Na dveh kolesih

Da sem mahnjena na kolesa, čivkajo že vrabci na strehi. S sestro sva se s kolesi po vasi podili odkar pomnim. Gor in dol po dvorišču, mimo kapelice, na hrib in nazaj. Danes se jaz drajsam po Ljubljani, sestra pa nekaj vrtljajev stran, po romunskem podeželju.

Moj prvi je bil tricikel. Z njim sem poleg sebe prevažala tudi našo psičko Tedi. Temu je sledil malce bolj športen in veliko bolj šponski BMX močne rdeče-rumene barve. Nasledil ga je Rogov “mountainbike”, ki z blatniki, prtljažnikom, lučmi in nasploh vso možno opremo ni bil prav nič gorski. Kljub osemnajstim prestavam sem z njim lahko premagala le najkrajši vaški vzpon. Ampak bil je lep.

Potem nekaj časa ni bilo nič. Nato sem pred slabimi desetimi leti za rojstni dan dobila Rogovega pony-ja. V celoti restavriranega, snežno bele barve in s čisto posebno nalepko. Še vedno je moj najljubši. Kar pomeni, da mi ga je zelo škoda in da ga iz istega razloga zelo malo vozim. Pony-ju sta sledili dve damski italijanski kolesi, ki sta se meni nič tebi nič nenadoma pojavili v kleti. Kar sploh nima nobene zveze s čiščenjem kleti prijaznih sosedov. Trenutno še največ uporabljam specialko, ki si jo delim z Matejem. Pač pa so mi vrabčki prišepnili, da me spomladi čaka presenečenje. Peto kolo.

Fotka: www.perkophotography.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja