vselepoinprav.si

Nazadnje sva se po Krasu potepala spomladi, na tisto nedeljo, ko smo kazalce prestavili za eno uro naprej. Štartala sva pozno in imela sem občutek, kot da nama bo zmanjkalo dneva. Minuli vikend je bilo ravno obratno: ura se je prestavila nazaj, od doma sva se odpravila zgodaj in zdelo se je, kot da imava ves čas na svetu. Ni se nama mudilo, a sva od Logatca do Ajdovščine in od Branika do Komna vseeno prišla s svetlobno hitrostjo. Tam sva zavila proti jugovzhodu, nato pa na robu Pliskovice, na makadamskem parkirišču, v vogal katerega je umeščena tudi izposojevalnica koles, pustila avto.

Povzpela sva se v vas, v kateri je z vsakega borjača dišalo po moštu in vinu, drevesa na vrtovih so se upogibala pod težo oranžnih kakijev, tu in tam pa je na kakšnem zidu čepela izrezljana buča. Opazila sva kamnite ploščice s priimki družin, izobešene nad vhodi, pa lepo izrezljane table za mladinski hostel ter številna domiselna povabila k nakupu vina in sadja. Pri trgovini sredi vasi, ki na žalost ne obratuje več, na njeni oglasni deski pa visi le nekaj strganih letakov in en aktualen oglas za prodajo hlevskega gnoja, sva začela pohod po Pliskini poti. Pod dolgim, novim latnikom sta bili klopca in miza, poleg pa informativna tabla o šestkilometrski krožni poti, katere simbol je v kamen vklesana ovčka. Prva, ki je nakazala smer poti, se je nahajala le nekaj metrov stran.

Iz vasi sva se spustila na kraško gmajno: na kolovoze in steze, skozi gozdove in čez travnike, obdane s kamnitimi kraškimi zidovi. Pokukala sva v nekdanjo pastirsko hiško, na enem od borovih debel našla ostanke smolarjenja ter se po trasi stare rimske ceste povzpela do ostankov gradišča iz železne dobe, ki so se na rahli vzpetini sredi gozda skrivali pod zelenim mahom. Navduševala sva se nad živo rdeče cvetočim rujem in se čudila velikanskim brinovim grmom, ki so se iz grmovja razrasli v prava drevesa. V vasico Kosovelje sva se zaljubila na prvi pogled. Če kje in kdaj, potem bova enkrat živela tam. Pri ostankih kapelice iz prve svetovne vojne sva s ceste zopet zavila na travnik, nato pa se po robu globokih vrtač vrnila v Pliskovico.

Popoldan so se vonju po fermentiranem grozdju v vasi pridružile še dišeče vonjave domačih kosil, ki so se vile z dvorišč in če ne bi bile na najino veliko žalost do nadaljnjega zaprte že tri od najinih najljubših kraških gostiln, bi se pod trto ene izmed njih z veseljem usedla tudi midva. Tako pa sva se usedla na klopco pod latnik in iz nahrbtnika zložila improvizirano marendo: svež bel kruh in tanko rezane rezine mortadele. Tudi to ni bilo slabo. Ura je bila dve popoldan, midva pa še ves čas na svetu.

Druga kraška potepanja:
Na Kras: Teranova krožna pot
Na Kras: po Poti miru
Na Kras: po Škocjanski učni poti
Ta krasni Kras: jesenska fotozgodba
Na Kras: okrog Doberdobskega jezera in na Cerje
Na Kras: Štanjel
Kras

S kolesom:
Moja prva tržaškokraška
Pozimi po Krasu
Tržaškokraška