vselepoinprav.si

Kljub temu, da sva v Helsinkih preživela dva dogodivščin polna dneva, sva se odhoda iz mesta veselila iz dveh razlogov: zaradi prostrane finske pokrajine, ki se je, takoj ko sva zapustila urbano okolje, raztezala vse okrog naju, predvsem pa zaradi prvega spanja v šotoru, ki naju je čakalo tisti večer. Vozila sva po široki cesti, skozi vasi z nizkimi hišami, večinoma lesenimi, med katerimi je bilo vsaj nekaj sto metrov, vmes pa nič drugega kot en sam gozd.

Močvirje, rdeči bori in lesene steze: narodni park Torronsuo

Že ko sva načrtovala potovanje sva se zavedala, da bova kakšno od označenih točk prej ali slej morala tudi izpustiti. Torronsuo, prvi narodni park na najini poti, na srečo ni bil ena izmed njih. Ko sva na izhodišču parkirala avto in na informativni tabli z vsemi vrisanimi stezami različnih obsegov in težavnosti izbrala devetkilometrsko krožno pot po močvirju, sva vedela, da je to tisto, zaradi česar sva prišla na Finsko. Iz takrat še lepo pospravljenih borš v prtljažniku sva potegnila merino majici, izza sedežev gojzarje in napolnila tamanjša nahrbtnika. Že takoj na začetku se je pred nama odprl pogled na leseno pot, speljano nad močvirskimi tlemi. Na to sem čakala celo poletje.

Hodila sva med rdečimi bori, čez močvirnate travnike in nekaj časa celo skozi manjši gozd. Pod drevesi so rasle borovnice, na robu gozda sva naletela na ogromen divji nasad malin, pri razglednem stolpu sva se seznanila s prvim finskim kuriščem na prostem. V majhni leseni lopi so bila pripravljena suha drva in vse potrebno orodje, pred njo tnalo in pod streho ognjišče. Dišalo je po dimu – nekdo pred nama si je tistega dne že zakuril ogenj. Mr. P. se je nemudoma lotil dela in za hec (pa tudi za prihajajoče pohodnike, se razume), nasekal nekaj drv.

Po dobrih dveh urah sva se vrnila k izhodišču in nadaljevala z vožnjo proti notranjosti. Ob cestah ni bilo reklam, niti kavarn, sem ter tja le kakšna nevpadljiva trgovina. Ker je bil čas, da si narediva nekaj zalog hrane za prihajajoče dni, sva sklenila, da se v naslednji ustaviva. Kot nalašč je ravno tista zraven imela tudi manjšo samopostrežno restavracijo, kjer si za trinajst evrov lahko pojedel kolikor si hotel. Bilo je tik pred zaprtjem kuhinje in prijazna blagajničarka naju je opozorila, naj si na krožnik čim več hrane, ker lahko za mizo brez težav pojeva in posediva tudi, ko kuhinja ne dela več. In sva – poskusila večino jedi in obsedela kot da naju ne bi čakalo še več ur vožnje čez pol države. Restavracija je bila hecna mešanica stilov z vseh vetrov: imeli so vsaj pet različnih vrst stolov iz popolnoma drugih časovnih obdobij, ob steno je bil potisnjen pianino, na katerem je se je bohotila velika roža. Poleg pianina so bili v osvetljeni vitrini spravljeni velikonočni okraski. Del restavracije je bil ograjen z vrvjo – to je bil prostor, namenjen rojstnim dnevom, porokam in drugim tovrstnim slavjem. Poleg najine sta bili zasedeni še dve mizi. Nikomur se ni nikamor mudilo in Mr. P. je pripomnil, da je scena, v kateri sva se znašla, točno takšna kot v kakšni od novodobnih skandinavskih kriminalk, ki jih tako rad gleda.

Kratko, a sladko: Tampere

Poleg Helsinkov je bilo Tampere edino mesto, ki se mu je uspelo prebiti na najin zemljevid. To je bila najina zadnja postojanka tistega dne, poslednji sprehod pred prvim spanjem v šotoru. Najprej sva v gozdu, ob vznožju hriba (kasneje sva izvedela, da gre za največji prodnati greben na svetu) pustila avto in se sprehodila do razglednega stolpa Pyynikki, v katerem strežejo munkki – slavne krofe s kardamomom in sladkorjem. Čakanje v vrsti pred majhno kavarno v pritličju stolpa se je brez dvoma izplačalo: kava (ki je na Finskem pogosto že vključena k jedi) sicer ni bila nek presežek, krofek, eden od mnogih, ki sva jih pojedla v naslednjih desetih dneh, pa je bil za prste obliznit.

Bilo je že pozno popoldan, ko sva se spustila v mesto, stisnjeno med jezeri Näsijärvi in ​​Pyhäjärvi, in se sprehodila skozi nekdanjo industrijsko četrt. Opečnate zgradbe bivših tovarn, nanizane na bregovih reke Tammerkoski, ki povezuje obe jezeri in mesto deli na pol, so se kopale v večernem soncu in takoj mi je bilo žal, da si za Tampere nisva vzela več časa. Vzdušje, ki je vladalo na ulicah, je bilo umirjeno in živahno obenem – kavarne, muzeji in kinodvorane, ki so zasedale prostore nekdanjih industrijskih obratov, so naju vabile v svojo notranjost in le stežka sva se jim uprla.

Prva noč v strešnem šotoru

Ampak bil je čas, da zapustiva mesto in najdeva primeren kotiček za prvo spanje pod zvezdami. Dan je bil dolg in do sončnega zahoda še nekaj ur, a nisva hotela čakati do zadnjega trenutka. Po nekaj neuspelih poskusih sva končno parkirala ob manjšem jezeru s pomolom in čolni in edina slabost tiste lokacije – to sva ugotovila šele kasneje – je bila glavna cesta, s katere se je tudi ponoči slišal promet. Prvič na Finskem sva razprla šotor, si umila zobe v travi in se hitro preoblekla v termo spodnje perilo, pri čemer so naju ves čas vztrajno napadali komarji. Zadrgo na šotoru sva zaprla še pred mrakom. Ne morem ravno reči, da sva spala kot dojenčka, ampak če sem odmislila hrup s ceste in se osredotočila na pljuskanje valov ob pomol, je bilo za prvič pravzaprav kar v redu. Plitek spanec je nalednje jutro deloma popravila skodelica kave, ki sva si jo privoščila na taistem pomolu. Ja, tudi jaz, čeprav bolj slabo prenašam kofein.

Doza umetnosti: muzej Alvarja Aalta

Kot velika (sicer povsem amaterska) navdušenca nad skandinavskim dizajnom in arhitekturo, muzeja največjega finskega arhitekta in oblikovalca v mestecu Jyväskylä pač nisva mogla izpustiti. Muzejski center Aalto2 (njegov drugi del se nahaja v Helsinkih) je veliko več kot le prostor z razstavnimi eksponati (dasiravno so ti izjemni) – je mesto za druženje, kulturno izobraževanje, počitek. Sprehodila sva se skozi stalno razstavo o življenju v osrednjem delu Finske, kjer me je najbolj navdušilo nadstropje o zgodovini savnanja. Najdalj časa sva, se razume, preživela med kosi unikatnega pohištva in dih jemajočimi maketami gospoda Aalta. Čisto na koncu sva si dodobra ogledala še galerijsko kavarno in tudi tam je bilo kaj za videti.

Čez jezero z rumenim trajektom in prvo pravo kampiranje

Med drevesi so se lesketala prostrana modra jezera in bolj severno kot sva šla, več jih je bilo. Ob cesti sva zagledala prvo tablo, ki naju je opozarjala, da nama pred avto kadarkoli lahko skoči kakšen los. To se na žalost (in tudi na srečo) ni zgodilo, sem pa skoraj prepričana, da sem nekaj dni kasneje med drevesi v gozdu – za delček sekunde in s koščkom očesa – zasledila obris velikanskega primerka. Mr. P. še danes trdi, da je bil verjetno jelen, ampak to samo zato, ker ga ni videl on.  

Eden od pogojev, ki sva si jih postavila, preden sva prišla na Finsko, je bil, da se čim več voziva po čim manj prometnih cestah. Na pretirano gnečo sicer nikjer nisva naletela, a zdaj je tam, v osrednjem delu Finske, Mr. P. lahko zares izživel svoje sanje. Odvila sva na makadam, širok in zbit kot asfalt, vozila mimo na redko posejanih lesenih hišk s pisanimi nabiralniki na začetku dovozov in začela dojemati, da ljudje tukaj zares živijo tako kot liki v knjigah Arta Paasilinne: sredi gozda, obdani z belimi brezami in rdečimi bori, včasih več (deset) kilometrov oddaljeni od najbližjega soseda. V knjigah (in televizijskih serijah) sva pogosto zasledila tudi majhne rumene trajekte, ki te, ko se na obeh straneh nabere dovolj avtomobilov, brezplačno prepeljejo z ene strani jezera na drugo. En takšen naju je čakal za naslednjim ovinkom (beri: za naslednjim drevesom): z njegovo pomočjo sva prečila jezero Oulujärvi.

