vselepoinprav.si

Na voljo sva imela polnih osemnajst dni, kar se morda sliši veliko, a so ti minevali hitreje kot kilometri, ki sva jih puščala za sabo. Že dolgo si za dopust nisva vzela toliko časa naenkrat in potepanja po Finski sva se oba izjemno veselila, kljub vsem nezgodam, ki so se nama pripetile v tednih pred odhodom. Kupila sva strešni šotor in dva velika strešna zabojnika za shranjevanje, desetlitrski kanister za vodo, novi spalni vreči in zložljivo mizico za kampiranje ter kopico drugih drobnarij, za katere se je šele na poti izkazalo, ali jih res potrebujeva ali ne. Kanister sva napolnila z vodo, strešna zabojnika pa z nekaj osnovnimi živili in v prtljažnik spakirala sup. In sva šla.

Gneča pred Dunajem, prikupne češke vasice in neskončna poljska avtocesta

V vožnji na Dunaj sem doslej uživala le enkrat in še takrat sva se tja odpravila z vlakom. Ne spomnim se, če sva se sploh kdaj uspela izogniti gneči na tamkajšnji obvoznici in tokrat ni bilo nič drugače. Zaradi nesreče in dela na cesti sva se bila primorana peljati praktično skozi središče mesta, a sva se zaradi taistega obvoza nato znašla v vasici Großkrut s prikupnimi hiškami z grobo ometanimi belimi fasadami in s strešniki iz lomljenega kamna. Nenačrtovan ovinek nenadoma ni bil več tako neprijeten.

Potem se mi pot lep čas ni več vlekla. Vozila sva mimo širokih požetih polj, sredi katerih so se dvigale ogromne vetrne elektrarne. Na Češkem sva bila kot bi mignil. Mr. P. se je navduševal nad kilometri kolesarskih poti, speljanih stran od ceste, jaz pa nad zasnovo vasic, ki so me tudi tokrat tako zelo spominjale na mojo drago Romunijo. Med vožnjo skozi Břeclav sva se naučila, da se v češčini bolnišnici reče nemocnice, postajališču odpočivka in zaporu veznice, Pozor vlak pa ne pomeni nič drugega kot – Pozor, vlak. Ko sva nato pred Brnom spet morala zapustiti avtocesto, sva se obvoza skoraj razveselila.

Ko sva prišla na Poljsko, se nama je takoj zdelo vse drugače. Dolga polja, ki so se raztezala že skozi Avstrijo in Češko, so zdaj postala še bolj prostrana in bolj ravna, gole njive pa so vse pogosteje zamenjali gozdovi iglavcev. Na bencinski črpalki sva kupila lokalno čokoladico (tako kot v vsaki državi doslej) in se založila z zdravili proti prehladu, ki jih je na Poljskem mogoče kupiti v marsikateri trgovini in na vseh črpalkah. Tudi na Poljskem sva se naučila nekaj novih besed – ob cesti se sva namreč zagledala prvo opozorilno tablo z napisom Uwaga na łosie – Pozor, losi!

Ko sva zvečer vozila mimo Varšave in so se v daljavi dvigali obrisi stolpnic v središču mesta, se nama je zdelo, da sva res že zelo daleč, a je bila za nama v resnici šele dobra polovica Poljske in komaj polovica poti do Baltskega morja. Prespala sva ob avtocesti, v sobici s pogledom na borov gozdiček, kar se nama je zdel kar primeren uvod v prihajajoče kampiranje pod krošnjami prostranih finskih gozdov.

Kratko, a sladko: Baltske države v enem dnevu

Priznam: za osnovnimi podatki o Baltskih državicah sem po spletu brskala šele, ko sva iz ene v drugo vozila mimo zapuščenih mejnih prehodov. Kriva ali ne, skoraj prepričana sem, da tudi v šoli o nobeni od njih nismo omenjali kaj dosti več od glavnih mest, pa še ta sem do nedavnega redno pomešala med seboj. Tako sva se pri skoraj štiridesetih naučila, da je štorklja narodna ptica Litve, da dobrih štiriinštirideset odstotkov Latvije prekriva gozd in da ima država tudi petsto enaintrideset kilometrov peščene obale s čudovitimi sipinami, da se Estonija ponaša z dva tisoč dvesto dvaindvajset otoki in otočki v Baltskem morju, vseh skupaj (vključno s tistimi na jezerih) pa jih ima dva tisoč tristo petinpetdeset.

Se razume, da je moral Mr. P. temperature Baltskega morja ob prvi priliki izkusiti iz prve roke, meni pa je bil sprehod po plaži povsem dovolj. Jasno, da bi se najraje ustavila na vseh sipinah in v vsaki vasici ter se sprehodila skozi vse narodne parke od Poljske do Baltika, a bi s tem izgubila dragocene dneve, ki sva jih namenila za Finsko. Enoglasno sva se strinjala, da si vse tri državice zaslužijo samostojno potovanje.

Tako sva z vrečko baltskih čokoladic na zadnjih sedežih in mivko povsod drugod po avtu ob sončnem zahodu, na drugi dan najinega potovanja, prispela v Talin, edino mesto na tej strani Baltika, ki sva mu namenila malo več kot le bežen mimovoz. Za nama je bilo šest držav in dobrih dva tisoč kilometrov.

Dvanajst ur v Talinu

Z aplikacijo na telefonu sva si odprla vrata v podzemno garažo in se na avtomatu, na recepciji brez osebja, a z veliko industrijskimi kosi pohištva, prijavila v hotel. Iz preproste, a s posluhom za dizajn opremljene sobice, se je skozi veliko panoramsko okno odprl pogled na pristanišče in na terminal, s katerega sva se naslednjega dne vkrcala na trajekt. Tiho obmorsko mesto, v katerem so bili zvečer še najglasnejši galebi, nama je nemudoma postalo všeč.

Vstala sva zgodaj in se sprehodila skozi stari del mesta. Mene so očarale hiše z grobimi belimi fasadami in velikimi odprtinami na pročeljih, skozi katere so s pomočjo škripcev nekdaj v zgornja nadstropja spravljali blago. Mr. P.-ja je malo manj navdušilo dejstvo, da se je večina pekarn in kavarn odprla med deveto in deseto uro.

Ob obali sva zagledala megalomansko propadajočo zgradbo z dolgim stopniščem namesto strehe, ki se je na eni strani spuščalo čisto do morja, kjer je bilo nekdaj manjše pristanišče. Bila je zgrajena slogu socialističnega modernizma, arhitekturnem stilu, ki nama je obema tako zelo všeč in šele naknadno sva izvedela, da gre za Linnahall, nekdanjo Leninovo palačo kulture in športa, zgrajeno za zimske olimpijske igre v Moskvi leta osemdeset. Ko je bila nova in v uporabi, je morala biti zares fantastična. Potem sva se mimo prodajalne CityAlko, še ene od zloglasnih mestnih znamenitosti, odpravila nazaj proti terminalu. Napočil je čas, da jo končno mahneva na Finsko.

S trajektom v Helsinke

Za vse nas, ki smo se doslej vozili le s hrvaško Jadrolinijo, je trajekt, ki pelje iz Talina v Helsinke, prava mala dogodivščina. Ne samo da je potrebno karto rezervirati vnaprej, na terminalu moraš predložiti osebni dokument, na podlagi katerega ti izdajo vozovnico s tvojim imenom, nato pa se na trajekt zapelješ po rampi in se zatem še lep čas voziš po njegovem drobovju. Ko se z dvigalom vzpneš v podpalubje, doživiš nov šok: tam so kavarne, restavracije, bar z živo glasbo in celo trgovina s torbicami višjega cenovnega razreda. Svojo srečo lahko preizkusiš enem od številnih igralnih avtomatov, proti doplačilu pa je mogoče rezervirati celo kabino s posteljo.

V kavarni sva kupila prvo finsko filter kavo in prvo karelijsko pito ter se povzpela na krov. Tudi tam je igrala živa glasba, niti ne tako slaba, kot bi človek morda pričakoval, in dve uri na soncu in vetru sta minili kot za šalo. Nekaj čez drugo popoldan smo pristali v Helsinkih.