vselepoinprav.si

Ko me je Mr. P. v začetku meseca vprašal, kaj si želim letos početi za rojstni dan, sem izrazila željo, da bi ga tokrat preživela nekoliko drugače – v miru (po možnosti nekje čim bolj na samem), brez posebnih načrtov, s knjigo v naročju in z natikači na nogah (lahko tudi brez). Pri izbiri destinacije nisem smela sodelovati, ker to potem ni presenečenje, kot se to zadnja leta pogosto primeri. Vsi sodelujoči so se tudi tokrat – tako kot še vsakič doslej – spet nadvse izkazali.

Bil je petek trinajsti in imela sem dopust. Ne, ker bi bila pretirano vraževerna, temveč ker je moj rojstni dan letos pač padel na ta dan. Počasnemu jutru, ki je vključevalo pozno vstajanje in zajtrk v enem od novoodprtih mestnih bistrojev, je sledilo pakiranje, pri čemer sem dobila le nekaj skopih navodil: par udobnih oblačil za tri dni in dve noči, vključno s kopalkami, pa klobuk, knjigo in natikače, za zvečer pa nekaj za čez. Mr. P. je v prtljažnik optimistično zbasal tudi superge in loparja za badminton, a se ne enih ne drugih cel vikend nisva niti dotaknila. Do tja, sem bila obveščena, je približno uro in pol vožnje. Ko sva ubrala smer proti Horjulu, sem izključila vse, kar mi je na misel prišlo na Gorenjskem, ko sva nadaljevala proti Žirem, pa še potencialne morske destinacije. Ko sva se nedolgo zatem iz Idrije začela vzpenjati po ozki cesti, ki se je vila globoko (in visoko) v gozd, mi je postalo jasno, da nimam niti najmanjšega pojma, kam greva. Po slabih dvajsetih minutah sva se znašla v vasici Čekovnik, ki se je v gručah po nekaj hiš raztezala po pristojni strani Hleviške planine. Takrat se mi je posvetilo, da sva se v tistih koncih enkrat že potepala, le da na planino nisva prišla z avtom, temveč peš od Divjega jezera. Nekaj ostrih ovinkov (ter nenadnih vmesnih vzponov in spustov) kasneje sva se znašla na robu majhnega zaselka, obdanega s pokošenimi travniki in majhnimi sadovnjaki. Na rahli vzpetini tik nad gozdno mejo se je dvigala hiška, okrog nje pa posestvo, do katerega je vodila ozka makadamska pot. Znašla sva se Na kupčku.

V prijetnem apartmaju za oddih, ki so ga v svojem domu sredi gozdov Idrijsko-Cerkljanskega hribovja uredili simpatična Saša in njena mala družinica (slednja vključuje tudi dve crkljivi mucki in eno sramežljivo kokoš) sva preživela naslednja dva dni. Vstajala sva krepko po sončnem vzhodu, nato pa nama je Mr. P. v kuhinji, opremljeni v francoskem podeželskem stilu, vsak dan pripravil pravi hotelski zajtrk, popoldan pa slastno gurmansko kosilo. Na ležalnikih, še raje pa kar na lesenem podestu, obdanem z grmički sivke in visoke trave, sva prebrala vsak po eno knjigo in pol, zvečer pa se šla prepotit še v savno. Tudi ta namreč predstavlja del Sašine vizije o sprostitvenem oddihu v naravi in tudi ta se ponaša s panoramskim razgledom na gričevnato, z gozdovi poraslo pokrajino. Nikamor nama ni bilo treba, a sva se v soboto dopoldan vseeno zapeljala do naravnega kopališča Lajšt v Idrijski Beli: ohladila sva se v mrzli vodi, ki ni imela več kot osemnajst stopinj in se na vročem soncu spet segrela, nato pa jo kmalu podurhala nazaj na najin kupček. V vasi razen ptičjega petja in čričkov ne podnevi ne ponoči ni bilo slišati nobenih drugih glasov.

Čeprav je vikend minil kot bi mignil, se mi je v nedeljo popoldan, ko sva zapuščala vas, zdelo, kot da sva tam preživela cel teden. Ne vem, kdaj sem nazadnje v dveh dneh prebrala knjigo in pol. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje podnevi telefon nastavila na potiho. In ne vem, kdaj sem se s kakršnega koli rojstnodnevnega praznovanja nazadnje (če sploh) vrnila tako spočita.

Sorodni prispevki:
Izlet presenečenja: za pet dni na Madeiro
Izlet presenečenja: podaljšan vikend v Madridu
Izlet presenečenja: na Vogel
Izlet presenečenja: Verona in Treviž