Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco
Iz zelenega, do potankosti urejenega Pleasantona, kjer bi se celo motel, v katerem sva prespala, lahko primerjal s kakšnim boljšim trizvezdičnim hotelom, sva se zgodaj zjutraj odpravila v dobrih petinštirideset minut oddaljeni San Francisco. Vroče, suhe in gole pokrajine je bilo le še za vzorec – na drugi strani Obrežnega gorovja je vladala zelena barva in ko se je pred nama pojavil še zid megle, sva vedela, da nisva več daleč: iz Oaklanda na notranji strani zaliva sva se čez Bay Bridge, nato pa mimo visokih steklenih stolpnic finančnega okrožja spustila v center mesta, kjer je bilo ob desetih zjutraj deset stopinj in za dolge rokave.
Avto sva pustila v garažni hiši na Union Square, enem od živahnejših predelov mesta, v katerem so bile ena za drugo nanizane modne trgovine in nobel restavracije. Ne prve ne druge naju niso pretirano zanimale, a sva po nekaj korakih slučajno naletela na eno in edino, v kateri sva bila pripravljena preživeti naslednje pol ure: čisto pravi sanfranciški Levi’s store. Na koncu zaradi pomanjkanja številk, posledice nedavnih poletnih razprodaj, nisva kupila ničesar, a se je brskanje za ikoničnimi (tudi rabljenimi!) kosi iz džinsa vseeno prileglo. V trafiki sva nato kupila dnevni karti za javni prevoz, ugotovila, da se za vstop na najznamenitejše prevozno sredstvo v mestu vije nepregledna vrsta in se z busom zapeljala v obalni predel Fisherman’s Wharf.
Pier 39: Disneyland v malem
Na slavnem lesenem pomolu, natrpanem s trgovinicami s spominki in majhnimi restavracijami v dveh nadstropjih, se ti od ponudbe, skoncentrirane na tako majhni površini, lahko kratkomalo zblede. Poizkusila sva corndog, v koruznem testu ocvrto hrenovko, pa fish&chips, čokolado, piškote, kavo. Nakupila sva nekaj spominkov in se muzala ob vragolijah morskih levov, ki so se preganjali po lesenih podestih in zabavali mimoidoče. Na klopi na koncu pomola sva s pogledom na sloviti Alcatraz zmazala slastno (in mastno) hrenovko, edino na celem potovanju.
Zatem sva se sprehodila po Embarcaderu, ulici, ki se obali razteza vse do železniške postaje in vmes skočila na potniški terminal za trajekte. Pred nama se je odprla visoka, dolga hala in z njo nov svet: manj obljudene in bolj domače stojnice, na katerih so stregli pretežno morsko hrano in prodajali drobnarije, ki jih nihče ne potrebuje, a bi jih vsak imel. Če najin urnik ne bi bil tako natrpan, bi v enem od tamkajšnjih lokalčkov s pogledom na trajekte zlahka preživela celo popoldne.
Kratka vožnja s slavnim tramvajem
Z busom sva se vrnila v mesto, poiskala postajo znamenitega lesenega tramvaja (ki je v resnici kabelska žičnica), kjer je bilo najmanj gneče in se pustila zapeljati po eni od slovitih strmih ulic. Bingljala sva ven, tako kot v filmu, in poslušala zabavne komentarje sprevodnika, ki se je izkazal tudi kot odličen turistični vodič. Mimo nas so vozili testni električni avtomobili brez voznikov, enkrat pa nam je pot prekrižal celo gromozanski gasilski tovornjak, ravno takšen kot iz filma. Ko smo prilezli na najvišjo točko in počasi začeli spust na drugo stran, je tramvaj nenadoma ustavil in sprevodnik-vodič, tudi sam vidno razočaran, nas je obvestil, da se zaradi resne napake na pogonski jeklenici ta verjetno še lep čas ne bo premaknil. Nihče od nas ni imel posebne želje na lastni koži preizkušati, ali bo zadeva zdržala ali ne: ob številnih predlogih in dobronamernih napotkih našega vodiča smo poskakali na ulico in se raztepli vsak v svojo smer.
