vselepoinprav.si

Naravne danosti Kalifornije so navdušile tako mene kot Mr. P.-ja in zdelo se mi je nemogoče, da bi bila obala Oregona lahko kaj dosti drugačna od kalifornijske. Navdušenje je bilo ravno zato še toliko večje. Kmalu zatem, ko je mimo naju švignil mavrični napis, ki je oznanjal, da sva vstopila v deželo bobrov (najpopularnejši vzdevek Oregona se namreč glasi The Beaver State), je obala, ob kateri sva vozila, postala še bolj divja, klifi bolj odsekani, morje bolj razpenjeno. Vzdolž plaž, dolgih tudi po več kilometrov, so se dvigale peščene sipine, porasle s suho rumeno travo, iz morja so štrleli črni osamelci, gozd pa je nemalokrat segal vse do obale. Nebo je bilo brez oblačka, cesta skoraj povsem prazna, na radiu pa je country popevke zamenjal christian rock.

Med gozdom in oceanom: slikovite peščene plaže, neskončne sipine in spektakularni skalnati osamelci

Pred nama je bilo še celo popoldne vožnje, a sva se kljub temu ustavljala za vsakim ovinkom in na vsaki razgledni točki. Z enega od gozdnatih klifov nedaleč stran od mesteca Brookings se je odprl pogled na skalo, ki se je v obliki loka dvigala iz morja. Pod klifom se je skrival majhen, težko dostopen zaliv s turkizno zeleno vodo, ki je ob stiku z obalo prehajala v razpenjene bele valove. Prva plaža, na kateri sva se ustavila za malo dalj časa, je bila tista pri Meyers Creeku in če bi še enkrat planirala potovanje (oziroma če le-tega ne bi načrtovala v zadnjem trenutku), bi spanje tistega dne zagotovo rezervirala nekje v bližini. Z vetrom v laseh (in puloverjem okrog ramen) bi se po neskončnih kilometrih mivke lahko sprehajala cel dan in še se ne bi naveličala.

Ena plaža je bila lepša od druge in naslednjo, ki se je raztezala vzdolž mesteca Bandon, bi že skoraj izpustila, a sva po prigovarjanju najinih ameriških prijateljev, ki so vestno spremljali vsak najin kilometer, vseeno zavila do razgledišča. Kako zelo žal bi mi bilo, če tega ne bi storila. Iz morja so se dvigale črne skale in v poznopopoldanskem soncu na plažo metale dolge sence, ena od njih, Face Rock, je po svoji obliki spominjala na vznak ležečo človeško glavo. Po plaži so tekali psi in galopirali konji. Zakorakala sva v sloviti pacifiški severozahod in bilo je sanjsko lepo. Ledeno mrzel veter, ki se je vedno bolj krepil, naju je pregnal nazaj v avto in skozi živahno počitniško naselje, ki so ga sestavljale lesene hiše pastelnih barv z lično urejenimi vrtovi in plapolajočimi zastavami na pročeljih, sva se odpeljala naprej.

Motel kot iz filma ali ni vse lepo, kar ima neonski napis

Mračilo se je že, ko sva prispela v Coos Bay, majhno mestece v zalivu, v katerem so se ob vodi eden za drugim vrstili lokali in restavracije, okrašeni z laternami in verigami iz rumenih lučk. Delovalo je prijetno in tudi najin motel – četudi precej velik in eden od številnih v verigi motelov, razkropljenih po celotnih ZDA in Kanadi – je na zunaj deloval povsem super. Veliko manj sva bila kmalu zatem navdušena nad sobo, v kateri se je (z)našlo marsikaj, le sveže rjuhe, pomita tla in očiščena kopalnica ne, zato sva jo (sicer brez vsakršnega kompliciranja ali doplačila – v Ameriki je stranka pač kralj) zamenjala za drugo, kolikor toliko sprejemljivo, ki je – če ne drugega – imela vsaj čisto posteljnino. Da bi si vsaj malo opomogla od šoka, sva se odpravila raziskovat obmorsko sosesko: v želji po pijači in prigrizku v enem od prijetnih lokalčkov z verigami iz lučk sva jo mahnila vzdolž ulice, po kateri sva prišla. Lučke so ob devetih zvečer ena za drugo na žalost ugašale, midva pa sva – hočeš ali nočeš – pristala v eni od številnih restavracij s hitro hrano, ki so bile, kakopak, odprte pozno v noč. V motelski sobi s stenami iz papirja in vonjem po neočiščeni klimi sva nato zatisnila vsak po eno oko, naslednjega dne pa jo že zgodaj zjutraj ucvrla naprej. Vse skupaj naju je očitno tako pretreslo, da od mesta (kaj šele od motela) nisva naredila ene same fotografije.