Gozd (ta se na Finskem nikoli ne konča), skozi katerega sva vozila, ko sva prišla na drugo stran jezera, je bil redek in svetel, njegova tla pa poraščena s sivimi lišaji, med katerimi so – ob robu in vsem na očeh – rasle cele gruče brezovčkov in turkov. Na dolgi, ravni cesti dolgo časa nisva srečala nikogar.

Tisti večer sva prespala med borovci, na mivkasti obali jezera Pudasjärvi. Mr. P. nama je v novi ponvici skuhal večerjo, ki sva jo pojedla na novih zložljivih stolčkih, nato pa sva na ognjišču za hec (pa tudi malo zares, ker se je kar precej shladilo) zakurila ogenj. Zmračilo se je okrog enajstih in šele takrat sva zlezla v šotor. Nekje v daljavi so se oglašale žabe, iz vode se je vsake toliko vrgla kakšna riba. Bil je popoln kraj za kampiranje, na katerem sva se znašla čisto sama.

Znotraj arktičnega kroga: Rovaniemi in Božičkova vas

Nikoli nisem bila v Kanadi, ampak bolj severno kot sva šla, vse manj evropska in vse bolj kanadska se mi je zdela pokrajina. Vsake toliko se je ob cesti pojavilo postajališče z bencinsko črpalko, restavracijo in velikim (ponavadi makadamskim) parkiriščem, nato pa spet dolgo ni bilo ničesar, včasih tudi po sto kilometrov ne. Če ne bi potovala s svojim avtom, bi mislila, da sva na drugi celini.

Ko sva naslednje jutro v rahlem dežju nadaljevala pot proti severu, so se nama celo dežne kaplje zdele drugačne, bolj drobne in bolj fine. Gozdovi so postajali nižji in redkejši, tla bolj močvirnata, potem pa sva ob cesti – ravno nekje na točki, kjer se začenja Laponska – srečala prvega severnega jelena. To pravzaprav sploh ni bilo nič nenavadnega, saj sva se bližala Božičkovi vasi – atrakciji, ki je na poti skozi Rovaniemi pač ne gre izpustiti. Nisva se zadržala dolgo, a sva v slabi uri prišla do naslednjih spoznanj: da sva pravkar prečila severni tečajnik in tako vstopila v arktični krog, če nisi otrok, do Božička sploh ni tako zelo enostavno priti ter da je cela Božičkova vas pravzaprav en velik božični Gardaland, le s še nekoliko več spominki. Midva sva kupila le razglednice z (Božičkovimi) znamkami in v (Božičkovem) bistroju natočila svežih dvajset litrov vode.

Ustavila sva se ob cesti, na majhni sezonski tržnici in pojedla palačinke z rumenimi barjanskimi robidami in eno posodico robid vzela tudi s seboj. Bile so bolj kisle, kot sva si predstavljala in precej bolj vodene, kot kateri koli drugi gozdni sadež – to je bil eden tistih okusov, ki se ga mora človek počasi navaditi. Privajanje novim okusom pa ni bilo potrebno pri kosilu: potem ko so lansko leto zaprli tistega v Murmansku, je naziv najsevernejšega McDonald’sa na svetu namreč pripadel restavraciji v Rovaniemiju. Nisva ga mogla preskočiti.

Popoldan sva spet vozila po širokih, ravnih cestah in kmalu nehala šteti severne jelene, ker jih je bilo na cesti že več kot avtomobilov. A niso skakali pod kolesa, le mirno so se pasli ob robu vozišča in se tu in tam sprehodili po sredini. Naredila sva že dobrih tri tisoč kilometrov in zamenjala toliko različnih pokrajin, da se nama je zdelo, kot da sva na poti že cel mesec.

