vselepoinprav.si

Že na avtocesti se nama je zdelo, da je pokrajina postala drugačna. Zdaj sva se vozila mimo visokih listavcev, travniki so bili bolj zeleni, naselja manjša, preprostejša in z dvojezičnimi napisi. Ko sva zavila na lokalne ceste, so se pred nama odpirala dolga polja zelja, koruze in – kar naju je najbolj presenetilo – artičok. V trenutku nama je bilo žal, da si za Bretanjo nisva splanirala še kakšnega dneva več. V trenutku naju je očarala.

A ni bilo časa za obžalovanje, bil je dan za plažo in to ne le eno. Po Hauts-de-France in Normandiji sem si težko predstavljala, da obstajajo še lepše, a so se po severni bretonski obali vrstile ena za drugo. Bile so manjše in manj obljudene od tistih prej, polne lesketajoče se bele mivke in velikanskih skal. Če bi bil najin čas neomejen, bi se ustavila na vsaki, tako pa sva bila primorana izbirati in sva se tistega dopoldneva namenila na dve. Možnosti je bilo brez dvoma na pretek.

Mivka med prsti, monoliti na plaži

Pri prvi, Plage des Amiets, sva se najprej povzpela na manjšo sipino in se nato mimo velikih zaobljenih monolitov spustila v zaliv. Mivka je bila povsem bela, plitvo morje pa tiste popolne turkizno modre barve. Mivkast rt, ki je v polkrogu segal v morje, se je končal s kupom skal, med katerimi se je skrivalo nekaj kopalcev. Skočila sva v kopalke in se pridružila peščici ljudi, ki se je na plaži nastavljala sončnim žarkom. Bilo je prijetnih triindvajset stopinj, veter pa ravno prav močan, da ni bilo ne prevroče ne prehladno. Ko je nasip ob vse višji plimi z obeh strani zalilo morje, je iz skal na koncu nastal kamnit otok. V vodi je v neoprenskih oblačilih čofotalo nekaj otrok, za skalnimi osamelci na drugem koncu plaže se je skupina spravljala h kajtanju. Če ne prej, sva barvo nabrala v teh pičlih nekaj uricah.

Slabih dvajset minut naprej (do koder sva se vozila skozi še več prikupnih obmorskih vasic) se je nahajala Plage Le Mean, druga plaža s seznama. Na peščenem, napol divjem, a kljub temu urejenem parkirišču, sem na prste ene roke lahko naštela avtomobile in ljudi. Sprehodila sva se po suhi travi, polni ovčjih kakcev in divjih cvetlic, mimo kamnite cerkvice, vse do skalnatih gmot na vrhu sipine, od koder se je odprl pogled na plažo. Mivka je bila tam še bolj bela, voda bolj modra, veter močnejši, kopalcev pa malo.

Medtem ko sva v obmorskih naseljih naletela na bolj malo kavarn in restavracij, to ni držalo za palačinkarne in pekarne, te so bile namreč na vsakem koraku. Ustavila sva se tako v prvi kot v drugi in se oskrbela z zalogo hrustljavih baget in slastnega peciva.

Pointe Saint-Mathieu: fotogeničen rt s svetilnikom in ruševinami benediktinskega samostana

Če kje, potem v Bretanji – hote ali nehote, prej ali slej – naletiš na kakšen svetilnik. Bretonska obala namreč slovi po največji koncentraciji svetilnikov na svetu. Nisva si izbrala največjega in tudi najslavnejšega ne, a je bil Saint-Mathieu, ki se dviga na klifu z istim imenom, vseeno zelo fotogeničen. Kupila sva karti, počakala na dodeljeno uro (ki je bila natanko osem minut po nakupu) in se nato po sto triinšestdesetih stopnicah povzpela na vrh. Skupaj s še nekaj radovedneži sva se nagnetla okrog signalne luči in pred nami se je odprl pogled na divjo, razbrazdano obalo, na zalive, polne črnih skal in strmih klifov, ob vznožju svetilnika pa na ruševine nekdanjega benediktinskega samostana. Mrzel veter, ki na petinpetdeset metrih nadmorske višine (od katerih jih je sedemintrideset pripadalo stolpu) ni ponehal niti za hip, je poskrbel, da se nihče od nas na vrhu ni zadržal predolgo.

V trgovini s spominki, ki se je prikladno nahajala v podnožju svetilnika, sva kupila nekaj bretonsko zaznamovanih malenkosti, nato pa jo mahnila naprej. A bilo je še zgodaj, nama pa prav nič do tega, da bi zapustila obalo, ki nama je tako prirasla k srcu. Na zemljevidu sva poiskala najbližjo plažo in se še zadnjič prepustila šumenju valov Atlantika in bičanju fine mivke po obrazu.

Brest: pristaniško mesto z edinstveno atmosfero

Ko sva načrtovala potovanje, sva se večjim mestom namerno izogibala, a je na koncu vseeno naneslo tako, da sva predzadnjo noč v Franciji prenočila v Brestu, enem od večjih mest v regiji. Bila sva presenečena praktično nad vsem, kar sva v pičlih nekaj urah tam doživela: nad široko, pred kratkim urejeno glavno ulico, ki je z vrha mesta vodila do pristanišča in po sredini katere je vozil tramvaj, na okusno restavracijo, v kateri so stregli pretežno morske jedi, med njimi odlične školjke s čebulo in fantastično polenovko, in na gondolo, ki naju je z enega brega kanala zvečer popeljala na drugo stran. Prometa skoraj ni bilo, na ulicah je bilo čutiti veselo, sproščeno vzdušje. V trenutku nama je postal všeč.

Majhen butični hotel sredi mesta bi bil težko bolj francoski, od vsega najbolj zabavna pa je bila kopalnica, ki se je nahajala kar za vrati garderobne omare. Ko naju je naslednje jutro zbudil vrvež z ulice, sva se zavedla dveh stvari: da sva se teh zvokov v preteklih nekaj dneh povsem odvadila in da je šumenja valov zares konec: potem ko sva avto za silo očistila mivke in na ulici poklepetala z domačinom, ki je prepoznal najin slovanski naglas, sva dokončno zapustila obalo in začela pot nazaj proti vzhodu.

Stran od obale: očarljivo mestece Dinan

Čisto lahko si predstavljam, da Dinan oglašujejo kot idilično francosko vasico kot iz filma. Morda je bila ravno zato tam takšna gneča, vsaka kavarna pa polna turistov. A povsem upravičeno. Nad ozkimi ulicami so se dvigale lepo ohranjene, večnadstropne hiše z lesenimi tramovi in postrani fasadami, na balkonih so se bohotile cvetoče vrtnice. V palačinkarni sva si privoščila še zadnje palačinke s čokolado ter za na pot kupila jabolčnik in bretonske piškote. Še danes mi je žal, da si v eni od številnih prodajaln nisem vzela marinière, znamenite črtaste mornarske majčke z dolgimi rokavi.

Tudi nazaj grede sva se izogibala hitrim cestam in vozila skozi vasi in kraje, za katere se mi je zdelo, da jih verjetno gledam edinkrat v življenju. Nekje so ravnokar pospravljali zabaviščni park, spet drugje sva na pošti oddala še zadnje razglednice. Večkrat sva se peljala mimo odcepov za Route de poire – hruškovo pot, francosko različico naše sadne ceste in prav lepo bi se bilo enkrat vrniti in jo vsaj delček prevoziti s kolesom. Potem sva se za pol dneva spet znašla v Normandiji, kjer sva še zadnjič v Franciji prespala. Naslednji dan sva se skozi pokrajino Grand Est – mimo Reimsa, kjer postanka nisva naredila zaradi šampanjca temveč zaradi nekdanjega dirkališča Reims-Gueux, nato pa skozi zelene Ardene – vrnila nazaj v Belgijo. Ustavila sva se v Dinantu, a so naju bolj kot mesto navdušili mogočni gozdovi, odsekane pečine in zelena reka Meuse, ki se je vila med njimi. Bilo je lepo, ampak tam ni bilo peščenih plaž. Te so ostale v Franciji.

Več slik na: www.perkophotography.com

Sorodni prispevki:
Z avtom po severni Franciji: čudovita Normandija
Z avtom po severni Franciji: Hauts-de-France
En dan v Belgiji: Charleroi, Waterloo in slikoviti Brugge