Do najlepše plaže na svetu: srečanje starodobnikov, morski levi in kremast sladoled

Spet je sijalo sonce, midva pa sva, obdana z visokimi sipinami na eni in dišečim smrekovim gozdom na drugi strani, nadaljevala pot proti severu. A vožnja tudi tokrat ni trajala prav dolgo. Ustavila sva se že v prvem večjem naselju – prikupnem, vzdolž ceste in obale razpotegnjenem mestecu Florence, v katerem so se eden za drugim vrstile prodajalne, ki so ponujale najem dune buggy-jev, majhnih štirikolesnikov za vožnjo po sipinah. A to še zdaleč ni bil razlog za najin postanek. Na parkirišču ene od trgovin z avtomobilskimi rezervnimi deli se je namreč odvijalo srečanje ljubiteljev starih avtomobilov – sicer majhen, a čisto pravi ameriški car show. Jasno, da ga nisva mogla izpustiti.

Medtem ko se je Mr. P. nemudoma začel sklanjati pod odprte pokrove motorjev, kot se to na takšnih srečanjih pač počne, je mene ustavila simpatična sivolasa Cindy v belem Chevroletu Novi, ki si ga je – mi je brez zavor hitela razlagati – kot mati samohranilka kupila davnega leta štiriinosemdeset. Ko sem ji povedala, da je to tudi letnica mojega rojstva, je kar zavriskala od veselja. Z rožami na srajčki (in na zadnji polici njenega starodobnika) je kar prekipevala od topline in prijaznosti. V naslednjih desetih minutah mi je zaupala svojo življenjsko zgodbo in to tako doživeto, da se mi je na koncu zdelo, da sem bila zraven, ko je kupila avto. Povprašala me je, če sva člana njihovega kluba in ko sem ji povedala, da prihajava iz Evrope in da sva na tritedenskem potovanju po zahodu ZDA, je bila le še bolj navdušena.  

Nato so starodobniki eden za drugim začeli zapuščati parkirišče in tudi Cindy se je poslovila. Pritisnila je na plin, da se je avto zatresel in zaropotal, nato pa odbrzela svojo pot. Midva sva v sosednji drive-thru poslovalnici priljubljene kavarne Dutch Bros naročila kavi (eno z dodatno peno na vrhu in enojno dozo kave, drugo brez dodatne pene na vrhu in dvojno dozo kave, obe brez posipa, s pokrovčkoma in brez slamic), zraven pa najslastnejši lemon-poppy seed muffin top – zgornji, ploščati del mafina z limono in makovimi semeni. Do naslednjega postanka sva bila opremljena.

Ta se je zgodil slabih dvajset minut kasneje, ko sva ob cesti zagledala tablo za ogled morskih levov v njihovem naravnem okolju. Mr. P. je brez razmišljanja zavil na parkirišče. V majhni, nevpadljivi trgovinici s spominki, ki je stala na robu visokega klifa, sva kupila karti, nato pa naju je prijazna gospa srednjih let usmerila po stopnicah in v dvigalo, ki naju je popeljalo v jamo enainšestdeset metrov nižje. Tam se je, na velikanski skali sredi jame, v katero je z morske strani prodirala nežna svetloba, gnetlo več deset morskih levov. Največja morska jama v ZDA je za obiskovalce odprta že vse od leta tisoč devetsto dvaintrideset, dvigalo, ki pelje vanjo, pa obratuje slabih trideset let manj. Ni nama bilo žal.

Čez dobre pol ure sva bila znova na poti: vozila sva skozi majhne obmorske vasice, mimo lesenih hiš na sipinah in čez jeklene mostove, ki so povezovali globoke zalive. Na parkiriščih ob morju so stali gromozanski, avtobusom podobni avtodomi, ki so za seboj vlekli marsikaj, tudi velikanske ameriške pick-up-e. V vasici Otter Rock sva se ustavila na razgledni točki na Devil’s Punchbowl – velikansko luknjo v skali v obliki posode, ki je bila ob oseki povsem prazna, v vasici Depoe Bay sva v restavraciji (s seznama najinih prijateljev, ki so ga sproti dopolnjevali tudi njihovi prijatelji in prijatelji njihovih prijateljev), ki poleg tega, da streže okusen fish & chips, slovi tudi po tem, da vari odlično pivo (ali pa je ravno obratno), pojedla okusen fish & chips, Mr. P. pa je spil okusno pivo. Razpoloženje ob panoramskem oknu s pogledom na morje je bilo sila prijetno in le stežka sva jo mahnila naprej.

