukture pa naj bi prišla tudi iz Slovenije, razen osamljenega potepuškega kužka ni bilo nikogar.

balkan060balkan055 balkan056 balkan057balkan059

Ob povratku v mesto nihče od nas ni bil pretirano lačen, a smo si v ćevabdžinici na koncu prav vsi naročili ogromne porcije najslastnejših bosanskih jedi in se nato na poti do prenočišča ustavili še v slaščičarni z mamljivo zloženimi kosi (kosi, ne koščki) ratluka, baklave, halve in še marsičesa, enim slastnejšim od drugega. Izbirati med njimi se je zdelo nečloveško, pa smo poskusili kar vse.

Naslednje jutro smo jo že navsezgodaj še zadnjič mahnili na Čaršijo, kjer je Matej spil močno kavo, za na pot kupil kilo bureka, z nakupom džezve pri enem od uličnih kovačev pa si je prislužil recept za kuhanje prave bosanske kave. Nato smo se še zadnjič zapeljali skozi mesto, pred poldnevom pa že vijugali po ozki cesti proti črnogorski meji. A več o tem kdaj drugič…

img_0984

1 Poimenovanje za moške in ženske.
2 V islamu srednja šola.
3 Samostan.
4 Pokrita kamnita tržnica.

Fotografije: www.perkophotography.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko