vselepoinprav.si

Tako kot lansko leto, le slab mesec prej, sva se zapeljala do Škocjanskih jam, zdaj že tradicionalnega izhodišča za tradicionalni brkinski kolesarski giro. Prav tako tradicionalno se Mr. P.-ju že tretje leto zapored nisem pridružila, recimo da zaradi uvidevnosti. Pa nisem imela nič proti: lani sem se v času, ko je on odvozil svoj sedemdesetkilometrski krog s tisoč tristo višinskimi metri, zapeljala do vasi Zagrad v Čičariji, se povzpela na tri vrhove in se vrnila v Matavun ravno ko je Mr. P. prikolesaril skozi vas. Letos je bil moj načrt veliko manj ambiciozen, a zato nič manj lep.

Nobena skrivnost ni, da nad Škocjanskimi jamami poteka učna pot Škocjan in že lep čas sem jo imela na seznamu ravno za takšne dneve, ko ni idej ali motivacije za kakšno resnejšo rekreacijo. Dobra dva kilometra dolga pot je povsem nezahtevna, odlično označena in primerna tudi za najmlajše. A me je bolj kot vse našteto na koncu navdušilo spoznanje, kako veliko lahko vsak posameznik v dobro organizirani lokalni skupnosti prispeva k razvoju turizma nekega kraja. Potem ko sem za seboj pustila dve dih jemajoči razgledni točki, s katerih se je odpiral pogled na prepadne kraške stene, pod njimi pa bučečo reko Reko, sem se sprehodila skozi vasi Betanja, Škocjan in Matavun. Nikjer doslej še nisem doživela takšne angažiranosti domačinov – na vsakem ovinku, v praktično vsaki hiši je bilo mogoče najti nekaj zanimivega: turistično kmetijo, umetniško galerijo, zgodovinsko pomemben skedenj, domačijo, preurejeno v naravoslovni center. Bila sem brez besed. Vse to sem morala pokazati tudi Mr. P.-ju.

Informativne table, polne podatkov o lastnostih kraškega sveta, njegovi flori in favni pa tudi o življenju ljudi na tem območju skozi čas, so me na mamljiv, a povsem nevsiljiv način spremljale na vsakem koraku. Na oknu ene od hiš je visela umetelno sešita zavesa, na vogalu druge je gospodinja po sobotnem čiščenju na starem lesenem stolu sušila cunje. Z razgledišča za vaško cerkvijo se je odprl pogled na golo Vremščico, za njo pa Snežnik, ki je pod toplim spomladanskim soncem že izgubil belo kapo. Pod mano je bučala Reka in na klopi pod mogočnimi starimi lipami sem posedela kar lep čas.

Vsaka, četudi zapuščena in še tako propadajoča hiša mi je bila bolj všeč in ko sem se sprehajala po vaškem trgu, ki ga je obkrožalo pet hiš in cerkev, na sredini pa je stal kamnit vodnjak, sem si znova zaželela, da bi nekoč lahko živela v teh koncih. Ne bojim se višine, a sem si potem, ko sem na koncu vasi, le nekaj metrov za zadnjo hišo, nagnila glavo nad devetdeset metrov globoko brezno Okroglica, zaenkrat raje premislila. Mimo vaškega kala, značilne kraške kotanje s pitno vodo, sem jo čez manjši gozd mahnila nazaj proti Matavunu, na stojnici pri simpatičnem stričku kupila domač čemažev namaz, nato pa se, po več kot uri in pol izobraževalnega pohajkovanja vrnila k izhodišču. Komaj sem čakala, da vse povem Mr. P.-ju.

Za cel krog je bil, kakopak, veliko preutrujen, sva se pa se domov grede zapeljala v Škocjan, kjer sem mu razkazala nekaj najlepših kotičkov. Bil je podobno navdušen. In kako se je imel on? Za cvetoče brkinske jablane je bilo v resnici še prezgodaj, a mi je zatrdil, da je bilo kljub temu lepo. Da pa bi šel letos spomladi vseeno rad še enkrat. Jaz nimam čisto nič proti.

Sorodni prispevki:
Čudovita Čičarija
Sončni zahod na Slavniku
Po Brkinih s kolesom
Iz Tater v Trst