Kmalu zatem je cesta zavila stran od obale in znašla sva se v dolini, kjer je prevladovalo kmetijstvo. Za trenutek se mi je pokrajina zazdela na las podobna naši Dolenjski, le da je na drugi strani hriba bučal Tihi ocean in da sva se še vedno nahajala na območju cunamijev. Po priporočilu najinih sladkosnedih prijateljev sva se v kraju Tillamook, ki leži sredi ravne, prostrane doline, ustavila v Tillamook Creamery – lokalnih mlekarnah, kjer je bilo v velikanski prodajalni velikanskega mlekarniškega obrata mogoče kupiti marsikaj, med drugim tudi zajetno porcijo ekstra kremastega čokoladnega sladoleda, posutega s koščki temne čokolade in polnjenega s tekočo čokoladno kremo – slastni Tillamook mudslide. Definitivno nama ni bilo žal. Pot sva nato nadaljevala po ozki, gozdnati dolini, po ovinkasti cesti, ki je vodila skozi  majhne, zaspane vasi in se nato šele pri mestu Manzanita znova priključila cesti 101. Od tam sva imela do ene najlepših plaž na svetu le še kakšnih dvajset minut vožnje.

Uresničitev dolgoletnih sanj: sprehod po najdaljši plaži v Oregonu

Za Canon Beach, slabih devetindvajset kilometrov dolgo plažo, ki se razteza ob istoimenskem mestecu, sestavljenem iz pretežno lesenih, sivo pobarvanih počitniških hiš, so naju navdušili najini prijatelji, ki večkrat na leto – tako poleti kot pozimi – zahajajo tja. Peščena plaža, na kateri je bilo posnetih precej filmskih uspešnic, slovi predvsem po dvainsedemdeset metrov visoki skali v obliki kopice sena, Haystack Rock, ki se sredi plaže dviga iz morja. Bilo je nekaj čez pet popoldan, ko sva si na vrhu sipine sezula natikače in se z nogami pogreznila v toplo mivko.

Tihi ocean na tisti zemljepisni širini ni ravno najidealnejši za plavanje, a to še ne pomeni, da na plaži ni kaj za početi. Lahko se sprehodiš od enega konca do drugega, si prineseš stolček in hrano in si narediš piknik, tečeš, srfaš, bos skačeš po ledeno mrzli vodi ali pa enostavno samo ležiš v mehki mivki in ne počneš ničesar. Vsake toliko se najde tudi kakšen tak, ki se odloči za plavanje – če je pameten, v neoprenu. Ljudje, ki sva jih tistega dne srečevala na plaži, so počeli vse od naštetega. Midva sva se sprehodila do velikanskega skalnatega osamelca, na hitro preverila temperaturo vode, nato pa za kratek čas posedela v mivki. Ni se nama ljubilo naprej, a to je pač slaba stran načrtovanja potovanja v zadnjem trenutku – včasih ravno za najlepše stvari zmanjka časa. Tistega večera sva prenočevala pri prijateljih, do katerih sva imela še uro in pol vožnje in nisva nameravala biti pretirano pozna.

Portland: mesto, ki ga nisva videla

Takoj ko sva zapustila obalo, je na obeh straneh ceste spet zrasel smrekov gozd, ki naju je spremljal več kot pol poti do Portlanda, na uvozu na avtocesto pa sva srečala celo dva odrasla jelena. Tudi predmestje, v katerega sva prispela, je bilo povsem zeleno in točno takšno, kot sem si ga predstavljala: široke in mirne ulice brez črt po sredini in z betonskimi pločniki, od ceste ločenih s travo, ob katerih so rasla velika, stara drevesa. Pričakali so naju na trati pred prikupno opečnato hiško z belimi okenskimi okvirji in s cvetočimi grmovnicami ob vhodu. Posedli smo se za veliko mizo v kuhinji/jedilnici/dnevni sobi in nemudoma je postalo živahno: oni so nama pripovedovali o družinskem življenju v mirnem predmestju, midva sva jim razlagala o dogodivščinah s potovanja. Po večerji smo v dnevni sobi/jedilnici/kuhinji postavili šotor in v zvezek risali mucke. Kot bi mignil je prišel čas za spanje in v eni od otroških sobic, za eno noč prekvalificiranih v sobo za goste, sva v trenutku zatisnila oči. Naslednje jutro sva tako hitro kot sva vanj prišla, mesto tudi zapustila – le slabih dvajset minut po tistem, ko sva družinici pomahala v slovo, sva prečila most čez reko Kolumbijo in se nenadoma znašla v Washingtonu, zadnji zvezni državi na tem potovanju.

Preberi tudi:
Z avtom po zahodni obali ZDA: Los Angeles
Z avtom po zahodu ZDA: narodna parka Sequoia in Yosemite
Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco

Vse analogne fotografije s potovanja najdeš na www.perkophotography.com