vselepoinprav.si

Kljub temu da sva destinacijo letošnjega dopusta določila že pred meseci, sva na koncu karte za trajekt kupila šele dan pred odhodom in nato v istem popoldnevu spakirala vse potrebno za dvanajstdnevno potepanje z avtom in strešnim šotorom. Odločila sva se za trajektno povezavo Livorno-Bastia, ker je ta pot po morju najkrajša, in ker so bili vsi popoldanski trajekti za naslednje tri dni že polni, sva pač izbrala prvega jutranjega. Ta je ponujal zanimivo možnost – nanj se je bilo namreč mogoče vkrcati že večer pred odhodom in prespati v eni od kabin. Priložnost, četudi ne najbolj poceni, je bila preveč mamljiva, da bi jo izpustila in tako sva jo v nedeljo opoldan, dan pred odhodom, počasi, kot se to za poletni dopust spodobi, mahnila proti Toskani.

V Livorno sva prispela že malo pred šesto, zato sva mimogrede skočila v trgovino, pa na pivo, čaj in na sprehod po rivi, nato pa se nekaj čez osem zvečer vkrcala na velikanski trajekt po imenu Moby Orli. Tam, v četrtem nadstropju, tik nad garažo, nama je bila dodeljena majhna, ozka dvoposteljna sobica z lastno kopalnico, z napisi v finščini in švedščini, ki so izdajali visoko starost ladje, ter razgledom na pristanišče. Spala sva bolje, kot sva mislila, in to vse do šestih zjutraj, ko se je pričelo vkrcavanje vseh tistih potnikov (in avtomobilov), ki so se odločili za nočno vožnjo. V hotelski restavraciji dve nadstropji višje sva pojedla zajtrk, vključen v ceno prenočevanja, nedolgo zatem pa smo že pluli proti Korziki. S hitrostjo šestnajst vozlov (kar ustreza približno tridesetim kilometrom na uro) je vožnja do četrtega največjega otoka v Sredozemskem morju trajala krepke štiri ure in pol.

Bastia, nekdaj le majhno ribiško naselje, danes pa glavno pristanišče na otoku, leži na njegovi severovzhodni obali, na začetku slovitega rta Cap Corse, in predstavlja odlično izhodišče za raziskovanje otoka v katero koli smer. Midva sva se odločila, da si rt pustiva za na konec in jo po vzhodni obali mahneva proti jugu. A se nama ni nikamor mudilo in pot sva nadaljevala (ali pa zares začela) šele naslednji dan. Za prvo prenočevanje pod zvezdami sva si izbrala kamp A Casaiola – majhen, prikupen, umeščen med debele plutovce, košate murve in gigantske oleandre je bil le slabih dvajset minut oddaljen od Bastie. Na bližnji plaži sva se pozno popoldan prvič okopala v Ligurskem morju in v lokalni restavraciji pojedla okusno kosilo, ki je, se razume, vsebovalo sloviti korziški kozji sir, morske sadeže in prvo hrustljavo bageto. Kamp nama je bil tako všeč (njegova lokacija pa tako priročno blizu pristanišča), da sva enajst dni kasneje tam preživela tudi zadnjo noč.

