V naročju Visokih Tur: Stubnerkogel

Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče.

Bad Gastein: blišč in beda nekdaj priljubljenega zdraviliškega mesta

V Bad Gastein sva prispela ob sedmih zvečer, ko se je sonce, preden je zašlo za enega od okoliških vrhov, še zadnjič tistega dne skušalo prebiti skozi mrežo nizkih oblakov in pri tem na mesto, ugnezdeno v ozko dolino, metalo tisto značilno poletno večerno svetlobo. Na strmih pobočjih doline so se v več nadstropjih dvigali hoteli iz nekega drugega obdobja (vsak turistični vodič vam bo znal pojasniti, da gre za čas zlate dobe, belle époque); med njimi, na koncu mesta, na njegovem najožjem delu, pa je izpod skal bučal Gasteinski slap, najslavnejša lokalna znamenitost. Od daleč je vse res izgledalo zelo nobel, a je bila realnost kar precej drugačna: med večernim sprehodom se je namreč izkazalo, da so prenekateri hotel in vsaka druga vila v samem središču mesta zaprti že tako dolgo, da jih je dodobra načel zob časa, hkrati pa poleg rastejo nove zgradbe in to v takšnih razsežnostih, da je glavna cesta skozi mesto že lep čas povsem zaprta. Kavarna z razgledno ploščadjo tik ob vznožju slapa ni delovala, zaprt je kongresni center z najbolj centralnim razgledom na dolino in najbolj katastrofalno arhitekturo, ki so jo premogla sedemdeseta; parkirna hiša, vzidana v skalo tik ob slapu, pa je v tako slabem stanju, da ji človek nikoli ne bi pripisal, da se nahaja v nekdaj tako opevano mondenem kraju. Šele kasneje sva izvedela, da so zlati dobi sledili manj lepi časi in da se v zadnjih nekaj letih znova več vlaga v turizem z željo, da bi mestu povrnili vsaj delček nekdanjega slovesa.

Butični hotel, nekoliko oddaljen od središča in umeščen na strmo brežino, je bil nekaj čisto drugega. Nič v mestu ni zares poceni in mali družinski hotelčič kljub visoki ceni pravzaprav ni bil nič posebnega, razen tega, da ga je opremil nekdo z veliko smisla za estetiko ter posluha za trajnost in lokalno pridelane izdelke in ravno to mu je dalo tisti občutek prijetne domačnosti, zaradi katerega se človek še kdaj vrne. Če bi ostala kakšen dan več, bi se zagotovo podrobneje sprehodila skozi njihovo ponudbo in na tem sprehodi bi se zagotovo znašlo savnanje v kleti. Tako pa sva se zjutraj naužila fantastičnega zajtrka, nato pa jo mahnila spodnji postaji žičnice naproti.

Stubnerkogel: eden najbolj fotogeničnih visečih mostov v Evropi

Na Stubnerkogel, dva tisoč dvesto šestinštirideset metrov visoko goro, ki se vzpenja zahodno od Bad Gasteina, je mogoče priti peš ali z gondolo. V prvem primeru je potrebnih več ur cikcakaste hoje po strmi brežini hriba in nato še smučišča, v drugem si na vrhu v petnajstih minutah. Ker je bil cilj pohod na enega od sosednjih vrhov, se je bolj smiselna zdela druga možnost. Tik ob zgornji postaji žičnice, razpet med dvema sosednjim gričema, pa je najprej prišel na vrsto sto štirideset metrov dolg in en meter širok viseči most, katerega padec z najvišjega dela znaša osemindvajset metrov. Zgrajen je bil izključno z namenom, na goro tudi izven zimske sezone privabiti čim več ljudi in glede na najino štiriurno vožnjo iz Ljubljane praktično le zato, bi rekla, da jim je načrt kar uspel. Za tiste z vsaj kančkom poguma je sprehod po jeklenih rešetkah zanimiva izkušnja, za nas, adrenalinske navdušence pa čisti užitek.

Za dol past: dih jemajoče razgledne ploščadi

Ob desetih dopoldan je bila na vrhu le peščica ljudi, zato sva se gor in dol po brvi, ki je nežno nihala pod najino težo, sprehodila več kot enkrat oziroma najmanj trikrat. O Mr. P.-jevem nekdanjem strahu nad takšnimi in podobnimi dogodivščinami ni bilo ne duha le sluha, pogled na najvišje avstrijske vrhove pa naravnost fantastičen. Sprehodila sva se do vseh razglednih ploščadi (in teh tam res ni malo) – tako tistih, ki so ponujale edinstvene poglede na dolino pod nama, ter onih, obrnjenih proti mogočnim Visokim Turam. Bilo je noro lepo.

Krožna pot čez Tischkogel in Zitterauer Tisch

Jasno, da sprehod po mostu, četudi večkraten, ni bil dovolj – že večer poprej sva se namreč odločila za vzpon na slabo uro hoda oddaljeni Tischkogel, ki sva ga nato potegnila še na sosednji Zitterauer Tisch. Pod nama so se razprostirala zelena pobočja bližnjih vrhov, za njimi so se dvigali sivi očaki, mestoma odeti v sneg in led. Za nekaj trenutkov je izza oblakov pokukal tudi najvišji in najmogočnejši med njimi, Veliki Klek.

Ni se nama še hodilo nazaj in kar lep čas sva sedela na vrhu in uživala v gorskem miru. Ko se nama je nekoliko kasneje pridružil še en pohodniški par, sva jima v občudovanje prepustila vse tiste lepe razglede in se po manj strmi krožni poti, ki je vodila po južnem, travnatem pobočju hriba, vrnila nazaj k do zgornje postaje žičnice. V tamkajšnji restavraciji sva si privoščila nekaj toplega in nekaj sladkega. Slednje je bilo polnjeno z marmelado, oblito z vaniljevo kremo in posuto z makom.

Nazaj z avtovlakom: Turska železnica

Stežka sva zapustila goro s toliko lepote, raztrošene vsenaokrog, a male gondole so proizvajale vedno več izletnikov in čas je bil, da se spustiva v dolino. A se domov nisva vrnila po isti poti, vsaj na začetku ne. Na koncu vasi, pod sivimi skalami Visokih Tur se namreč nahaja Turski železniški predor, skozi katerega v Mallnitz na drugi strani hriba vsako uro pelje avtovlak. Za pičlih šestnajst evrov sva si tako prihranila debelo uro vožnje in nekaj goriva, najin Šved pa je s seznama odkljukal prvi železniški izlet.

Preberi tudi:
Kölnbreinsperre: V naročju Visokih Tur
Po gorski cesti pod Veliki Klek: osem let kasneje
Po avstrijskih panoramskih cestah z motorjem
Po alpski cesti na Klomnock
Po gorski cesti pod Veliki Klek
Po panoramski cesti na Dobrač

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.