vselepoinprav.si

Letalski karti sva kupila natanko teden dni pred odhodom. Se pravi pred odhodom na šestnajstdnevno potovanje na drug konec sveta. Ker so nama najini ameriški prijatelji že dolgo in vse bolj očitno namigovali, da je res že skrajni čas, da jim vrneva njihov obisk izpred desetih let, sva se letos – ad hoc, a vendarle – končno odločila, da sprejmeva njihovo gostoljubno ponudbo. Upoštevajoč dejstvo, da je njihova razširjena družina razdrobljena po celotni zahodni obali Združenih držav, sva si potovanje pač organizirala temu primerno. Po celotni zahodni obali. V nič več kot enem tednu. Za nič manj kot šestnajst dni.

Preden sva se odpravila na pot, je bilo tako treba postoriti še marsikaj: pridobiti dovoljenji ESTA, brez katerih vstop v ZDA ni mogoč (v praksi to pomeni izpolnjevanje dvajset minut dolgega vprašalnika, v katerem se od vprašanca med drugim zahteva, da navede svoj Instagram profil, v kolikor ta obstaja, obkljuka, če je bil v zadnjih dveh letih na Kubi ter če je član kakšne teroristične organizacije), izdelati mednarodni vozniški dovoljenji (kar je mogoče le na AMZS in le osebno), urediti nezgodno zavarovanje za tujino, naročiti ameriške dolarje. Ko nama je bil vstop v državo odobren (potrdili sva dobila še v istem dnevu), sva najela avto, rezervirala motele, kampe in en hotel. Prijavila sva se v aplikacijo Recreation.gov, edino preko katere je mogoče iskati in rezervirati prenočišča v narodnih parkih. Pri načrtovanju poti so nama na pomoč priskočili zgoraj omenjeni prijatelji in nama hkrati velikodušno ponudili prenočevanja tudi v svojih domovih.

Čez Atlantik vse do obale Pacifika

Petek in z njim dan odhoda je prišel kot bi mignil. Z Brnika sva najprej letela v Frankfurt, od tam v London in nato v Los Angeles. Da je stranka kralj, sva izkusila že takoj, na letalu družbe United Airlines, kjer bi od prijaznosti (in hrane, ki so jo ameriške stevardese ves čas nosile po prehodu) človek lahko dobil še sladkorno. Po enajstih urah, med katerimi sem se najprej topila nad pogledom na Islandijo, nato na Grenlandijo, potem pa še nad delom Aljaske in Kanade ter državami osrednjega dela ZDA, ob petih popoldan po lokalnem času, sva pristala v Kaliforniji.

Vrsta za prevzem najetega avtomobila na losangeleškem letališču je bila brutalno dolga in šele po uri in pol sva sedela v avtomobilu srednje velikosti: črnem Chevrolet Malibuju z avtomatskim menjalnikom in polnim rezervoarjem goriva, ki je v ZDA trenutno skoraj pol cenejši kot pri nas. Mračilo se je že, ko sva zapeljala na prvo večpasovno hitro cesto, zagledala prve palmove drevorede in prve ameriške avtomobile: stare in ultramoderne, modificirane, mišične. Mr. P. je bil nemudoma navdušen. Medtem ko sem se sama pred več kot dvajsetimi leti enkrat že potepala po vzhodu ZDA, je bil on na tej strani Atlantika prvič.

Arcadia: Amerika kot iz filma

Najinih ameriških prijateljev, ki živijo v Arcadii, enem od srednje velikih mest metropolitanskega območja Los Angelesa, tisti vikend ni bilo doma, a so nama kljub temu prijazno odstopili svoj dom. Ta stoji v eni od mirnih stanovanjskih sosesk, ravno takšnih kot iz kakšnega filma: na širokih zelenih ulicah so bile ena za drugo nanizane nizke (pretežno lesene) enodružinske hiše z urejenimi tratami, do katerih so po rahlih klančinah vodili betonski dovozi. Marsikatera od ulic je bila slepa in je imela na koncu krožno obračališče – – sloviti ameriški cul-de-sac, po katerih so se brezbrižno sprehajali pavi, najglasnejši prebivalci in zaščitni znak Arcadie. Le ko sem jih nameravala fotografirati, kakopak, ni bilo nikjer nobenega.

