vselepoinprav.si

Od enainštiridesetih narodnih parkov, ki se raztezajo po Finski, sva jih obiskala šest. Pičla dva procenta in pol, pa se nama je zdelo, da sva videla neizmerno veliko. Vsak izmed njih je bil nekaj posebnega, povsod sva nabirala borovnice in posnela na stotine fotografij mogočnih finskih gozdov. Težko jih je bilo med tolikimi določiti le nekaj in ko bova šla naslednjič spet, izbira ne bo čisto nič lažja. V prvem na, Torronsuo, sva se ustavila takoj zatem, ko sva zapustila Helsinke. Preostalih pet naju je čakalo potem, ko sva v laponski vasici Kilpisjärvi obrnila nazaj proti jugu.

Spet je mimo naju bežala prostrana tajga, tako drugačna od vsega, kar sva videla na jugu in nenadoma sva postala – kljub temu, da so bile temperature na severu manj prijetne za spanje v šotoru – precej melanholična, da je za nama že polovica potepanja po Finski in da se že poslavljava od te čudovite pokrajine. Za tolažbo (in ker sva čas, preživet na severu, želela karseda podaljšati), sva se ustavila ob obcestni kavarni, ki je obljubljala kavo in krofek za petdeset centov. Tako kot najbrž marsikateri obiskovalec sva ugriznila v popolno nastavljeno vabo: v prodajalni, kjer je bilo mogoče kupiti vse od reklamnih skodelic do velikanskih jelenovih rogov in strojenih kož, so naju kava in krofi na koncu stali dobrih šestdeset evrov. Ven sva namreč prikorakala s paketom spominkov, med katerimi se je znašla tudi čisto prava kuksa, tradicionalna lesena skodelica, ki jo Samiji izdelujejo iz enega kosa lesa. V kraju Kittilä sva nato zavila proti vzhodu, na povsem ravno cesto, ki je vodila skozi dolg borov gozd, po katerem (posledično pa tudi po cesti) so se sprehajale cele družine jelenov. Tistega večera sva prespala na obali akumulacijskega jezera, kjer so nama poleg francoskega para z avtodomom družbo delale jate ptic, ki so gnezdile v visoki travi. To je bila najina zadnja noč na Laponskem.

Narodni park Oulanka: rdeči kanjon sredi svetlega gozda

Do prvega narodnega parka sta naju naslednje jutro čakali dve uri vožnje. V mestecu Kemijärvi sva si naredila nove zaloge hrane, predvsem slastnih finskih klobasic, ki jih je na prav vsakem ognju obračal praktično vsak Finec. Zadržala sva se le pri zalogah mleka, ker se nama je kljub nizkim temperaturam v avtu že drugič pokvarilo. Na najini desni se je pojavila tabla v obliki globusa in naju obvestila, da zapuščava arktični krog in pokrajina se je počasi spet začenjala spreminjati: gozdovi so postajali gostejši in drevesa višja, le severnih jelenov je bilo še vedno na pretek.

Avto sva pustila na parkirišču centra za obiskovalce in hkrati izhodišču za številne pešpoti po parku. Že takoj prvi trenutek sva bila navdušena. Poleg zemljevidov, knjig in zgibank (med slednjimi tudi takšnih o postopku pridobivanja dovoljenja za prehajanje meje z Rusijo – konec koncev sva bila od nje oddaljena le pičlih štirinajst kilometrov) je bila ob vhodu postavljena ogromna tabla z vrisanimi in podrobno opisanimi potmi po parku. Najdaljša – večdnevni treking, ki poteka z enega konca parka na drugega, je dolga dvainosemdeset kilometrov. Midva sva izbrala oseminpolkilometrsko krožno turo in hitro ugotovila, da je bila odločitev prava.

Bolje in lepše označenih poti v življenju še nisem videla. Sledila sva zelenim smerokazom, ki so naju vodile skozi svetel gozd, mimo ograd za jelene, vse do močvirja z dvignjenimi lesenimi potkami, ki so se vile okrog temno modrega jezera. Nato sva se spustila po hribu navzdol, globlje v gozd, do kurišča ob reki, kjer sva si na ognju spekla slastni klobasici. Nazaj grede sva se držala desne in kmalu dosegla vrh hriba, od koder se je odprl pogled na širok kanjon, skozi katerega se je v dolgih zavojih vila temna reka. Krstila sva kukso in vanjo nabrala prve borovnice, ki so v njej za vselej pustile nepozaben spomin na bogate finske gozdove, nato pa se tik pred koncem spustila do bučeče reke, nad katero so se dvigale visoke rdeče stene. Bila sva očarana. To je bil šele prvi pohod med mogočnimi vršaci in komaj sva čakala na naslednjega.

Najlepše spanje pod zvezdami

Nobenega kampiranja nisva vnaprej načrtovala, kar nama je po eni strani dajalo precej svobode pri premikanju, po drugi pa je vsak dan predstavljajo nov izziv. Vsakokrat najti idealno mesto za spanje ni bila tako lahka naloga, kot se nama je sprva zdelo in tisti večer nama je uspelo šele v tretje. Ob enem od jezer so naju napadle leteče mravlje, pri drugem sva ugotovila, da zapuščena prikolica le ni tako zelo prazna, kot je izgledalo, poleg tega se je okrog nje smukal odrasel jelen z gromozanskim rogovjem. Pri tretjem poskusu sva s pomočjo aplikacije park4night zadela terno.

Le deset minut stran od glavne ceste je namreč ležalo jezero Kaleton, z vseh strani obdano z visokimi rdečimi borovci. Do njega je peljala široka makadamska pot, po kateri je vsake toliko pripeljal kakšen domačin, sicer pa sva imela mesto na rahli vzpetini nad jezerom povsem zase. Zakurila sva ogenj, skuhala rižoto in spekla klobasice, potem pa sva ob rožnatem sončnem zahodu, v družbi drobnih pajkcev, ki so drseli po gladini, skočila v vodo. Zvečer sva še lep čas sedela ob ognju in strinjala sva se, da bova težko našla lepši kraj za spanje.

Zbudila sva se v čudovito jutro in Mr. P. je še pred zajtrkom, medtem ko sem bila sama še prijetno zabubljena v toplo spalko, skočil na jutranje plavanje. Blag veter je nežno zibal krošnje dreves in najraje bi še kar malo ostala. A pred nama je bil nov dan, nov narodni park, nove dogodivščine. Počasi, a že precej uigrano sva zložila šotor, pospravila kurišče in jo okrog desete mahnila naprej.

Narodni park Hossa: borovnic in borovcev do koder seže oko

Bil je ponedeljek dopoldan in parkirišče pri centru za obiskovalce skoraj prazno. Že po gozdu, ki naju je obdajal in poteh, ki so izginjale vanj, sem vedela, da bo to moj najljubši park. Informativna tabla je znova ponujala neskončne možnosti pohajkovanja in na koncu sva izbrala dvourno krožno pot okrog jezera Huosiusjärvi. Stilsko dovršeni zarjaveli smerokazi, ki so se do popolnosti zlivali z okolico, so naju najprej po leseni poti usmerili okrog manjšega jezerca, nato pa po stezi naprej v gozd.

Pot se je dvigala in spuščala, ob njej so rasli brezovčki in turki, pod drevesi pa borovnice do koder je segal pogled. Jedla sva jih z vejic in jih nabirala v kukso in najine dlani so se kmalu obarvale vijolično. Pri enem od kurišč sva srečala italijansko družino, ki na Finsko z avtodomom prihaja že več let zapored, tokrat pa so s seboj prvič pripeljali še belgijske prijatelje. Hossa, so nama povedali, je eden njihovih najljubših parkov. Ker s pripravo in kurjenjem lesa niso imeli veliko izkušenj, jim je Mr. P. nasekal nekaj drv, zakurili smo ogenj in klepetali, dokler se ta ni dodobra razplamtel. V parku so nameravali preživeti več dni, zato se jim nikamor ni mudilo, midva pa sva, vesela, da sva jim lahko priskočila na pomoč, kmalu zatem krenila naprej.

Na mivkasti obali jezera, ki je bilo ponekod zaradi zemlje in dreves takšne barve kot smerokazi ob poti sva si ohladila noge, med borovci, ravnimi kot palice nabrala še zadnjo kukso borovnic, nato pa so naju veter in bližajoči se oblaki pregnali nazaj do centra. Prišla sva še ravno pravi čas, ker je park, ravno ko sva se usedla h kosilu, prešla močna nevihta. Pred velikim panoramskim oknom, ki se je odpiralo na jezero, sva si privoščila okusno all-you-can-eat kosilo iz samopostrežnega bifeja. Bil je popoln zaključek najinega desetkilometrskega pohoda.

The Silent People: edinstvena razstava na prostem

Zanjo sva izvedela v eni od epizod dokumentarne serije Evropa od zgoraj in ker je se nama je zdela tako zelo posebna in sva ravno takrat načrtovala potovanje po Finski, jo je Mr. P. takoj dodal na seznam obveznih postankov. Do travnika, ki leži tik ob glavni cesti, sva prišla pozno popoldan, ob uri ko je neme podobe ljudi, sestavljene iz lesenih križev in podarjenih oblačil, kosa zemlje namesto glave in trave namesto las, od spredaj osvetljevalo popoldansko sonce. Ujela sva jih v njihovih poletnih opravah – prostovoljci iz lokalne skupnosti jih namreč dvakrat na leto preoblečejo v letnem času primerna oblačila. Travnik je bil obrnjen na zahod in dejstvo, da so skulpture zrle v (počasi izginjajočo) svetlobo, se mi je nenadoma zazdelo sila simbolično. Po svoje sem imela prav: avtorica razstave je namreč mnenja, da je sporočilo projekta stvar lastne interpretacije.

Tistega večera sva spala pod brezami ob jezeru (drugače na Finskem skoraj ne gre), na robu nekdanjega kampa, od katerega je ostala še vsa kopališka infrastruktura, s preoblačilnicami in stranišči vred. Na lesenem pomolu se je zabavala peščica vaških otrok, bilo je šestindvajset stopinj in v prvič na tem potovanju v spalko nisem zlezla, temveč sem se z njo le pokrila.

Narodni park Koli: največja gneča na Finskem

Ko sem naslednje jutro med prsti na nogah lovila prve sončne žarke, ki so prodirali v šotor in so po platnu škrebljale v vetru se zibajoče brezove veje, se je Mr. P. že odpravil na zdaj že tradicionalno jutranje plavanje in ko sva malo zatem skupaj sedela na pomolu in uživala v toplem jutru, nama je veter skoraj pospravil šotor. Rekordno hitro sva ga zložila in jo mahnila naprej.

Koli je eden od najbolj obiskanih narodnih parkov na Finskem in če bi že morala delati primerjavo s Slovenijo, bi ga na lestvici najpopularnejših turističnih znamenitosti postavila na podobno mesto kot Bled. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je Bled najlepša znamenitost Slovenije in da je Koli, kljub znamenitemu razgledu, najlepši kraj na Finskem. A bila sva tam, na skoraj polnem parkirišču (prvi znak, da to ne bo moj najljubši park) na strmem pobočju gozdnatega hriba in odločila sva se, da mu dava priložnost. Do centra za obiskovalce naju je zapeljala vzpenjača (drugi znak), nato pa sva se po kratki krožni poti sprehodila po velikih okroglih skalah, ki so se raztezale med smrekami. Povzpela sva se na Ukko koli, znameniti vrh z znamenitim razgledom na številne otočke, posejane po jezeru Pielinen, kjer je bilo treba za fotografijo, na kateri ni bilo še deset drugih ljudi, dobesedno stati v vrsti (tretji znak). Razgled je bil sicer krasen, vzdušje pa malo manj. Čez sosednji Akka Koli sva jo zato hitro ucvrla nazaj. S tem sva lepotam parka verjetno naredila veliko krivico, manj obljudeni deli so zagotovo čudovite oaze miru. Le na Bled pač ne bova več šla.

Ko sva popoldan nadaljevala pot proti jugu, naju je prvič po desetih dneh ujela malo močnejša nevihta in nekaj časa je že kazalo, da bo tisto noč spanje v šotoru odpadlo. A se je proti večeru nebo spet razjasnilo in ob majhnem jezercu v vasici Enonkoski sva, pri odprtih oknih in zaprtih komarnikih, še pred temo zaspala kot bi trenil.

Narodni park Linnansaari: s čolnom na otok

Narodni park Linnansaari leži v samem osrčju Finskega pojezerja (ja, to je uradno slovensko ime za Finnish Lakeland oz. Finnish Lake District) in v resnici sestoji iz enega samega velikega jezera (in to dobesedno – jezero se namreč imenuje Haukivesi), kar pomeni, da se je pohod tistega dne začel nekoliko drugače. V ribiški vasici Oravi, ki je prekipevala od poletnih aktivnosti, sva se vkrcala na čoln, ki naju je odpeljal na istoimenski Linnansaari – največji otok v parku.

V majhni kavarnici pri pomolu, ki je bila hkrati trgovina s spominki in recepcija majhnega kampa, sva vzela kavo in krofka s kardamomom, nato pa se po posvetu z gospo za pultom odločila za osemkilometrsko krožno pot po otoku. Gospa je rekla, da je pot zahtevna, ampak da ona ne hodi v hribe. Ko sva ji povedala, da najraje pohajkujeva po Alpah, je samo zamahnila z roko in se pomenljivo nasmehnila. Mimo muzeja na prostem – nekdanje kmetije, na kateri so prvi prebivalci zemljo obdelovali s požigalništvom, sva jo mahnila skozi visok, temen gozd, ki se je razredčil šele na pri kurišču na drugi strani otoka.

