Iz Kopačnice na Ermanovec
Avto sva pustila v Kopačnici, pri starejšem gospodu, ki nama je, ko sva ga vprašala, kje bi lahko našla izhodišče za vzpon na uro in pol hoda oddaljeni Ermanovec, brez pomislekov odstopil prostor na svojem dvorišču. V vasi, ki jo je v resnici sestavljalo le nekaj hiš, sva bila prvič in takoj sva se počutila domače. Medtem ko sva si obuvala gojzarje, smo si izmenjali nekaj besed, potem se je gospod vrnil h košnji, midva pa sva vzela pot pod noge. Stranska cesta je prešla v ozek kolovoz, ob katerem se je vsake toliko pojavila skladovnica. Na eni od njih se je na dopoldanskem soncu pražil dvajsetcentimetrski zelenec z modro glavo. Travniki in njive so kmalu prešli v gozd in pot v vse ožji grapi se je zlagoma začela vzpenjati.
Ob prijetno žuboreči Podkovščici je v šopih rasla praprot in zdela se mi je nenavadno velika, že skoraj atomska, tako kot tudi visoke pisane cvetlice, ki so se nad gosto podrastjo stegovale proti soncu. Na trenutke se mi je zdelo, da sem nekje v tropih in ne v ozki dolini Škofjeloškega hribovja.
Pot je kar lep čas vodila naravnost in navzgor po grapi, nato parkrat ostro zavila in znašla sva med travnatimi pobočji, polnimi cvetočega regrata in občasno kakšne radovedne krave. Nadaljevala sva po makadamski poti, mimo peščice samotnih kmetij, združenih v vas z imenom Erženovše. Hiše so stale na najlepših mestih, poleg njih so stala lepo urejena gospodarska poslopja in skoraj pri vsakem je izza vogala prilajal kakšen pes. Za nama se je dvigal Blegoš, v daljavi sva zagledala Porezen. Mr. P. je pripomnil, da se izgleda kot v kakšnem črno-belem slovenskem filmu, le v barvah.
Pri kapelici na vrhu grebena sva zavila levo in se po asfaltirani cesti sprehodila najprej mimo planinske koče, nato pa do naslednje kapelice na križišču, za katero je stal velikanski zvon. Po nekaj poskusih, kmalu zatem pa donenju po okoliških hribih in vaseh sva spet odvila na kolovoz in se povzpela na vrh Ermanovca. Vrh sam po sebi ni razgleden, pač pa se je z roba bližnjega travnika odprl pogled na številne kuclje Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja, v daljavi pa v meglico odete vrhove Spodnjih Bohinjskih gora.
Vrnila sva se do koče, na klopci z razgledom pomazala pravkar kuhano planinsko malico, nato pa jo po drugi strani hriba mahnila nazaj proti grapi. Visoka trava, ki je plapolala v vetru, je strma pobočja spreminjala v navidezno premikajoče se travnike – doživetje, ki ga je bilo v objektiv nemogoče ujeti.
Prijaznega strica ob najinem povratku ni bilo na spregled, a trava pred hišo je bila pokošena, na letvah kozolca pa so se sušila njegova delovna oblačila. Ko sva se zjutraj odpravljala na pot, naju je vprašal s katerega konca Ljubljane prihajava in nato dodal, da ima sam žlahto na Celovški cesti. Če ga kdaj srečava v Ljubljani, ga bova povabila na pivo.