Tudi hiša, v kateri sva stanovala, je bila takšna, kot smo jih vajeni iz ameriških serij in filmov: skozi glavni vhod si vstopil direktno v družinsko sobo s kavčem, ki se je nato v odprtem planu nadaljevala v kuhinjo z jedilnico (nekje vmes je bil postavljen star džuboks), ta pa v prostorno dnevno sobo, v kateri je nasproti ogromnega kavča stal kamin. V ogromni kuhinji se je bleščal hladilnik iz nerjavečega jekla z dvojnimi vrati in ledomatom, pod koritom je bil nameščen strojček za mletje bioloških odpadkov, vzdolž kuhinjskega otoka s pultom iz marmorja pa so bili nanizani barski stoli, namenjeni zajtrkovanju. Iz dnevne sobe so se na teraso in vrt s pogledom na hribe, ki se dvigajo za Los Angelesom, odpirala dvokrilna steklena vrata. Vrt je bil poln raznovrstnih kaktusov in sukulent, na drevesih pa so rasle limete, pomaranče in fige. Če si se vrnil v hišo, se je v enem od vogalov kuhinje skozi ozka lesena vrata prišlo v utility room, gospodinjsko sobo. Tam je poleg pralno-sušilnega stroja, ki se je odpiral z vrha, stala cela vrsta omar, ki so služile kot shramba: v njih je bilo mogoče najti vse od kosmičev in testenin do oreščkov in konzervirane hrane. S hodnika v stranskem delu hiše se je dostopalo do obeh spalnic: na levo v glavno, master bedroom, na desno pa v nekdanjo otroško sobo, zdaj prekvalificirano v guest room, sobo za goste. Vsaka od njiju je bila, kakopak, opremljena s svojo kopalnico, omare v vseh štirih prostorih pa so bile vgradne. V hiši sta bili še dve pisarni – ena večja in ena manjša, ter klet. Večina sten je bila oblečenih v tapete z vzorcem, iz zračnikov v tleh je občasno zapihala ledeno mrzla klima. Na zadnji strani hiše je stala garaža, do katere si se po dovozu pripeljal z ulice, nad belimi dvižnimi vrati pa je bil nameščen koš za košarko. Bolj pristno ameriško skoraj ne gre. Zdelo se mi je, kot da sva bila v tisti hiši že neštetokrat, vse je bilo domače, vse na svojem logičnem mestu. Priznam: bila sva očarana.

Po znamenitih ulicah Hollywoda

Zjutraj sva naredila kratek krog po soseski in nemudoma potrdila mit, ki se drži Los Angelesa: tukaj nihče ne hodi. Res da je bila nedelja in je prihajal nov vročinski val, ki je že tisto popoldne kazalec na Fahrenheitovi temperaturni skali pognal krepko čez sto stopinj, a kljub temu – na ulicah ni bilo niti enega človeka. Sprehodila sva se do bližnje kavarne, naročila razredčeno ameriško kavo in predimenzioniran ledeni čaj ter doživela prvi šok nad cenami, naknadnim obračunavanjem davka in napitninami. Welcome to America.

Dan sva namenila ogledu vseh turističnih znamenitosti, ki naj bi si jih po nekih nenapisanih pravilih človek ogledal ob prvem obisku LA-ja. Do prve, slovitega razglednika na še slovitejši Hollywood Sign, ki je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja postavljen kot začasen nepremičninskih oglas, sčasoma pa postal ena od najbolj ikoničnih znamenitosti mesta, sva imela le pol ure vožnje. Bilo je manj gneče, kot sva mislila, znameniti holivudski griči pa so bili ravno takšni, kot si jih kot Evropejec, ki prvič obišče Kalifornijo, predstavljaš: svetli, mivkasti griči, posejani z nizkim grmičevjem, vmes pa moderne hiše dinamičnih oblik, zgrajene v več nadstropjih in obdane z odsekanimi pobočji na eni ter visokimi ograjami na drugi strani. Na dovozih in po ovinkastih ulicah so se bleščali avtomobili nenavadnih barv in unikatnih predelav. Če ne bi bilo tako pasje vroče, bi se morda sprehodila celo do vrha, tako pa sva pobegnila pred vse bolj pripekajočem soncem in se zapeljala v sosednji Griffith Park.

Ker je bila sobota, ura pa že krepko čez poldne, so bila vsa zgornja parkirišča polno zasedena, zato je bilo do vrha, kjer stoji znameniti Griffith Observatory, vseeno potrebne nekaj hoje. Na najvišjo točko največjega parka v Los Angelesu (in drugega največjega mestnega parka v Kaliforniji) pa se nisva povzpela (samo) zaradi astronomskega observatorija ali njegovega slavnega teleskopa, skozi katerega naj bi od odprtja leta tisoč devetsto petintrideset pogledalo več ljudi kot skozi kateri koli drugi teleskop na svetu, temveč predvsem zaradi razgleda, ki se s ploščadi na jugovzhodni strani observatorija (sicer čudovite stavbe v art deco stilu) odpira na Los Angeles. Če ne prej, sva se takrat zavedla, kako zares veliko je to mesto.