Sprehod na razgleden vrh Särkitunturi

Šele ko sva na izhodišču nad jezerom Särkijärvi pustila avto in se je pred nama odprla prostrana pokrajina, prekrita z modrimi jezeri in zelenimi gozdovi, sem se zavedla, da je to tista Finska, kakršno sem si ves čas predstavljala. Skozi z borovci in skalami posejan gozd, katerega tla je spet prekrivalo morje borovnic, sva se podala na vrh hriba Särkitunturi, ene najlepših razglednih točk daleč naokoli. Na širokem, položnem grebenu, kjer je vremenu in naravi občasno kljuboval kakšen viharnik, se je pot spremenila v stezo, borovnice pa je zamenjala močvirnata pokrajina, polna majhnih jezerc. Bilo je nepopisno lepo.

Do smučarskega središča Levi, skozi katerega sva se peljala že tja grede, sva se vrnila po isti poti. Ob cesti so se vse pogosteje pojavljale table za križišča z motornimi sanmi in tekači na smučeh in obema je skozi glavo šinila ista misel: na Laponsko je nujno treba priti pozimi.

Od tam naprej je do skrajnega severozahoda Finske vodila le še ena glavna cesta in še ta ni bila povsod asfaltirana. Prespala sva med brezami, ob deroči reki, sredi prostrane tajge in čisto blizu meje s Švedsko. Sonce je zašlo nekaj čez enajsto in ob polnoči, ko sva se končno odpravila spat, je bilo še vedno precej svetlo. To je bilo najino najsevernejše kampiranje na Finskem.

Saana: vzpon na sveto goro Samijev

Vstala sva pozno. Veter in dež (slišala nisva ne enega na drugega) sta ponoči ozračje ohladila na izzivalnih deset stopinj in nobenemu od naju se ni mudilo iz toplega šotora. Nebo nad nama se je jasnilo, tam, kamor sva bila namenjena, je že sijalo sonce. Kljub mrazu naju je vleklo naprej. V daljavi so se dvigali norveški hribi, mestoma prekriti z zaplatami snega, midva pa sva vozila mimo temno modrih jezer, po goli in prazni pokrajini, tako drugačni od tiste v osrednji Finski. Pred preprostimi lesenimi hišami ob cesti so bile razstavljene kože, odeje, copati in drugi izdelki ljudstva Sami, avtohtonih prebivalcev severnih delov Skandinavije in edinih zakonskih lastnikov severnih jelenov.

Prispela sva v Kilpisjärvi, največjo vas daleč naokoli. Nad njo se je dvigala Saana, finska mizasta gora, ob na nasprotni strani jezera se je raztezala Švedska, deset kilometrov naprej proti severu pa Norveška. Po vasi so se brezbrižno sprehajali jeleni z ogromni kosmatimi rogovi, ki se niso bali ne avtomobilov ne ljudi. Parkirišče, na katerem sva pustila avto in se preobula v gojzarje, je bilo polno – tako avtomobilov kot jelenov.

Nato sva jo mahnila navzgor. Višje kot sva šla, bolj je pihalo in lepši so bili razgledi. Pod nama se je odpiralo dolgo, razpotegnjeno jezero Kilpisjärvi, za njim pa vrhovi švedskih in norveških gora – le en majhen delček mogočnega Skandinavskega gorovja. Po slabih dveh urah hoje in petsto šestinpetdeset metrih višinske razlike sva prispela na vrh tisoč devetindvajset metrov visokega hriba, zgodovinske svete gore Samijev. Bilo je dih jemajoče v vseh pomenih.

Če bi si vzela še uro ali dve časa, bi se lahko zapeljala do Norveške, če bi si rezervirala celo popoldne, bi se lahko podala do tromeje, do koder se pride s čolnom in nato malo peš in če bi imela na voljo še nekaj dodatnih dni, bi jo lahko mahnila vse do Nordkappa. A to je bilo potovanje po Finski in odločila sva se, da bova ves razpoložljivi čas namenila njej. Na severu sva neskončno uživala, ker je bilo tako drugače in divje in če bova še kdaj šla tja, bova tam nedvomno preživela več časa in to, če bo le mogoče, pozimi. A pred nama je bil nov odsek poti, ki sva se ga oba izjemno veselila. Zavila sva nazaj proti jugu.

Preberi tudi:
Z avtom na Finsko: dva dni v Helsinkih
Z avtom na Finsko: skozi šest državo do Helsinkov