Vzdolž vzhodne obale: spoznavanje otoka

Preden sva se naslednji dan podala na pot, naju je čakal kup (nenačrtovanih) postankov: nabava hrane, tankanje, obisk lekarne in skok v trgovino za gradnjo, dom in vrt, v kateri sva se zadržala najdlje in kjer sva se založila predvsem z dopolnilno opremo za udobnejše kampiranje, med drugim z večmetrskim podaljškom, s pilo za povečanje luknje na lestvi šotora in s svečo proti komarjem. Nekaj kilogramov težja sva okrog dvanajste, ko je sonce že dodobra pripekalo, mesto končno pustila za seboj in jo po večpasovni cesti ubrala proti jugu. Bila je nora gneča, razgleda z večpasovnice pa nobenega, zato sva se odločila, da že kar takoj narediva obvoz po cesti, ki pelje proti sredini otoka. To se je kmalu izkazalo za fantastično odločitev. Bolj kot sva se oddaljevala od obale, manj avtomobilov nama je prihajalo naproti, pred nama pa so se ena za drugo odpirale zelene gorske verige, med njimi tudi tista najslavnejša – mogočni masiv Monte Cinto. Vozila sva skozi vasi in kraje, v katerih je, vsaj tako se je zdelo, življenje teklo počasneje kot na obali. Ustavljala sva se skoraj na vsakem ovinku in pri tem poizkusila prenekateri pain au chocolate – med domačini in turisti sila priljubljen čokoladni žepek. Po dih jemajoči serpentinasti cesti, ki se je vila med visokimi borovci, sva se povzpela na prelaz Bocca di Sorba, nato pa se med prepadnimi stenami globoke soteske počasi vrnila na obalo.

V majhnem, preprostem kampu Les Eucalyptus, z ene strani obdanim z evkaliptusi, z druge pa z dolgo peščeno plažo, sva dobila mesto praktično na sipini. Tistega večera sva se prvič kopala v kristalno čistem morju turkizno modre barve, po kateri je otok tako zelo znan. Na plaži sva ostala še po sončnem zahodu in rahlo hipijevsko vzdušje, ki je vladalo na sipini, nama je kmalu priraslo k srcu. Žal pa šumenje morja ni moglo preglasiti hrupa z glavne, še pozno v noč zelo prometne ceste, ki se je vila vzdolž kampa, in spala sva precej slabo. Vstala sva zgodaj in jo naslednje jutro kmalu mahnila naprej.

Znova sva odvila proti hribom, a tokrat s ciljem v mislih: Mr. P. je namreč nekje na spletu izbrskal eno od manj obljudenih, a precej fascinantnih arheoloških znamenitosti na otoku – ostanke naselbin iz bronaste dobe, razdrobljenih med, pod in čez velikanske balvane. Po izjemno lepi in tudi izjemno ovinkasti cesti sva se vrnila v notranjost otoka. Vse okrog naju so se dvigali dišeči borovci, za njimi pa razgledi na špičaste vrhove mogočnih gorskih verig. Tam sva na cesti prvič srečala čredo prosto sprehajajočih se pujsov. Ne toliko zaradi slednjih, pač pa zaradi narave, ki naju je obdajala, sva imela tisti dan občutek, kot da se potepava po enem od narodnih parkov na zahodu ZDA. Čez prelaz Col de Bavella sva se spustila na drugo stran, prepredeno s pašniki in majhnimi kamnitimi vasicami. V eni od vaških pekarn sva kupila bageto, krompirjevo pecivo, quiche ter jabolčno pito. Polovico od naštetega sva pojedla že preden sva se usedla v avto. Kmalu zatem sva prispela na cilj. Med visokimi drevesi in velikanskimi balvani sva se po krožni poti sprehodila do arheoloških najdišč Cuccuruzzu in Capula in bila nad zasnovo, ohranjenostjo in vzdrževanostjo naselbin popolnoma navdušena.

Ko sva se popoldan vračala proti morju, se je pred nama odprl pogled na Porto Vecchio, tretje največje mesto na otoku, ki sva se mu na široko izognila in jo raje mahnila na plažo. Če sva mislila, da se ba izognila gneči, sva se močno motila: namenila sva se namreč na Palombaggio, eno od najbolj obljudenih plaž na otoku, česar takrat še nisva vedela, nama je pa hitro postalo jasno. Število avtomobilov, parkiranih ob cesti, je bilo nečloveško, parkiranje še nekaj ovinkov v obe smeri pa še vedno plačljivo. A na koncu vseeno nisva ničesar obžalovala: plaža je bila lepa, voda turkizno modra in kristalno čista, pozno popoldan pa že vidno manj obiskovalcev. Na eni od teras kampa U Pirellu, ki se je v bližini plaže dvigal strmo v klanec, sva nato pojedla torteline s pestom in naredila plan za naslednjih nekaj dni. Prišla sva na jug, ki slovi po najlepših plažah in najbolj modrem morju. Zdaj je šlo zares.

Živahni jug: bele plaže in turkizno morje

Ligursko morje se je že zdavnaj prelilo v Tirensko, v plitvinah neštetih zalivov obarvano v čudovite svetlo modre odtenke. Čeprav na Korziko nisva prišla samo zaradi tega, sva si na jugu, kjer je voda resnično lepe barve in izjemno čista, par dni rezervirala le za beach-hopping – intenzivno raziskovanje tamkajšnjih plaž. Zato sva se naslednje jutro zbudila zgodaj, hitro in že povsem uigrano pospravila šotor in vso opremo, v kampovski pekarni nakupila nekaj priboljškov in jo malo pred osmo mahnila naprej. A najlepši kotički, kakopak, niso vedno najlažje dostopni. Do izhodišča za plažo Carataggio sva imela z avtom le slabih deset minut, a se je bilo nato treba z vrha hriba, po sicer dobro uhojeni mivkasti poti, ki se je vila med gostim grmičevjem, do morja sprehoditi še dobrih petnajst. Mala malica, ko hodiš navzdol in sonce še ne pripeka, nekoliko bolj naporen pa je povratek nazaj v klanec, še posebej v opoldanski vročini. A se nisva pritoževala – plaža je bila vredna truda in vsake kapljice znoja.

Južneje kot sva se peljala, nižje je postajalo rastje, pokrajina pa vse bolj suha in gola.  Ob cesti sva videvala vedno več živali, med drugim tudi dolgodlakega ovna, ki se je sprehajal nedaleč od najinega naslednjega prenočišča – ogromnega kampa Des Iles. V nekoliko mirnejšem delu sva našla primerno mesto, razprla šotor, nato pa jo hitro ucvrla na plažo. Glavna cesta, ki je tekla ob kampu, je vodila naravnost do plaže Piantarella, prevelike in veliko preobljudene za najin okus, zato sva se po skalah in med grmičevjem prebila do sosednje – plažice Petit Sperone, ki se je skrivala v manjšem, plitvem zalivu. Tudi ta ni bila ravno prazna, pač pa je bila s svojo kristalno čisto vodo naravnost sanjska. Tam sva ostala do sončnega zahoda.

Tudi naslednji dan nisva izgubljala dragocenega, še-ne-žgočega dopoldanskega sonca in takoj po zajtrku nadaljevala pot. Prišla na sva na najjužnejšo točko otoka, na rt Pertusato, na koncu katerega je stal istoimenski svetilnik, pod njim pa se je raztezala plaža Saint Antoine. Do slednje je vodila steza, vklesana v od vetra in vode razjedene (in od vročine že razbeljene) apnenčaste skale in ko sva končno prišla do morja, sva se pognala naravnost v vodo. Nad nama se je dvigal spodjeden skalnat vrh, pred njim pa je iz morja štrlela velikanska čer, ki je po obliki spominjala na ladjo. V nasprotju z belimi stenami je bila mivka na plaži nežno oranžne barve, zaradi katere se mi je majhen in miren zaliv zdel drugačen od tistih, ki sva jih obiskala doslej. Hitro je postal moj najljubši.

Nazaj do svetilnika sva znova sopihala v največji vročini, a tako pač je, če se hočeš v kratkem času kopati na čimveč različnih plažah. Bonifacio, mestece, katerega citadela iz devetega stoletja se razteza na dolgem, ozkem rtu (in sedemdeset metrov visokih pečinah), sva videla že od daleč, zdaj pa je napočil čas, da sva si ga ogledala še od bliže. Avto sva pustila na parkirišču v marini in se na vrh pustila zapeljati s turističnim vlakcem. Hitro je postalo jasno, da nama bo mesto od daleč bolj všeč kot od blizu: natrpano z restavracijami, butiki in trgovinami s spominki, ter, kakopak – nami, turisti, je bilo za najini samotarski duši enostavno preveč. Kupila sva razglednici in na ulici palačinke, nato pa se stlačila na prvi prost vlak, ki je peljal nazaj v pristanišče. Tam naju je (na najino veliko začudenje) parkirnina za dobri dve uri prišla pol manj kot obcestno parkiranje pri Palombaggii za enako časovno obdobje. V majhni, a dobro založeni trgovini sva nakupila nekaj hrane, nato pa, skurjena od vročine in vrveža, počasi nadaljevala pot.

Tistega popoldneva sva imela z iskanjem prostega mesta v kampih prvikrat nekaj težav in uspelo nama je šele v tretje. V prvem se je dalo najeti le mobilno hiško, drugi, ki je prej kot na kamp spominjal na kakšen zabaviščni park, pa je bil nabito poln. Tretji, kamp Trinité, ki se je raztezal ob vznožju istoimenskega hriba s tremi vrhovi, nama je bil od vseh v resnici še najbolj všeč: lahko sva parkirala ob kateri koli oleander ali pod kateri koli evkaliptus, parcele niso bile označene, gospod na recepciji pa je govoril le francosko. In bil je napol prazen.

Opremljena z bageto, jajčki za palačinke ter s čokoladnima rogljičkoma (iz kampovske restavracije, ki je bila hkrati tudi pekarna in trgovinica) sva se okrog devete zjutraj zapeljala do plaže Stagnolu. Ta za spremembo ni ležala na dnu strme pečine, temveč na drugi strani z nizkim grmičevjem porasle sipine, zato sva jo peš dosegla le v nekaj minutah. Tudi o kakršni koli parkirnini tu ni bilo ne duha ne sluha. Dopoldan je bila na plaži le peščica kopalcev, vzdušje prijetno in sproščeno, voda pa ravno prav hladna in kristalno čista. Če pomislim za nazaj, je bila to ena mojih najljubših plaž.

Beach-hopping se je nadaljeval šele popoldan, ker sva se vmes ustavila v vasici Pianottoli-Caldarello, tam spila kavo in mrzlo kokakolo ter končno napisala razglednici. Na bolšjem sejmu, ki se je odvijal na majhnem vaškem trgu, sem pri simpatični priletni gospe kupila srebrn prstan, nato pa sva nadaljevala pot do naslednje plaže. Po dvajsetih minutah sva se znašla na koncu mivkastega kolovoza, parkirala avto in se sprehodila po stezi, ki je vodila skozi visoko, nepregledno grmičevje. Sprehod ni trajal dolgo: že po nekaj minutah se je pred nama odprla v več manjših zalivov razdrobljena plaža San Giovanni: prekrita s fino, svetlo rjavo mivko in velikimi skalami, nametanimi v plitvo morje, je bila tudi ta naravnost čudovita.

Ko sva se pozno popoldne po razgledni magistrali vozila naprej, naju je pokrajina znova spominjala na zahod ZDA in ugotovila sva, da nama je nekoliko bolj divji korziški zahod, v katerega sva zakorakala, veliko bolj pri srcu kot natrpani jug. A gneča se tam še ni zaključila. Če sva imela dan poprej nekoliko težav z izbiro kampa, je bilo tistega večera iskanje prostega mesta prava nočna mora. Tisti, ki so nama bili všeč, so bil zasedeni, v tistih, kjer se je še našel kakšen kvadratni meter, pa je bila taka gneča, prostori pa tako majhni, da človek postane klavstrofobičen že samo ob pogledu nanje. Po nekaj poskusih (nato pa popolni menjavi lokacije) sva pristala v kampu U Caseddu, ki se je raztezal tik ob morju. Bil je prevelik in prehrupen, a vseeno daleč najboljši od vseh, med katerimi sva v tistem trenutku lahko izbirala. Na poti sva bila slab teden in najino potovanje se je počasi prevesilo v drugo polovico.