Plačala sva deset dolarjev za parkirnino, se spustila s hriba in jo mahnila naprej, pogledat Hollywood Walk of Fame, najbolj oblegan pločnik v LA-ju. Avto sva pustila v eni od garažnih hiš v neposredni bližini in za eno uro parkiranja (na moje veliko presenečenje – prepričana sem bila namreč, da bodo cene tam astronomske) odštela pičlih osem dolarjev. Ulica sama je bila v resnici precej antiklimaktična: na pločniku se je drenjalo na stotine turistov in uličnih prodajalcev s stojnicami, vozički in preprogami, postavljenimi vsepovprek, tako da si se moral, če si med dva tisoč sedemsto devetinosemdesetimi zvezdami iz teraca in medenine želel najti točno določeno, kar pošteno namučiti. Še najenostavneje je najti tisto od Muhammada Alija – edino, ki ni vgrajena v tla, temveč v steno ene od bližnjih zgradb, ker Ali ni želel, da bi ljudje hodili po njegovem imenu. Pri tisti, ki je posvečena Michaelu Jacksonu, sva za churros in narezano sadje odštela osemnajst dolarjev, za par spominkov v eni od neštetih tovrstnih trgovinic pa nekaj nadaljnjih deset. Bilo je dovolj, videla sva, kar sva želela in po eni uri skoncentrirane slave sva pločnik pustila za seboj.

Dve plati mesta: z Beverly Hillsa v In-N-Out

Po Melrose Avenue sva se zapeljala v Beverly Hills in naredila krog po Rodeo Drive, najdražji nakupovalni ulici v mestu. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bilo dejstvo, kako svetla, izčiščena in bleščeča so nenadoma postala pročelja hiš, Mr. P. pa se je navduševal nad naborom dragih avtomobilov, ki so ustavljali ob vhodih v trgovine najprestižnejših blagovnih znamk. Vse skupaj je delovalo kot nekakšen filmski set, Gardaland v malem, in hitro sva ugotovila, da je bila počasna vožnja mimo povsem dovolj in da bi veliko raje videla še kaj drugega. Tako je Mr. P. svojo željo po zanimivih avtomobilih kmalu zatem potešil v muzeju Petersen Automotive Museum, jaz pa sem se medtem naužila takrat že prijetnega popoldanskega sonca.

Ko sva se pozno popoldan vozila proti najinemu kalifornijskemu domovanju, od ene od najprestižnejših losangeleških ulic oddaljenem le pol ure, naju je navigacija vodila skozi sosesko brez dreves, urejenih pločnikov in bleščečih zgradb. Slednje so nadomestile nizke, propadajoče hiše z raztrganimi žičnatimi ograjami in od sonca požgano travo. Na ulicah, polnih smeti, ter pod avtocestnimi nadvozi, ponekod spremenjenimi v prave male deponije, so bili eden poleg drugega nagrmadeni šotori in vsi do zadnjega so bili zasedeni. This, too, is America, tega sva se globoko zavedala, a so naju tisti živi prizori zadeli veliko bolj, kot sva mislila, pa se v Skid Row, zloglasno sosesko z največjim deležem brezdomcev v mestu, sploh nisva podala.

Dan, poln novih doživetij, takšnih in drugačnih slik ter neskončnih informacij na vsakem vogalu, sva sprva nameravala zaključiti v eni od lokalnih mehiških restavracij, a nama je za to na koncu zmanjkalo – ne časa, pač pa energije. Namesto tega sva se zapeljala v le nekaj minut oddaljeni In-n-Out Burger, verigo restavracij s hitro prehrano, ki jih je mogoče najti le na jugozahodu ZDA in v katerih naj bi stregli slastne burgerje, servirane napol odpakirane in z odprto stranjo postrani zložene v škatlo. Quality you can taste se glasi njihov moto – ni nama bilo žal in nisva jih obiskala zadnjič.

Prizori iz Obalne straže: Santa Monica Pier in Venice Beach

Menjava časovnih pasov nama je še vedno delala nekaj preglavic – zbudila sva se pred šesto in jo takoj po zajtrku na barskih stolčkih za kuhinjskim otokom mahnila proti morju. Vozila sva po prazni šestpasovni avtocesti, mimo visokih stolpnic slovitega finančnega središča, ki se je dvigalo nad sicer nizkimi zgradbami, ki so sestavljale pretežni del mesta. Bolj ko sva se bližala obali, bolj megleno je postajalo, na parkirišču ob plaži pa sonce sploh še ni prodrlo skozi sivo meglo.