Iz ognjišča se je že kadilo: gozdarja, vsaj par let mlajša od naju, sta v parku menjala table in smerokaze, ob najinem prihodu pa sta se ravno spravljala k malici. Kaj preveč zgovorna nista bila in ko sva na rešetko poleg njunih dodala najini klobasici, sta nama le narahlo pokimala. Potem sta vse svoje stvari pospravila v hladilni torbi, zamenjala table ob ognjišču, skočila v čoln in se odpeljala naprej. Kmalu zatem sva pohod nadaljevala tudi midva. Na južni strani otoka so rasle borovnice, velike skale pa so bile preraščene s sivim mahom. Vsi pomoli v majhnih zalivih so bili povsem prazni, zato sva večkrat skočila v mrzlo vodo, jaz z nekoliko rezerve, saj je poleg ribjega orla drugi najbolj znan prebivalec narodnega parka kolobarjasti tjulenj. Nisva videla ne prvega ne drugega.

Ko sva v kampu čakala na čoln, sva na ogenj vrgla še zadnji par klobasic, potem pa smo odglisirali nazaj na celino. V mali pristaniški restavraciji v Oraviju sva naročila fish&chips, ki so nama ga postregli s slastno sladko kislo kumarično solato, in natočila novih dvajset litrov vode. Pot sva nadaljevala skozi zgodovinsko mesto Savonlinna, mimo slavnega gradu na otoku, nato pa počasi zavila proti zahodu. Šotor sva tistega večera razprla na robu vasi Mikkeli, v majhni vaški marini, kjer sva na podestu nad mivkasto plažo posedela dokler se ni zmračilo.

Narodni park Repovesi: čez jezero z ročnim trajekom

Spala sva dolgo, zato sva štartala pozno. Do izhodišča v narodnem parku Repovesi sva imela dobro uro vožnje in že po makadamski cesti, ki je peljala do tja, sva vedela, da bo to park po najinem okusu. Na velikem, razmeroma praznem makadamskem parkirišču sredi gozda sva pustila avto, na streho pod šotor spravila mleko in jajca, nato pa se podala na zadnji pohod na tem potovanju: devet kilometrov dolgo, dogodivščin polno krožno pot.

Skozi svetel borov gozd z drevesi, kot bi jih narisal, sva prišla do pomola, kjer je, pripravljen na vožnjo, plaval lesen ročni trajekt. S pomočjo kabla sva se povlekla na drugo stran jezera, kjer sta na prevoz nazaj že čakala dva pohodnika. Kmalu sva zavila navkreber, visoko na skale nad jezerom in se nato znova spustila do močvirnate obale, medtem pa nabirala borovnice, gozdne jagode ter nekaj grenkih brusnic. Na enem od številnih ognjišč ob vodi sva zakurila in spekla klobasice (ki so po tednu prakse zdaj že imele tisto popolno hrustljavo skorjo), nato pa, ker je pihal hladen veter, še kar lep čas posedela ob ognju. Kot da bi vedela, da ob finskem ognjišču sediva zadnjikrat.

Čez železen viseči most sva se vrnila k avtu in Mr. P. je naznanil, da je s tem zaključil s pohajkovanjem po finskih gozdovih. S strehe sva pobrala mleko in jajca in iz kukse v posodo s pokrovom pretresla borovnice. Slovo od finskih gozdov je bilo grenko-sladko, tudi zato ker so bile tistega dne za večerjo borovničeve palačinke.

Zadnji nočitvi v šotoru in sprehod po mestecu Porvoo

Bolj ko sva se bližala morju, težje je bilo najti mirno mesto za spanje in na predzadnjo noč nama je na pomoč spet priskočila aplikacija park4night. Na velikanskih gladkih skalah ob jezeru Hopjärvi sva parkirala avto in odprla šotor med krošnje borovcev. Nad jezerom je pihalo, mlečno zelena voda je bila mrzla in razburkana, a to Mr. P.-ja ni ustavilo (ali pregnalo rojev komarjev). Jaz sem se bila pripravljena zmočiti le do kolen. Potem sva z razgledom na zahajajoče sonce nad jezerom pojedla borovničeve palačinke. Bile so najboljše na svetu.

V Porvoo, drugo najstarejše mesto na Finskem, sva zavila povsem spontano, a se je to nato izkazalo za pravi mali biser. Sprehodila sva se skozi stari del, poln starinarnic in trgovin s spominki ter mimo temno rdečih lesenih skladišč (danes prekvalificiranih v hip kavarne in restavracije) na nabrežju reke Porvoonjoki, ki se je na jugu mesta izlivala v morje. Mahnila sva jo skozi stanovanjsko četrt na nasprotnem bregu in ugotovila, da so nove hiše zgrajene in pobarvane v istem slogu kot stara skladišča na nasprotni strani. Bilo je sončno in prijetno toplo in v enem od lokalov sva spila kavo in pojedla najokusnejša krofka s kardamomom.

Za zadnje spanje v šotoru sva izbrala neuraden kamp v borovem gozdičku na sipinah v bližini mesteca Sondby, a bi bilo veliko bolje, ko bi se vrnila na isto mesto, kjer sva prenočevala dan poprej. Bil je petek in najprej razmeroma prazen gozd se je zvečer napolnil z glasnimi vikend počitnikarji, ki jim ponoči ni bilo do spanja. Enkrat za vselej sva sklenila, da kampi, uradni ali neuradni, niso za naju in jo takoj zjutraj popihala naprej.

Dolga pot domov

Mr. P. je že med vožnjo proti jugu ugotovil, da se na robu Helsinkov nahaja outlet store najine najljubše finske outdoor trgovine Partioaitta. Nisva je mogla izpustiti in iz nje tudi zadnjič nisva mogla priti praznih rok. Potem ko sva v sosednjem marketu nakupila še sladkarije za pol žlahte in vse prijatelje, sva se vrnila v Helsinke. Bila je sončna sobota in mesto je pokalo po šivih. Ladjice so iz pristanišča kot po tekočem traku vozile turiste na bližnje otoke, na tržnici so ljudje čakali v vrsti za lososovo juho. Med slednjimi je bil tudi Mr. P. Še zadnjič sva se sprehodila po mestnih ulicah, na pokriti tržnici kupila tippaleipä – okusna ocvrta gnezdeca, podobna našim krhkim flancatom, ob dveh popoldan pa že stala v vrsti za trajekt.

V Talinu je bilo sončno in dvajset stopinj, a se v Estoniji tokrat nisva ustavljala. Vozila sva vse do mesteca Jelgava v Latviji, kjer sva v starem, socialističnem motelu tik pred zdajci rezervirala sobo. Na recepciji naju je pričakal starejši stric, ki je sprejemal le gotovino in je z nama govoril izključno rusko. Po tleh je bil položen še prvotni tapison, s sten so se luščile stare tapete in tuš v kopalnici je bil poln plesni. Ampak postelje so bile nove in posteljnina zlikana na rob. Za hišo je tekla reka, zraven nje pa železniška proga, a nisva slišala ne prve ne druge. Po desetih dneh prenočevanja v šotoru sva spet spala v postelji.

V Litvi sva prehitevala kolone traktorjev s polno naloženimi prikolicami in medtem ko so kmetje v krajevne zadruge vozili žito, so po požetih poljih stopicale jate štorkelj. Zaradi pomanjkanja časa sva se zavestno izognila vsem glavnim mestom, tudi Varšavi, in tistega večera prenočila v Katowicah. V pičlih nekaj urah, ki sva jih imela na voljo, naju je očarala mešanica stare in nove arhitekture ter burno nočno življenje, ki se je nekaj pred enajsto zvečer komaj začenjalo.

Ko sva enkrat zapustila neskončno poljsko ravnino, sva bila praktično doma – Češka in Avstrija sta kot za hec švignili mimo, vendar se vrnitve v Slovenijo, izvzemši kave na Petrolu, v resnici nisva pretirano veselila. Potepanje po Finski je bilo eno najinih najljubših potovanj, spanje v strešnem šotoru (in najino prvo kampiranje nasploh) pa izjemna izkušnja. Na poti sva bila sedemnajst dni, od tega trinajst na Finskem. Prevozila sedem držav, naredila sedem tisoč sedemsto petdeset kilometrov, od tega štiri tisoč samo, da sva prišla do trajekta in nazaj. Obiskala sva šest narodnih parkov in prepešačila slabih sto kilometrov. Ves ta čas sva v prtljažniku vozila sup, a sva ga iz dežele tisočerih jezer domov pripeljala nedotaknjenega.

Še več slik na: www.perkophotography.com

Preberi tudi:
Z avtom na Finsko: daleč na sever
Z avtom na Finsko: dva dni v Helsinkih
Z avtom na Finsko: skozi šest državo do Helsinkov