vselepoinprav.si

Najini ameriški prijatelji so pot od Los Angelesa do vznožja Sierre Nevade opisali kot dolgo in nespektakularno, pokrajino, po kateri bova vozila, pa ravno in nezanimivo, a izjemnega pomena za gospodarstvo Kalifornije. Sprva široka, večpasovna mestna vpadnica, razbeljena od poletne vročine, je kmalu prešla v dvopasovnico z rumeno črno po sredini, zelene palme pa so zamenjala suha rumena polja, med katerimi se je vila črna cesta. Nad nama se je odpiralo sinje modro nebo brez enega samega oblačka in menjava pokrajine, nenadna in precej kontrastna, se nama je zdela vse prej kot dolgočasna.

Po prostrani dolini do najlepših narodnih parkov v Kaliforniji

Prehitevala sva tovornjake z gromozanskimi kabinami in velikanskimi kolesi in medtem ko sem slikala golo pokrajino, ki se je odpirala pred nama, je občasno kakšen prehitel tudi naju. Mimo so švigali prometni znaki in opozorilne table, tako drugačni od naših, pogosto opremljeni z napisi kot so: Right lane ends, Turn on headlights, Report drunk drivers, Runaway truck ramp, Trucks must use right lane in podobno, sicer pa razen suhih travnikov in požetih polj, ki so se raztezali po neskončnih gričih, okrog naju ni bilo ničesar. Ko so se tudi ti razlezli v popolno ravnino, sva dosegla jug velikanske Kalifornijske doline (Central Valley), ki se v širini od šestdeset, ponekod pa vse do sto kilometrov razteza med Sierro Nevado na vzhodu in Obrežnim gorovjem (Coast Ranges) na zahodu. Še bolj impresivna pa je njena dolžina: razdalja med njenima skrajnima točka namreč znaša kar sedemsto dvajset kilometrov.

Pojavila so se prva polja sadnih dreves, na suhih travnikih pa vse več naftnih črpalk in kmalu zatem se je pred nama izrisal Bakersfield, eno od večjih mest v regiji. Bilo je peklensko vroče, na parkirišču ene od priljubljenih trgovskih verig, kjer sva si naredila zalogo hrane (in vode!) za prihodnjih nekaj dni, je termometer poskočil na sto osem stopinj Fahrenheita, kar je v prevodu pomenilo krepkih dvainštirideset stopinj Celzija. Led, ki sva ga iz Los Angelesa pripeljala v hladilni torbi, se je že zdavnaj utekočinil, pa sva kupila še tega. Na najini desni sva nato kmalu zagledala obris Sierre Nevade, a je bilo do cilja še kar nekaj vožnje. Čez slabo uro sva na majhni črpalki na robu vasi Ducor, katere boljši časi so že minili, za dobrih petdeset dolarjev napolnila skoraj prazen tank najinega črnega Chevroleta, pol ure kasneje, v mestecu Porterville, pa nato končno zavila proti hribom.

Narodni park Sequoia: prvo kampiranje med veličastnimi mamutovci

Pokrajina je postajala vedno bolj zelena, vasi, skozi katere sva vozila, pa polne restavracij, kavarn in trgovin s spominki in po slabi uri vožnje sva dosegla rob Narodnega parka Sequoia. Prijazen park ranger (katerega poklic v slovenščino očitno prevajamo kot naravovarstveni nadzornik, čuvaj, redar, gozdar in verjetno še kaj podobno smešnega, a ker se mi prav nobeden od navedenih izrazov za poimenovanje teh sila prijetnih in ustrežljivih ljudi ne zdi primeren, se bom raje držala originala) nama je na vhodu v roke stisnil zemljevid in najnovejšo številko njihovega časopisa ter nama zaupal par uporabnih napotkov za kampiranje v parku. Nad nama so se kmalu zatem pojavili visoki skalnati vrhovi, ob cesti sva zagledala prve sekvoje, a naju nič ni moglo pripraviti na orjaške sekvoje (upravičeno poimenovane tudi mamutovci), ki sva jih zagledala nekaj ovinkov kasneje.  

