V Zürich z vlakom

Najdaljša do sedaj je bila tista do Münchna, najlepša do Dunaja, nazadnje pa sva z vlakom izletnikovala v sosednjem Kranju. Potem sva se nekega januarskega popoldneva odločila, da greva z vlakom v Zürich. Na nočni vlak, ki je prihajal iz Beograda in je imel za seboj že nekaj sto kilometrov, sva v Ljubljani skočila ob devetih zvečer. Dobrih dvanajst ur kasneje, po vožnji skozi s snegom pobeljeno Avstrijo, menjavi vagonov v Schwarzachu in natanko petminutnem prečkanju Lihtenštajna, sva na züriški železniški postaji kupila tridnevni karti za tamkajšnji mestni promet.

Nahrbtnika sva odložila v penzionu Kalkbreite, asketsko opremljenem, ekološko močno osveščenem prenočišču, ki ga vodi skupnost ljudi sicer megalomansko zasnovane zgradbe, v kateri se med drugim nahajajo knjižnica, dve kavarni, zasebna stanovanja, orientalska restavracija, poslovni prostori, več manjših kinodvoran, pa tudi garaža mestnih tramvajev. Slednje je navdušilo predvsem Mateja, še posebej ko sva ugotovila, da ti v trebuh stavbe vozijo natanko pod najinim oknom.

Zgubljala sva besede, časa pa ne. Še isto popoldne sva si ogledala eno od enot züriškega muzeja za oblikovanje, kjer sva iz električne žice sestavljala stole, pojedla nekaj bonbonov in počikala nekaj čigumijev (vse to v sklopu razstave), se nato povzpela na vrh najvišjega zabojnika Matejeve najljubše trgovine s torbami Freitag in pojedla prvi presti s sirom. Matej se je oborožil z novo Sigg flaško za vodo in obiskala sva prvo trgovino s specialkami starejših letnikov.

Ob prijetno brundajočih zvokih tramvajev le nekaj metrov nižje sva se zbudila v megleno jutro in nekaj časa opazovala živahno križišče pred nama, na katerega je narahlo naletaval sneg. Po dveh prestah in dveh nadaljnjih bajk šopih sva skočila na bus in zatem na tramvaj (na katerem je Mateja vznemiril letak, s katerim je züriški mestni promet medse vabil nove šoferje), vse do Polybahna, simpatične stare rdeče vzpenjače, ki pelje do univerze. Spustila sva se nazaj do jezera, od koder naju je ladjica zapeljala na nasprotni breg, kjer sva obiskala – če ne eno največjih pa zagotovo najlepših zbirk sočnic na svetu.

Nato je bil čas za Uetliberg, osemsto enainsedemdeset metrov visok hrib nad mestom, ki mu Züričani pravijo gora in na katero pelje nobel rdeč vlak z nobel sedeži. Hiše je zamenjal gozd, sive strehe so prešle v zasnežene vrhove smrek. Slabe pol ure kasneje in dobrih štiristo metrov višje smo na končno postaji, ob idilični švicarski hiški, v kateri so stregli kakav in domača peciva, do nosu zaviti v topla oblačila, poskakali iz toplih vagonov. Zlezla sva na razgledni stolp, v daljavi pod seboj opazovala mesto ob jezeru, odeto v sivo-bele odtenke. Pihalo je, z dreves je nanašalo sneg, ograja na vrhu stolpa pa je bila zavita v ledeno odejo. Nekako tako sem si vedno predstavljala zimo v švicarskih hribih, dasiravno visokih le slabih devetsto metrov. V mesto sva se vrnila, ko se je že mračilo.

Dopoldan zadnjega dne sva si rezervirala za mestni bolšjak in, kakopak, še nekaj koles. Sprehodila sva se čez stari del mesta, v pekarni kupila n-ti presti, šla v kino. Pred večernim odhodom vlaka nama je ostalo še ravno dovolj časa za prigrizek v bojda najhip restavraciji v mestu. S kakšne tri kilograme težjima nahrbtnikoma – kar gre pripisati nekaj kosom ikoničnih lupilcev zelenjave Zena, predvsem pa omembe vredni zalogi švicarske čokolade – in bistveno lažjo denarnico, sva odmaširala proti vlaku, ki je že čakal na glavni postaji.

Fotografije: perkophotography

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja