vselepoinprav.si

Zbrali smo se v enaki zasedbi in ob enaki priložnosti kot pred enim letom: za nekaj dni (oziroma celo enega več kot lani) sva se jim pridružila na njihovem dopustu. Bil je popoln septembrski podaljšan vikend na morju. Čez dan se je segrelo na prijetnih trideset, zjutraj je bilo kakšnih deset stopinj manj. Od lanskega leta se ni kaj dosti spremenilo, razen tega, da sem namesto izposojenega supa letos prinesla svojega, da smo z gumenjaka napredovali na poliestrski čoln, zapuščino Rokovega očeta, ki sta ga fanta obnavljala celo zimo in večino pomladi, in da so se (prav tako novi, večji in udobnejši) tubi pridružili še bord in smuči za na vodo. Vse drugo je ostalo enako. Aja, pa škrata sta nekoliko zrasla.

Prišla sva z večernim trajektom, tako kot lani, po Jadranski magistrali, tako kot lani, ki pa je bila letos, na isti vikend v septembru, še veliko bolj zelena kot leto poprej. Trajekt je bil nabito poln, zato so med obema rednima terminoma tisti večer zagnali še enega, izvanrednu plovidbu. O kakršni koli gneči kmalu zatem, ko smo pristali na Pagu, ni bilo ne duha ne sluha. Vikend dopustniki so se porazgubili po razpotegnjenem otoku in naslednje štiri dni smo imeli plaže Paškega zaliva povsem zase.

Rokov mali rdeči čoln je brez dvoma predstavljal središče pozornosti in vir vse zabave. Z njim smo hodili na prazne plaže, se po zalivu vlekli na tubi, bordu in celo supu – celo jaz in celo Mr. P. Ko nam ni bilo do športnih aktivnosti, smo po modri vodi s čolnom risali bele kroge in osmice. Uživali smo vsi, tudi najmlajša članica, še posebej pa novopečeni kapitan, ki si je po pred nekaj meseci narejenem izpitu in pred kratkim opravljenem tečaju plovbe končno lahko dal duška in se pohvalil s svojimi novimi spretnostmi.

Predzadnje jutro smo se zgodaj, ob popolni bonaci in skorajšnjem brezvetrju, s čolnom zapeljali vse do Paških vrat, najožjega dela zaliva, nato pa v mesto Pag na kavo. Tudi jaz, neuka pomorskih predpisov in nevešča mornarskih prijemov, sem se morala naučiti zavezati pašnjak in nekaj osnov parkiranja v marini. Kavo smo spili na rivi, ob pogledu na osamljen, a lično parkiran čoln.

Nazaj grede smo se ustavili pri strmih stenah s smaragdno zeleno vodo in belimi čermi, nato pa že pred kosilom spet plavali v našem modrem zalivu: skakali smo s supa in s pekočimi očmi in zamašenimi ušesi lezli nazaj nanj, v plitvi vodi nabirali školjke in jih nato hitro vračali v morje, v mivko kopali kanale, iz kamnov gradili mostove, si metali (tudi metaforičen) pesek v oči in štirje dnevi so minili kot bi trenil, jadrno, na mah.

Tudi domov grede sva lovila večerni trajekt. Spakirala sva hitro, tik pred odhodom, ker tako ali tako nisva imela veliko. Ob vseh vodnih aktivnostih letos ni bilo časa za pohode in čevljev sploh nisva rabila, pravzaprav sva s seboj vzela le vsak po en par natikačev. Za razliko od lani so se tokrat oboji v kompletu vrnili domov.

Podobne vsebine:
Septembra na morje: podaljšan vikend na Pagu
Jeseni na morje: Rab