Z avtom na Finsko: dva dni v Helsinkih
Že na krovu trajekta, še vedno precej oddaljenega od pristanišča, sva vedela, da nama bodo Helsinki všeč. Potepanju po mestu sva namenila dva polna dneva, kar za prestolnico s šesto šestdeset tisoč prebivalci ni prav veliko, zato nisva nameravala izgubljati časa. V majhni sobici stanovanjskega bloka, katerega enajsto nadstropje je v celoti preurejeno v hostel, sva pustila nekaj najnujnejših kosov prtljage in jo še isto popoldne z mestnimi kolesi mahnila v center.
Skandinavska arhitektura, ki ji ni para
Na tržnici v pristanišču si je Mr. P. že takoj naročil skodelico lososove juhe, servirano s kosom polnozrnatega kruha. Posedela sva na klopci in opazovala mestni vrvež. Na nasprotni strani zaliva se je vrtelo panoramsko kolo, na griču nad njim se je dvigala opečnato rdeča katedrala Uspenski, največja grška ortodoksna cerkev v Zahodni Evropi. Sprehodila sva se mimo izložb z dizajnerskimi dodatki za dom in skočila v eno od knjigarn, nato pa v trgovini za šport in prosti čas kupila rezervno plinsko bombico, za katero je v Ljubljani zmanjkalo časa. Izbira pripomočkov za kampiranje je bila gromozanska in najraje bi nabrala pol trgovine, a sva se želji po zapravljanju (vsaj takrat) uspešno uprla. Po ulicah sva hodila z očmi, uprtimi v opečnata pročelja hiš čudovitih zemeljskih odtenkov. Mahnila sva jo mimo megalomanske stavbe železniške postaje, ene najbolj (pri)znanih del finske arhitekture, vse do bele helsinške katedrale, ki se je na rahli vzpetini dvigala nad pristaniščem.
V kavarni kultnega kina Amos Rex je Mr. P. popil prvo zares dobro kavo na Finskem, jaz pa, da bi čim hitreje pregnala nadležni prehlad, ki mi ni pustil spati, sveže iztisnjen sok iz ananasa in ingverjema. Jasno, da je bil najboljši na svetu.
Oodi, najlepša knjižnica na svetu
Eden od razlogov, zakaj sva si želela obiskati Helsinke, je bil nedvomni Oodi, njihova čudovita, arhitekturno dovršena javna knjižnica. Kombinacija valovitega lesa in ravnega stekla predstavlja edinstveno obliko stavbe brez primere. V najvišjem in najsvetlejšem nadstropju se nahajajo vrste in vrste knjig, med njimi pa mehke blazine, fotelji in kavči, namenjeni neskončnim bralnim uricam. Na zahodni strani se na streho razteza terasa, s katere se odpira pogled na sosednji parlament, enako visok kot je knjižnica, kar ni golo naključje, temveč simbolen prikaz enakopravnosti uporabnikov obeh zgradb.
A Oodi je veliko več kot le knjižnica: je mesto, kjer se dobiš s prijatelji na klepetu, kavi ali celo kosilu, je pisarna, tiskarna, igralnica. Je prostor, kjer si lahko zašiješ pulover ali v kateri od konferenčnih sob vodiš sestanek. V snemalnem studiu lahko z inštrumentom ali brez posnameš čisto pravo pesem in si za nameček na velikem tiskalnem stroju natisneš še poster za svoj prvi solo koncert. Oodi je prostor za branje, druženje in ustvarjanje, brezplačen in namenjen vsem in vsakomur.
S kolesom na otok, z avtobusom v mesto
Naslednje jutro sva se s kolesi skozi mesto in mestni park (kjer sva sredi belega dne srečala srno) zapeljala do otoka Seurasaari. Tudi Seurasaari je neke vrste javni park in hkrati še muzej na prostem. Ker je že celo jutro rahlo rosilo, na otoku ni bilo skoraj nikogar. S kapucama na glavi in dežnikom v roki sva se sprehodila skozi gozd, med čudovite lesene hiške, ki so bile na otok prinesene z različnih koncev Finske, vse do gladkih okroglih skal, ponekod segajočih daleč v morje. Če bi bilo nekoliko topleje ali vsaj ne bi deževalo, bi Mr. P. zagotovo skočil v vodo. Vreme pa ni prav nič oviralo vitalne sedemdesetletne gospe, ki je bila namenjena na jutranje plavanje na javno kopališče in ki nama je, očitnima tujcema, kar sama od sebe in z velikim navdušenjem hitela razkazovat njegov ženski del, od moškega ločen z leseno pregrado. Kopališče je namreč izključno nudistično. Povedala nama je, da se na otok hodi kopat že trideset let, ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času, tudi pozimi, ko voda ponekod zamrzne. Potem je švignila v slačilnico, midva pa naprej ob obali.
