vselepoinprav.si

Na pohod po manj obljudenih vrhovih Slovenije smo se tokrat podali štirje: trije v razmeroma dobri telesni pripravljenosti in ena, ki jo je bilo prihajajočega tempa kar malce strah, saj zimski sprehodi po Rožniku pač niso dovolj, da bi povsem z lahkoto držala korak s tistimi v dobri formi (kljub temu, da so mi vsi po vrsti vso pot do izhodišča zatrjevali, da temu ni tako in da je zima tudi pri njih naredila nekaj škode). Ko smo v Novi Gorici zavili proti Tolminu, na cesto, ki se je po ozki soteski vila vzdolž turkizno zelene Soče, je začetna negotovost popustila, pričakovanje naraslo in po nadaljnjih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli do vasi Plave. Napovedano je bilo pretežno oblačno vreme, a je zaenkrat še konkretno sijalo sonce. Prečili smo reko, parkirali avto pri cerkvi in zakorakali v gozd. Smerokaz na ovinku je naznanjal, da sta pred nami dve uri hoje.

Steza, ki je vodila po gozdnatem pobočju, se je občasno nekoliko strmeje vzpela, nato pa se ponekod spet povsem zravnala. Nekaj časa smo hodili po kolovozu, potem pa znova zavili na gozdno pešpot. Prečili smo ozko asfaltirano cesto, ki je peljala do vrha hriba in se od tam spustila na drugo stran, a smo tudi to že po nekaj korakih zapustili. Sledil je še zadnji krajši vzpon, na katerem sem bila tempo, ki sem ga trmasto držala dobršen del poti, primorana prepustiti sopohodnikom in tako na travnat vrh s cerkvico na robu prikorakala kot zadnja. Od izhodišča do travnika s klopco, žigom in razgledi v vse smeri smo potrebovali uro in tri četrt.

Bilo je sončno, o napovedani pretežni oblačnosti ne duha ne sluha, zaradi česar se je z vrha odprl pogled na Julijce, Kamniško-Savinjske Alpe, pa na Karnijske Alpe in v daljavi celo Dolomite. Pod nami se je raztezal Matajur, za njim so se dvigala zasnežena pobočja Krna. Medtem ko je bil vrh Triglava ovit v tanek koprenast oblak, se je na drugi strani ves v snegu bleščal Kanin in skozi daljnogled je bilo sredi bele strmine mogoče razločiti spodnjo postajo smučišča. Tačas ko se je del druščine navduševal nad okoliškimi ostanki infrastrukture iz obeh vojn, smo nekateri uživali v spokojnem vzdušju med krošnjami mogočnih starih dreves. Do tistega trenutka na poti nismo srečali nikogar.

Potem smo se spustili na drugo stran hriba, mimo koče, ob kateri so med drevesi samevale prazne klopi, nato pa po gozdni stezi nadaljevali po asfaltirani cesti, kjer smo srečali prve pohodnike. Nekaj ovinkov kasneje smo znova skrenili na kolovoz in se po grapi, ob manjšem potoku, ki je ponekod tekel kar po sredini poti, spustili nazaj v dolino. Razen miške, ki je stekla čez cesto ter močerada, ki je ždel ob stezi, tudi tam nismo videli žive duše.

Kljub temu, da je bila krožna pot daljša in tehnično bolj zahtevna, smo se že po dobri uri hoje vrnili na izhodišče. Dol grede nisem imela težav z vzdrževanjem tempa. So pa nekateri člani druščine (tako starejši kot mlajši od mene) imeli nekaj nevšečnosti s koleni, kolki in še čim.