vselepoinprav.si

Prvi načrtovani postanek na sedmi dan najinega roadtripa je bil Ajaccio. Do tja sva imela slabo uro in pol vožnje, a se je ta na koncu sprevrgla v dobri dve, ker se je navigacija na neki točki samovoljno odločila, da naju pelje po manj obljudenih in bolj razglednih, a tudi slabše vzdrževanih gorskih cestah. Nekje proti notranjosti, skrita za sosednje vrhove, se je dvigala nesrečna gora San Pietro, ki se je tistega usodnega decembrskega dne leta enainosemdeset za vedno zapisala v zgodovino. Po dveh urah se je pred nama končno odprl zaliv, sredi katerega se je raztezalo glavno mesto. Bila je nedelja dopoldan in očitno dan za tržnico, zato je najin načrt, da se sprehodiva po mestnih ulicah, hitro splaval po vodi. Prostega ni bilo niti enega parkirnega mesta, večina javnih parkirišč pa je imela na vhodu omejitev višine – za vstop sva bila z najinim strešnim šotorom v vseh po vrsti za pičlih nekaj centimetrov previsoka. Naredila sva krog po mestu, nato pa se sprijaznila z dejstvi in jo mahnila naprej. Postanek sva nato naredila v bogato založeni obcestni pekarni na robu mesta. Za par dni sva se znova odpravljala v hribe in zaloge so bile nujno potrebne.

Nazaj proti severu: hribi in morje, morje in hribi

Takoj ko sva zavila proti notranjosti, je pokrajina spet postala drugačna. Ob široki, ovinkasti cesti, po kateri sva se vzpenjala vse više, so se znova dvigali dišeči borovci, med njihovimi krošnjami pa so se odpirali razgledi na mogočne skalnate vrhove. Če se nama je dotlej večkrat zazdelo, da potujeva skozi narodne parke po zahodu ZDA, sva se, ko sva dosegla prelaz Col de Vergio, z vseh strani obdan z visokimi stenami, nenadoma počutila, da se potepava po Dolomitih. Prelaz je s svojimi tisoč štiristo sedeminsedemdesetimi metri nadmorske višine najvišji gorski prelaz na otoku in povezuje severni, zgornji del Korzike (Haute–Corse) z južnim, spodnjim (Corse-du-Sud). Kamp brez imena, umeščen v zavetje gozdov na drugi strani prelaza, je bil že takoj eden najinih najljubših. Poleg hotela, edine zgradbe tam naokrog, je stalo šotorišče, na enem od njegovih robov pa je v gozd tekla široka pot, ob kateri so si sledila s kamni označena mesta za avtomobile. Izvzemši pujsov, ki so se prerivali v ogradi ob kampu, sva bila tam povsem sama. Mr. P. nama je skuhal kosilo in zatem še večerjo ter naju tudi vmes ves čas vztrajno pital z ogljikovimi hidrati, ki sva jih potrebovala za naslednji dan. Nekaj ostankov zelenjave so, kakopak, dobili tudi sosedje.

Naslednji dan sva šla v hribe. Natančneje na pohod do jezera Nino, ki se na tisoč sedemsto triinštirideset metrih skriva v majhni dolini med skalnimi vršaci. A do tja je bila pot še dolga. Najprej (potem ko sva podrla šotor in pospravila opremo) sva se z avtom spustila do deset minut oddaljenega izhodišča, ki se je nahajalo nekaj sto višinskih metrov nižje od najinega kampa. Na parkirišču v gozdu sva spet srečala družino radovednih pujsov, nato pa štartala navkreber. Naslednje tri ure in pol sva se vzpenjala med dišečimi borovci, plezala po velikanskih skalah in se hladila v majhnih gorskih potokih. Ko sva končno dosegla sedlo, se je pod nama odprla zelena dolina, povsem drugačna od pokrajine, po kateri sva prišla. Sredi doline je ležalo jezero, okrog katerega so se brezbrižno pasli konji in krave. Spustila sva se do njih in do vode in na mehki travi pojedla malico. Kulisa hribov, ki se je odpirala za jezerom, je Mr. P.-ja spominjala na jezero Misurina v italijanskih Dolomitih, mene pa na dolino Cathedral Lakes v ameriškem narodnem parku Yosemite. Bilo je noro lepo.

Sestop po ostrih, strmih skalah je trajal skoraj tako dolgo kot vzpon in ko sva se po vsega skupaj šestih urah, desetih kilometrih in sedemsto petdesetih višinskih metrih, skurjena od napora, vročine in prehlada, ki naju je zdeloval že nekaj dni, vrnila do avta, sva bila oba izjemno vesela. V kampu sva si najprej spekla palačinke, nato pa nama je Mr. P. skuhal še večerjo. Kmalu zatem sva popadala v spalki in skupaj s pujsi zaspala do jutra. To je bil edini kamp, v katerem sva prenočevala dve noči zapored in če naju ne bi mamile turkizne plaže zahodne obale, bi zagotovo ostala še kakšen dan dlje.

Dopoldne naslednjega dne sva se okrog mogočnega masiva, sredi katerega je kraljeval najvišji, dva tisoč sedemsto šest metrov visoki Monte Cinto, po ozki in ovinkasti cesti, ki je vodila skozi kanjon de la Ruda, spustila nazaj v dolino. Na poti, v vasici Ponte Leccia, sva tisto popoldne končno oddala razglednici. Po dobri uri in pol sva že bila nazaj ob morju.

Kamp de l’Ostriconi, ki sva ga izbrala na poti, se ni mogel primerjati s tistim v hribih, sva pa vsaj dobila mesto pod starim evkaliptusom s široko krošnjo in grmovje nasproti naju je bilo polno robid. Velik bonus je predstavljalo tudi dejstvo, da je bilo do plaže l’Ostriconi le dobrih deset minut hoje, pot pa je vodila po zeleni ravnici in čez ribnik, na katerem je bil postavljen plavajoči most, da si prišel na sipino, pa si moral na koncu prebroditi še manjši potok. Mivka na dolgi plaži, ki se je ponašala celo z reševalnim stolpom, je bila povsem bela, izza sipin pa so se dvigali nizki hribi iz oranžnega kamna, ki so v poznopopoldanskem soncu divje žareli.

V senci evkaliptusa sem zjutraj z grmovja obrala nekaj sladkih črnih robid, nato pa sva nadaljevala pot proti severu. Tistega dne nisva imela posebnih načrtov: malo po dvanajsti sva prispela v kamp U Pezzo in tudi tam našla prostor pod evkaliptusom. Kamp se je nahajal tik ob plaži, a ta ni segala niti do kolen vsem tistim, na katerih sva se kopala dotlej. Do kolen nama ni segala niti voda, zato sva kmalu popokala brisače ter popoldan in večer preživela v kampu.

Cap Corse: divji rt na skrajnem severu otoka

Po desetih dneh samega sonca sva se zbudila v oblačno in vetrovno jutro, s severa pa je proti otoku prihajal dež. Po jutranjem pospravljanju sva se zapeljala v deset minut oddaljeno mestece Saint-Florent, tam pojedla zajtrk, nakupila nekaj (večinoma užitnih) spominkov za domov in počakala, da je šla nevihta mimo. Simpatično ribiško mestece, ugnezdeno na začetek slikovitega rta Cap Corse, se je počasi polnilo s počitnikarji, ki na deževno dopoldne niso imeli kaj početi. Vse večji gneči sva se izognila še ravno pravi čas in jo, opremljena z bageto, rogljički, čokoladnimi žepki ter jabolčno in lotarinško pito (po domače quiche lorraine) po zahodni obali rta mahnila vse do njegove skrajne točke.

Vozila sva po ozki, ovinkasti cesti s prepadnimi odseki, na dnu katerih se je penilo Ligursko morje. Pred nama se je vsake toliko odprla razbrazdana obala, v oblačnem vremenu še bolj dramatična kot sicer. Peljala sva se skozi redko posejane vasice, vse do zadnje razpotegnjene po strmih pobočjih. Tu je bila pokrajina bolj zelena, zato me je na nekaterih delih spominjala na Madeiro. Prvi postanek sva naredila na plaži d’Albo, kjer so bili črni tako kamni kot morje, voda pa bistveno hladnejša (in globlja) kot sva je bila vajena do tedaj. Že kar takoj sva pomazala bageto iz kislega testa (eno najboljših, kar sva jih jedla na otoku) ter obe piti, nato pa okrog dveh popoldan, ko se je izza oblakov prikazalo sonce in začelo pregrevati kamenje in naju, spet nadaljevala pot.

Po dobri uri vožnje sva dosegla skrajni sever rta, natančneje vas Barcaggio, na robu katere se je raztezala istoimenska plaža. Na slednji sva se nameravala še zadnjič okopati, a je bilo edino parkirišče v majhni in ozki vasici tako polno, da sva lahko le obrnila in šla naprej. Z manjšega prelaza se je nato še zadnjič odprl razgled na severno špico otoka in otok Giraglia, ki je ležal pred njim, potem pa sva odvila nazaj proti jugu. Na eni od manj slikovitih plaž manj veličastne vzhodne obale rta sva še zadnjič zaplavala, nato pa se okrog petih popoldan vrnila tja, kjer sva pred enajstimi dnevi začela – v prijeten mali kamp A Casaiola. V drugi (od dveh) restavracij v vasi sva tudi to pot pojedla okusno večerjo in opazovala ognjemet, ki so ga dan pred praznikom, ki obeležuje tako Marijino vnebovzetje kot Napoleonov rojstni dan, pripravili na plaži. Temu je sledilo rajanje do jutranjih ur, a ne najino. Tistega večera nihče v kampu ni šel zgodaj spat.

Nato je napočil dan odhoda. Karte za popoldanski trajekt so nama omogočale, da sva zjutraj skočila še v trgovino in za domov nakupila nekaj lokalnih dobrot. Spet je bilo peklensko vroče in ko sva nedolgo zatem stala v vrsti za trajekt, sva se že veselila nižjih temperatur, napovedanih za Ljubljano. Izpluli smo s polurno zamudo, tudi tokrat vozili počasi in se počasi tudi izkrcali, kar je pomenilo, da sva z vsemi postanki domov (ter kaznijo za prehitro vožnjo, ki je prišla z enoinpolmesečno zakasnitvijo) prispela enkrat sredi noči. V Ljubljani je bilo prijetnih dvajset stopinj, skoraj pol manj kot na otoku. Korzika je čudovita, a če bom šla še kdaj nazaj, se bo to zgodilo v enem od manj vročih letnih časov.

Preberi tudi: Z avtom na Korziko: s severa na jug