Ameriški zabaviščni parki, postavljeni na lesenih pomolih, so zares nekaj posebnega in Santa Monica Pier ni nobena izjema, deloma tudi zato, ker se tam konča znameniti Route 66. Parkirala sva tik pod njim, se sprehodila med restavracijami, trgovinicami s spominki in mimo lunaparka, ki je ravno odpiral svoja vrata. S pomola se je na obe strani raztezal pogled na dolgo peščeno plažo (kolikor je to dopuščala megla), posejano z modrimi reševalnimi stolpi, ravno takšnimi, kot smo jih nekoč gledali v Obalni straži, le da avtomobili reševalcev niso bili rumeni, temveč temno rdeči. Zaradi megle pretirane vročine ni bilo, zato sva se odločila, da se, preden se za nekaj ur zakopljeva v mehko mivko, sprehodiva v sosednji Venice Beach.

Mimo naju so hodili, tekli, kolesarili in rolali Kalifornijci z zagorelimi in izklesanimi telesi in zdelo se mi je, kot da sem se znašla v uvodni špici kakšne od nadaljevank iz devetdesetih. Na slovitem Muscle Beachu, fitnes ploščadi, kjer je nekoč treniral celo nekdanji guverner Kalifornije, so bila telesa še nekoliko bolj izklesana in kanček bolj naoljena. V sosednjem skate parku je mladina preizkušala svoje rolkarske sposobnosti in ob tem vsakokrat požela bučen aplavz. Ob vsem tem sta iz prenosnih zvočnikov odmevala rap in reggaeton, v zraku pa je lebdel konstanten vonj po travi, katere rekreativna uporaba je v Kaliforniji dovoljena že vse od leta osemnajst. A vse to je bila le ena plat, blišč nasproti bede, ki se je zrcalila v očeh prenekaterega brezdomca ali/in težkega odvisnika, ki se je, tako kot mi vsi, pač znašel na tisti plaži. The land of the free.

Sprehodila sva se vse do pomola, kjer so kraljevali ribiči in presenečeno ugotovila, da se ta ponaša s kompletno ribiško infrastrukturo, ki zajema vse od lovljenja do čiščenja rib. Nabrale so se že dobre štiri milje, kar je pomenilo, da jih je pred nama še natanko enkrat toliko, zato sva počasi obrnila nazaj. Zdaj so prodajalci že odpirali svoje majhne trgovinice z neskončnimi zalogami majic, magnetov in ocvrte hrane. Ko sva se vrnila v Santa Monico, sva v eni od restavracij naročila močno prisluženi hot dog s krompirčkom, nato pa se utaborila na plaži in v morje – ocean, pravzaprav, vsake toliko namočila prste. Oba sva bila prvič na obali Pacifika. Kmalu se je razkadila tudi megla in naslednjih nekaj ur sva preživela pod vročim kalifornijskim soncem (razen dvakrat po pet minut, ko je Mr. P. zaplaval v ledeno mrzlo vodo – bil je eden od redkih, ki ni imel oblečenega neoprena). Če s sabo slučajno ne bi imela sončne kreme, pa je za to poskrbela UCLA – losangeleška univerza, ki je na plažo namestila brezplačni dispenzer s kremo z zaščitnim faktorjem trideset.

Slovo od mesta angelov

Preden sva naslednje jutro zapustila Los Angeles, naju je čakal še en prijeten opravek: nakup kamping opreme, ki je nisva mogla (ali pa se nama je ni dalo) pritovoriti od doma. Ker obožujeva športne trgovine, je bila mala arkadijska poslovalnica sicer velike verige REI, trgovine za šport in prosti čas, za naju pravi raj. Na pot proti narodnim parkom sva se tako odpravila opremljena z novim šotorom za dva, dvema samonapihljivima podlogama, kartušo za plinski gorilnik, kopico dehidrirane hrane in čokoladnimi priboljški ter kartico America The Beautiful, s katero je mogoč vstop v vse narodne parke v ZDA. En breakfast burrito kasneje (ki sva ga po priporočilih prijateljev vzela v lokalnem dinerju in sva ga nato jedla še celo popoldne) sva jo že mahala iz mesta.

Analogne fotografije s potovanja najdeš na www.perkophotography.com.