Lovrenška jezera: v zavetju pohorskih gozdov

Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.

Pogled na močvirnato ravnico je bil točno takšen, kot sem si ga predstavljala. Gruča dvajsetih jezerc globoko črne barve, med seboj povezanih z leseno potjo, je sestavni del Lovrenškega barja, največjega visokega barja v Sloveniji, in leži v rezervatu Ribniško-Lovrenška jezera, takisto največjem slovenskem gozdnem rezervatu. Ko sem stopila na prvo od lesenih brvi, se je pred menoj odprlo morje nizkih borovcev, med katerimi so tičala majhna jezerca: na njihovih robovih so se odpirali beli lokvanji, nad vodo so švigali kačji pastirji.

Na barju je vladala spokojna tišina. To je, dokler ni na vrh prisopihala skupina glasnih priložnostnih pohajkovalcev. Nemudoma sem jo pobrisala nazaj v gozd in prišla do spoznanja, da nadležno glasnih planincev ni moč najti le v visokogorju. In ne, tam gori nimajo nič za pojesti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja