vselepoinprav.si

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Nihče od nas za vasjo Podgorje še nikoli ni prečil hrvaške meje, zato se tudi nihče od nas ni zavedal, kako zelo lepa je kraška pokrajina na drugi strani, polna suhih travnikov in majhnih vrtač, med katerimi se je vsake toliko pojavil kakšen manjši zaselek. V Vodicah smo zavili proti vasici Dane, od koder nas je do Bresta, majhnega kraja z veliko praznimi hišami, ki smo si ga izbrali za izhodišče, ločilo le še nekaj hitrih ovinkov. Avto smo pustili pri šoli, tik ob vaškem vodnjaku, nasproti katerega je starejši gospod spravljal drva, sicer pa sta bila poleg našega na parkirišču le še dva druga avtomobila. Bilo je toplo, vetra nobenega in po označeni poti smo jo mahnili v gozd. Strma steza, ki je vodila mimo številnih majhnih vodnih zajetij, po skalah in drevesnih koreninah, nas je hitro upočasnila, pri planinski koči Žbevnica pa nato prešla v zmerno vzpenjajočo se planinsko pot. Kmalu je gozd zamenjalo nizko grmičevje, tega pa suhi travniki južnega pobočja Žbevnice.

S tisoč sto štirinajst metrov visokega vrha (najvišje točke tistega dne) se je odprl pogled na širok travnat greben, po vrhovih katerega se je vila steza, na severu se je dvigal Slavnik, na vzhodu Snežnik in na jugu Učka, v daljavi se je kljub megličastemu ozračju videlo morje. Nadaljevali smo pot na sosednji Muzari, v travi pomalicali (in ob tem mimo spustili za cel avtobus pohodnikov), nato pa se čez Špičasti vrh sprehodili vse do Nadglavinjaka. Nekje vmes smo za nekaj časa prečili nevidno mejo s Slovenijo, kmalu zatem pa obrnili nazaj proti jugu.

Z neizrazitega vrha smo se mimo manjšega kraškega brezna, ki se je nenadoma odprlo sredi travnika, spustili v dolino na kolovoz, na obeh straneh obdan s travnatimi vrhovi. Hodili smo med brezami, brinjem in vrtačami, nato pa skrenili na stezo, ki je vodila na Kavčič, zadnji vrh na poti, s katerega se je odprl pogled na Trst, v daljavi pa celo grad Miramare. Od tam je šlo le še navzdol: skozi kamnit usek smo se spustili pod prepadne stene in kmalu spet dosegli gozdno mejo. Na enem od kolovoznih križišč smo zavili levo, znova prestopili mejo s Hrvaško in se po kičasto popolnih zelenih travnikih (na enem od njih se je pred nami odprla kotanja z vodo, blatom in sledovi divjih svinj) vrnili nazaj v vas.

Kljub številnim zapuščenim hiškam je bilo v vasi živahno, vsak mimoidoči nas je prijazno pozdravil, z dvorišč pa je odmeval pasji lajež. Po enajstih kilometrih in pol, petsto sedemdesetih višinskih metrih in slabih treh urah hoje smo se vrnili k avtu. Do Kozine smo se vrnili po drugi, nič manj zanimivi in podobno doživljajski cesti in ko smo zvečer končno prispeli v Ljubljano, smo naračunali, da smo za triurni sprehod po južnem grebenu Čičarije potrebovali dobrih pet ur vožnje. Žal nam ni bilo niti sekunde.

Preberi tudi:
Čudovita Čičarija: krožna pot čez Ostrič, Medvižico in Razsušico
Potepanje po zelenem zaledju slovenske Istre
Na potep: po Škocjanski učni poti
Sončni zahod na Slavniku
Po Brkinih s kolesom
Iz Tater v Trst