Lodgepole Campground, najino prenočišče sredi mogočnih gozdov, sva brez težav našla tudi brez signala na telefonu. Prijazna rangerka nama je spet postregla s kupom informacij in nama med drugim zagotovila, da na tej nadmorski višini (2042 m) trenutno ni prepovedi kurjenja ter da lahko brez težav nabereva ves suh les, ki ga bova našla okrog mesta, kjer si bova postavila šotor. Slednje, se razume, pa ni bilo mogoče kar kjer koli: mesto za kampiranje sva namreč že vnaprej rezervirala na spletni strani Recreation.gov in prazen prostor na rahli vzpetini pod velikim podrtim drevesom (s številko in najinimi imeni na tablici) naju je pričakal sredi precej polnega, a izjemno prostornega kampa. Parcele, med katerimi so rasla velikanska drevesa, so bile med seboj oddaljene po več deset metrov, v bližini pa je tekel manjši potok. Vsaka od parcel je imela dodeljen prostor za šotor, avto (ali avtodom), pa lastno kurišče, mizo s klopmi in – najpomembneje – kovinsko omaro za hrano in toaletne pripomočke, v katero je bilo treba, če si nisi želel nočnega obiska medveda, zvečer zložiti vse od navedenega (to je določeno z zakonom, na kar je bilo na več mestih izrecno opozorjeno). Medvedi – tako je povedala rangerka – pogosto kljub temu vseeno pridejo, vendar naj jih ljudje ne bi zanimali, zato, v kolikor nimajo dostopa do naše hrane, enostavno odhlačajo naprej. Scenarij, v katerem medved pride do človeške hrane, je žalosten predvsem zanj, saj to pomeni takojšen odstrel. Postavila sva šotor, zakurila ogenj in spekla klobasice. Ko je sonce zašlo, je bil edini vir svetlobe nežen odsev posameznih kurišč, ko pa so eden za drugim ugasnila tudi ta, je v kampu zavladala popolna tema. Zlezla sva v šotor, nekaj časa prisluškovala okoliškim zvokom, nato pa je tudi naju premagal spanec.

Ne bom rekla, da sem spala kot top, ker je bilo moje spanje v resnici bolj podobno tistemu od zajca, a je bilo zbujanje med dišečimi iglavci vseeno vredno vsake prebedene minute. Najin novi rumeni šotor (ki se je izkazal za majhnega, a vseeno uporabnega) sva pospravila kot bi mignil in se že zgodaj podala na pot. Izhodišče za sprehod do najslavnejšega prebivalca parka, orjaške sekvoje poimenu General Sherman, je bilo ob osmih zjutraj še povsem prazno. Po asfaltirani poti sva se spustila do mogočnega drevesa, ki ni niti najvišje niti najdebelejše na svetu, pač pa slovi po največji količini lesa, ki se skriva v njegovem deblu (in vejah). Pogled nanj je bil impresiven, a niti pol toliko kot na vse tisto, kar je sledilo v naslednji uri: podala sva se namreč na Congress Trail, enoinpolurno krožno pot skozi gozd dih jemajočih mamutovcev.

Jutranji sprehod se je izkazal za odlično odločitev, saj je bilo ob povratku parkirišče že povsem polno, do orjaka Shermana pa so maširale trume obiskovalcev. Skozi Giant Tree Forest, še enega od gozdov, polnih gigantskih dreves, sva se nato zapeljala do vznožja skale Moro Rock in se po tristo petdesetih stopnicah, vklesanih v njeno steno, povzpela na razgleden vrh, od koder se je odprl dih jemajoč pogled na park. Nazaj grede sva se zapeljala še skozi Tunnel Log, velikansko podrto sekvojo z izrezano odprtino za avtomobile. Nato sva si po vseh doživetjih tistega dne na enem od številnih lično urejenih piknik mest ob cesti pripravila kosilo. V eni od zgibank, ki sva jih dobila ob vhodu, sem prebrala, da so debla orjaških sekvoj črna zato, ker jih namerno (in nadzorovano) požigajo – s tem dosežejo, da se podrast razredči, temperatura, ki ob tem nastane, pa sproži odpiranje storžev, ki semena spustijo v tla. Zemlja postane bolj rodovitna, drevesa pa lahko neovirano rastejo naprej. Bila sva očarana nad naravnimi danostmi parka, navdušena nad urejenostjo poti in centrov za obiskovalce, pa nad infrastrukturo, prilagojeno gibalno oviranim osebam ter možnostjo brezplačne uporabe avtobusov. Zares razočarala so naju le slabo vzdrževana stranišča.

Spet naju je čakalo nekaj ur vožnje in bilo je že sredi popoldneva, ko sva se odpravila naprej. Zapustila sva park in najprej prečila majhen delček gozda Sequoia National Forest (gozdovi za razliko od narodnih parkov nimajo vstopnine), nato pa še manjši kos sosednjega Narodnega parka Kings Canyon (ker zanj velja ista karta kot za Narodni park Sequoia, te nisva rabila posebej kupovati). Tam sva prvič naletela na tablo, ki je opozarjala na nadzorovani požar (Prescribed fire ahead), dopolnilni napis pa je obiskovalce prijazno naprošal, naj ne kličejo 911. Zeleni gozdovi so postopoma znova prešli v pusto in suho, od sonca razbeljeno pokrajino, po kateri so se raztezali velikanski ranči, vsake toliko se je ob cesti pojavila kakšna indijanska trgovinica s spominki. V Fresnu sva si naredila novo zalogo ledu, nato pa okrog šeste zvečer že stala pred vhodom v Yosemite.

Yosemite: narodni park dih jemajočih razsežnosti

O gneči – za poletni čas povsem običajni situaciji – ki je vladala ob vstopu v park, kmalu zatem ni bilo ne duha ne sluha in naslednjo uro sva vozila po prazni cesti z dvojno rumeno črto po sredini, okrog naju pa ni bilo ničesar drugega kot en sam neskončen gozd. Nato se je za manjšim tunelom pokrajina nenadoma odprla: pred nama se je dvigal mogočni El Capitan, v daljavi sva zagledala zaobljeni Half Dome, med obema pa se je raztezala Yosemite Valley, najslavnejša dolina v parku. Skoraj vsak obiskovalec, ki prvič pride v park, naredi postanek na tistem mestu in marsikdo, vključno z nama, ob pogledu na pokrajino pred seboj ostane brez besed. Spustila sva se v dolino, vse do vznožja devetsto štirinajst metrov visoke stene, od tam pa po nadaljnji uri vožnje prispela v Crane Flat Campground, kamp na zahodnem robu parka. Vse bolj nama je postajalo jasno, da so razsežnosti parka velikanske in da se bova morala tistega večera odločiti, čemu bova v naslednjih oseminštiridesetih urah dala prednost. Predlogov ni manjkalo niti s strani najinih ameriških prijateljev, a za vse navedeno bi morala tam ostati vsaj teden dni. Marsikaj, sva se zavedala, bova morala izpustiti.

Označeno mesto, ki je čakalo na naju, se je nahajalo čisto na robu kampa in za rahlo klančino za najinim šotorom ni bilo več ničesar drugega kot en sam gozd. Pravila so bila enaka kot noč poprej: po deseti uri je moral biti mir, vsa hrana in toaletni pripomočki pa so pred spanjem romali v kovinsko omarico. Jasno, da sem ponoči več bedela kot spala. Ko se je začelo daniti, so se v krošnjah dreves začeli oglašati ptiči, po deblih okrog najinega šotora pa so se podile veverice. Spet sva vstala zgodaj, deloma zato, ker je bilo spanja tako ali tako bolj za vzorec, predvsem pa ker sva si za tisti dan zadala kar precej stvari. Na bencinski črpalki sredi gozda sva napolnila rezervoar, nato pa se po slikoviti cesti, ki se je vila skozi mogočne gozdove, pod gladkimi skalnatimi stenami in mimo lesketajočih se jezer, zapeljala do Tuolumne Meadows, čudovitih visokogorskih travnikov na vzhodni strani parka. Po pokrajini se je vila istoimenska reka, okrog široke, prostrane doline pa so se dvigali goli, kupolasti vrhovi. Možnosti za eno- ali večdnevne pohode je bilo na pretek, midva pa sva izbrala Cathedral Lakes Trail, celodnevni pohod do dveh ledeniških jezer, ki ležita ob vznožju gore Cathedral Peak, katere špičasti vrh naj bi spominjal na stolp katedrale. Avto sva pustila pri centru za obiskovalce in se podala na štirinajst kilometrov dolg sprehod.

Mivkasta pot, ki se je zlagoma vzpenjala, je vodila skozi svetel iglast gozd, bilo je vroče in pod najinimi nogami se je iz izsušene pokrajine dvigoval oranžen prah. Pohodniki, ki sva jih srečevala, so bili opremljeni s šotori in podlogami za spanje in nenadoma se mi je zazdelo, da sva se znašla med peščico tistih, ki so tja prišli samo za en dan. Nekje na polovici, ko se je steza nekoliko zravnala in je pot zavila okrog skalnatega hriba, naju je dohitela čreda otovorjenih konjev, ki jih je par najinih let v usnjenih škornjih in s kavbojskimi klobuki na glavah vodil nekam na drugo stran. Za seboj so pustili oblak dima, v nama pa nekaj nepozabnih trenutkov, tistih, ki pridejo spontano in iznenada in se ti za vedno vtisnejo v spomin.

Po slabih dveh urah hoje se je pred nama odprla s hribi obdana ravnica, porasla z živo zeleno travo in redkim smrekovim gozdom. Močvirnat travnik je na enem koncu prešel v velike ploščate skale, pod katerimi se je lesketalo spodnje od obeh jezer. Posedela sva na belih kamnih in pojedla sendviče, Mr. P. pa je, kakopak, še malo zaplaval. Bilo je zares lepo, a tudi že pasje vroče, midva pa poleg vsega še neprespana, zato sva se odločila, da zgornje jezero izpustiva. Nazaj sva se vrnila po isti poti, vmes srečala dinastijo ameriških veveric, dve srni in vedno več večdnevnih pohodnikov. Naslednjič, sva si rekla, bova – tam ali kje drugje – tako naredila tudi midva.

Vrnila sva se v kamp, postavila šotor na drugem mestu (zaradi poletne sezone in rezervacije v zadnjem trenutku je bila to edina možnost) in si, ker sva bila oba precej skurjena, na hitro skuhala raviole. Kljub temu sva popoldan zbrala dovolj moči, da sva se zapeljala v Yosemite Valley, se sprehodila med lesenimi hiškami in opazovala mogočne stene, ki so se dvigale z vseh strani. Dolina je bila veliko bolj gozdnata in manj pozidana, kot sva si predstavljala, zato je bilo pozno popoldan veliko težje najti odprto trgovino, kot bi si človek mislil. V kamp sva se vrnila tik preden se je stemnilo, na ognju znova spekla klobasice, zatem pa le še popadala na samonapihljivi blazini. Noč je bil jasna, nad nama pa na milijone zvezd, a jih nisem opazovala prav dolgo: sonce, hoja in mesto sredi kampa so naredili svoje: tisto noč sem spala kot top.

Naslednje jutro je bil šotor sicer pospravljen v nekaj minutah, a sva zaradi jutranjega poležavanja pod drevesi vseeno štartala precej pozno. Ob izhodu iz kampa nama je ranger zaželel srečno pot in še zadnjič sva se ustavila na očarljivi bencinski črpalki sredi gozda, kjer sva si naredila nove zaloge ledu in prigrizkov. To pa ni bil tudi zadnji postanek v parku. Ker je razgledna točka Glacier Point, s katere se odpira pogled na dolino, predvsem pa na mogočni Half Dome, po mnenju številnih zgibank, predvsem pa najinih ameriških prijateljev a must-see when in Yosemite, torej obvezen postanek, brez katerega ne smeš zapustiti parka, sva se tistega dopoldneva zapeljala še do tja.

Ovinek nazaj proti notranjosti nama je sicer vzel dodatno uro in pol, a je razgled, ki se je odprl z vrha, odtehtal vsako minuto. Pogled je segal daleč za dolino in slovitim vrhom v obliki polovične kupole in znova me je presunilo, kako prostrana in divja je pokrajina, ki se je razprostirala pred nama. Ni nama bilo žal, da sva se povzpela do razgledišča. Poleg tega si je Mr. P. v mali trgovinici s spominki v akciji dva plus ena kupil dve plus eno majico z Yosemite motivom.

Nazaj proti obali

Ob spremljavi country glasbe, ki je po petih dneh potovanja postala edina sprejemljiva zvrst za vožnjo po raznoliki kalifornijski pokrajini, sva dobro uro zatem zapustila park. Zelene gozdove je spet zamenjala suha pokrajina, s hribov sva se znova spustila v prostrano Kalifornijsko dolino. Ker sva že zadnjih nekaj dni sanjarila o pravem ameriškem zajtrku, sva v mestecu Oakdale zavila v enega od obcestnih dinerjev. Za njim se je dvigala velikanska zgradba, v kateri je bilo mogoče kupiti vse od krme za živali do popolne kavbojske opreme, čez cesto je Mr. P. opazil hipstersko prodajalno koles. Lokacija se je zdela kar primerna. V povsem prazni restavraciji je stregla simpatična natakarica, s katero sva se po petih minutah zaklepetala kot da se poznamo že najmanj od rojstva. Kmalu zatem nama je na mizo prinesla dva krožnika s sledečo vsebino: zvrhan kup ameriških palačink, prelitih z debelo plastjo gostega jagodnega sirupa, tri velike pohane šnite z javorovim sirupom in s stepenim maslom – slednjim, hvalabogu, na strani, zraven pa še porcijo nastrganega ocvrtega krompirja (sloviti ameriški hash browns). Do avta sva se z zastonj dotočenima dietnima kokakolama le še odkotalila, nato pa nadaljevala pot čez dolino vse do Obrežnega gorovja. V prijetnem mestecu Pleasanton sredi le-tega sva tistega dne prvič prenočevala v motelu. Bilo je super, a je bila to le začetniška sreča. Ampak več o tem v eni od prihodnjih objav. Naslednji dan sva se vrnila na obalo in spet naju je čakal potep po mestu.  

Preberi tudi:
Z avtom po zahodni obali ZDA: Los Angeles
Vse analogne fotografije s potovanja najdeš na www.perkophotography.com