Ko sva se vračala čez most, se je dokončno ulilo, zato sva, da sva se vrnila nazaj v mesto, skočila na mestni avtobus. Vedrila sva v še eni trgovini z outdoor opremo, kjer sva se tokrat založila z dvema paroma merino nogavic in zložljivo ponvico za kampiranje, Mr. P. pa si je izbral še topel siv pulover. A Helsinčanom dež očitno ni prišel do živega: nemoteno so tekli, kolesarili, klepetali na ulicah. Redkokdo je imel dežnik, skoraj vsi pa so iz torb in nahrbtnikov nenadoma potegnili čudovito lepe pelerine. Če jim je lase zmočil dež, so pač z mokro glavo nadaljevali pot po opravkih.
Trgovinice z oblačili iz druge roke sva si na zemljevidu označila že dopoldan, zdaj pa je bilo vreme ravno pravšnje, da pobrskava po njihovi ponudbi. Po pričakovanjih je bila izbira ogromna in iz ene od njih sem odnesla lepo modro srajčko neke priznane nizozemske znamke. Sprehodila sva se vzdolž obale, vse do trajektnega terminala, nato pri še eni čudoviti leseni zgradbi, v kateri se nahajajo javne savne, obrnila nazaj proti mestu. Ker si je Mr. P. želel zliti se z okolico, si je v eni od prodajaln sladoleda ob morju naročil eno kepico z okusom lakrice. Namesto ene je dobil tri in ob spremljavi hladnega vetra pri najboljši volji ni mogel zmazati vsega. Lokalci, za razliko od naju, s tem niso imeli težav in tudi zeblo jih očitno ni.
Medtem ko sva se borila z goro sladoleda, se je pred nama odprlo otočje, po katerem se je raztezala Suomenlinna, mogočna otoška trdnjava, ena največjih helsinških znamenitosti, ogled katere sva si zaradi pomanjkanja časa prihranila za naslednjič. Potem sva se s tramvajem vrnila v center. Sonce je bilo še visoko, v resnici pa je bil že večer – najin zadnji v Helsinkih.
Na Finskem ni grdih cerkva
Preden sva dokončno zapustila prestolnico, sva naslednje jutro naredila še tri postanke. Najprej sva se ustavila pri cerkvi Temppeliaukio, katere največja znamenitost je ta, da je vklesana v živo skalo. Že zjutraj je bila na vhodu precejšnja gneča in to z vso pravico, ker je notranjost zares vredna ogleda: naravna svetloba, ki v okroglo cerkvico pronica skozi robove steklene kupole, nežno osvetljuje oranžno skalo, v katero je cerkev vklesana, oranžna barva pa se nato ponovi še na stropu, oblečenem v dvaindvajset kilometrov bakrene žice. Kot kontrast naravnim tonom so klopi oblazinjene v vijolično.
Pot sva nadaljevala v Espoo, natančneje v predel Otaniemi, kjer na rahli vzpetini, med bori in brezami stoji istoimenska kapela. Zgrajena iz rdeče opeke, (črno pobarvanega) lesa (lesen je tudi zvonik, ki stoji na ploščadi pred kapelo) in stekla naju je navdušila še bolj kot tista v mestu. Ker je žal odprta le po predhodnem dogovoru, sva si veliko panoramsko okno, ki se za oltarjem čez celo stran odpira v gozd, lahko ogledala le kukajoč skozi steklena vhodna vrata.
Tretji postanek je bil posvetne narave: v športni trgovini sva kupila dva zložljiva stolčka za kampiranje, jaz pa sem si izbrala eno od takšnih pelerin, kot jih je nosila polovica Helsinkov. V Ljubljani mi bo na kolesu prišla zelo prav. Potem sva res zapustila mesto in vse njegove prikupne posebneže v oprijetih lateks oblačilih, kratkih krilih in kavbojskih škornjih (vsi drugi so bili oblečeni v pelerine) in jo ob spremljavi heavy metala, ki se je razlegal iz čisto vseh radijskih postaj, končno mahnila proti severu.
Preberi tudi:
Z avtom na Finsko: skozi šest držav do Helsinkov