Mr. P. je kmalu ugotovil, da se (spet povsem naključno) nahajava v bližini trgovine s staro fotografsko opremo, v kateri prodajajo točno določene, precej specifične filme za njegov analogni fotoaparat. Filme, skoraj za tretjino cenejše kot pri nas, zaradi česar si je Mr. P. naredil konkretno zalogo, sva navdušeno pokupila, zatem pa pomotoma zašla v eno od manj prijetnih sosesk z veliko posebneži na ulicah in zelo neprijetnim vzdušjem. Na tisti točki mi nenadoma ni bilo več do pohajkovanja po mestu: vrnila sva se na Union Square, poravnala parkirnino, ki je za nekaj ur potepanja nanesla sprejemljivih trideset dolarjev in jo mahnila naprej. Tako zelo sem si želela ven iz mesta, da sva spustila celo ogled Painted Ladies – znamenitih viktorijanskih hiš pisanih barv, ki so marsikomu ostale v spominu zaradi (uvodne špice) popularne nanizanke iz devetdesetih. Zapeljala sva se le še po osmih zavojih znamenite Lombard street, najbolj vijugaste ulice na svetu, nato pa jo popihala iz mesta.
Rdeči most z zlatim imenom
Veliko težje pa bi izpustila najbolj razpoznavno, precej impresivno znamenitost in še dobro, da je bila le-ta na poti iz mesta. Najprej sva se ustavila na pomolu Torpedo Wharf, zatem na razgledišču Battery Cranston, na severni strani mostu pa še na razgledni točki Vista Point, kjer je tako močno pihalo, da je večina ljudi razgled občudovala kar iz avta. Medtem ko se je center mesta kopal v soncu, je Karl the Fog, kot lokalni prebivalci ljubkovalno imenujejo meglo, ki se nad mostom (in mestom) zadržuje predvsem v poletnih mesecih, trmasto vztrajal nad mogočno jekleno konstrukcijo znamenite rdeče barve, izbrane ravno zaradi boljše vidljivosti v taisti megli. Težko bi izbrala najboljšo lokacijo za razgled na most, ker je bil ta fotogeničen prav z vseh koncev, še posebej pa v megli, ki je njegovo veličastnost le še poudarila. Konec koncev je bil od svojega odprtja leta tisoč devetsto sedemintrideset kar sedemindvajset let najdaljši viseči most na svetu. Danes ta naziv pripada mostu Çanakkale v Turčiji, Golden Gate pa se trenutno nahaja na dvajsetem mestu. In zakaj zlat, če je rdeč? Ime je dobil po istoimenski ožini pred San Franciscom, ki je svoj naziv pridobila v času kalifornijske zlate mrzlice. Iz istega razloga San Francisco nosi vzdevek The Golden City, Kalifornija pa The Golden State.
Karl, ki so mu domačini ustvarili celo lasten Instagram profil, je še kar vztrajal, midva pa sva zlato mesto počasi pustila za sabo. Kmalu zatem ko sva prevozila izvoz za Napa Valley, dolino, ki slovi predvsem po pridelavi vin, sva na pobočjih gričev opazila prve vinograde. Ustavila sva se v zadnjem In-N-Out-u na najini poti, nato pa ob devetih zvečer prispela v prvi (in edini) hotel na tem potovanju. Bil je velikanski in luksuzen, verjetno tudi po zaslugi casinoja, ki je predstavljal dobršen del tega megalomanskega kompleksa. Bil je petek zvečer, parkirišče povsem polno, v casino, iz katerega se je razlegala country glasba, pa so se valile skupine zabave željnih mladenk in mladeničev, pretežno oblečenih v kavbojskem stilu. Midva, utrujena od vsega dogajanja tisti dan, sva videla le še posteljo. Za manj kot sto dolarjev na noč naju je pričakala ogromna, moderno opremljena soba z ogromno (king size) posteljo. V kopalnici sva naletela na king size tuš, na steni pa na king size televizor, a dlje kot pet minut ni zdržal nobeden od naju, ne pod tušem ne pred televizijo. Zmanjkalo naju je na mah.
Redwood Highway: vrnitev med mogočne sekvoje
Hotelski zajtrk je bil povsem druga zgodba: kupček napol surovih umešanih jajc, malo popečenega krompirja in nekaj koščkov ocvrte slanine, kosmiči iz vrečke in mleko le na zahtevo. Kava iz avtomata in voda z ledom, ki je zasedal polovico kozarca. Pograbila sva banano in zadnji (edini?) dve pomaranči, v dvigalu pozdravila peščico od pretekle noči vidno utrujenih ljudi, nato pa nadaljevala pot proti severu. Že vse od San Francisca naprej sva sledila cesti z oznako 101, a sva šele tistega jutra ugotovila, da se ta odsek, ki pelje skoraj do vrha Kalifornije, imenuje tudi Redwood Highway, avtocesta sekvoj. In res je bilo okrog naju znova vse več mogočnih orjakov, beseda Redwood pa se je pojavljala v imenih naselij, postajališč, parkov in – najinega hotela. Ustavila sva se poleg majhne trgovinice s spominki in (tako kot že tolikokrat na tem potovanju) ugotovila, da stojiva pred nečim veličastnim: pred nama se je namreč dvigal Grandfather Tree, mogočna sekvoja, stara preko tisoč osemsto let, kar pomeni, da je na tistem mestu stala že pred majevsko civilizacijo in v času Rimskega imperija. Skupaj z družino zadržanih, izjemno vljudnih in v tradicionalna oblačila oblečenih amišev sva se sprehodila okrog priletnega orjaka, ki se po svojem obsegu (ta znaša slabih sedemnajst metrov) uvršča tudi med pet najširših obalnih sekvoj na svetu. Znova sva ostala brez besed.
Nadaljevala sva po 101, ob kateri je bilo vse manj naselij in vedno več gozda in po nadaljnjih dvajsetih minutah prevozila še Avenue of the Giants, celo avenijo čudovitih orjakov. Malo iz firbca in malo za hec sva skrenila z glavne ceste in v prikupni kavarni v mestecu Rio Dell, kjer v soboto popoldan ni bilo žive duše, za s seboj vzela dve precej okusni kavi in en zelo slasten, doma narejen borovničev kolač.
Naprej na sever: slovo od Kalifornije
Ko so gozdove zamenjali borovci in nizko grmičevje, sva vedela, da morje ni več daleč. V Eureki, praznem, očitno zapostavljenem obmorskem mestecu, so se izmenično vrstile zdaj restavracije s hitro hrano, zdaj prodajalne rabljenih avtomobilov. Ustavila sva se le toliko, da je Mr. P. v objektiv svojega fotoaparata (konec koncev je imel zdaj filmov na pretek) ujel nekaj ameriške pločevine. Kmalu zatem so se ob široki cesti, ki je vodila vzdolž obale, pojavile prve opozorilne table, da se nahajava na območju cunamijev. V bližini naselja Klamath sva se ustavila na razgledni točki visoko na klifu, s katerega se je odprl razgled na istoimensko reko, ki se je v širokem estuariju izlivala v morje. Obala je bila, do koder je segalo oko, posejana z velikimi črnimi skalami in čermi, ob katerih so se penili beli valovi. Crescent City, zadnji kraj, skozi katerega sva se peljala, preden sva dokončno zapustila Kalifornijo, je bilo še v slabšem stanju kot Eureka: zaprte restavracije, zapuščene, z žičnato ograjo obdane hiše, prazna parkirišča. Zadnje kilometre zlate države sva si predstavljala drugače, a to je pač davek majhnih obrobnih mest in tudi ta imajo svoj čar. Vendar do roba Kalifornije nisva pripotovala zato, da bi si ogledovala mesta – že čez nekaj trenutkov sva vstopila v Oregon, zvezno državo, ki nama bo na tem potovanju, kljub temu da jo bova prevozila v pičlih dveh dneh, ostala v najlepšem spominu. A več o tem prihodnjič…
Preberi tudi:
Z avtom po zahodni obali ZDA: Los Angeles
Z avtom po zahodu ZDA: narodna parka Sequoia in Yosemite
Vse analogne fotografije s potovanja najdeš na www.perkophotography.com