vselepoinprav.si

Med Alpami in Jadranom, na ozemlju dveh držav, kjer se je v prejšnjem stoletju odvijala ena najgrozovitejših bitk, danes poteka Pot miru. A pot ni ena sama: gre za več kot petsto kilometrov dolgo mrežo označenih stez, kolovozov in cest po pokrajini, za vselej zaznamovani z vojno preteklostjo. Poti, prežete s spomini in posejane s spomeniki, so namenjene tako zgodovinskim navdušencem kot tudi sprehajalcem, pohodnikom in kolesarjem. Del velikanske mreže sestavlja tudi nekaj deset kilometrov Poti miru na Krasu in na eno od njih, petnajst kilometrov dolgo krožno turo po robu kraške planote, sva se pretekle sobote podala tudi midva. Tokrat peš, a enkrat na vrsto zagotovo prideta tudi kolesi.

Na trgu pred cerkvico v Opatjem selu, le nekaj sto metrov naprej od spomenika NOB, sva pustila avto in jo mimo vaške gostilne, v kateri je v soboto dopoldan sedela gruča radovednih domačinov, mahnila proti gozdu. Ob obeležju iz prve svetovne vojne sva prikorakala v Novo vas, nato pa pri pokopališču znova zavila na kolovoz. Sredi nizkega gozda je pred nama zrasla nekdanja opazovalnica jugoslovanske vojske, danes prekvalificirana v razgledni stolp, na katerega se je mogoče povzpeti po železni lestvi in od koder se ob lepem vremenu odpira razgled na Tržaški zaliv. Vreme je bilo sicer lepo, razgled pa zaradi megle nad morjem nikakršen, pač pa se je proti severu odprl pogled na zasnežene Julijce in Karnijske Alpe, nekje v daljavi sva ugledala celo obrise Dolomitov.

Pot sva nadaljevala na Kremenjak, razgledni vrh z opazovalnico iz prve svetovne vojne, po katerem danes poteka državna meja, nato pa sva se med nizkim grmičevjem in kamnitimi suhozidi spustila v Sela na Krasu. Na klopci na trgu, obdanem s cerkvico, še enim spominskim obeležjem in mogočno platano, sva drugič pomalicala, nato pa obrnila nazaj proti severu. Šele ko sva se iz Korit na Krasu spuščala proti Hudem logu sva se zavedla, kako zelo prizadet od lanskih požarov je gozd okrog naju. Iz suhe trave so štrlela črna debla golih borovcev, med katerimi se je le tu in tam prikazal kakšen obetajoč poganjek.

Pri Hudem logu sva s ceste spet skrenila na kolovoz, nekdaj očitno eno pomembnejših prometnih povezav – ob njegovih straneh je namreč še danes mogoče opaziti sledi skalnatih robnikov, mejnikov in ponekod celo kamnitih nadvozov. Krog sva sklenila malo pred Novo vasjo in se od tam povzpela nazaj v Opatje selo. Mize vaške gostilne so samevale v popoldanski senci, na trgu pa se je poleg najinega nabralo lepo število avtomobilov nelokalnih registrskih oznak.

Ko sva skozi prazne kraške vasice vozila nazaj proti avtocesti je Mr. P., kot že tolikokrat doslej, ob globokem izdihu pripomnil, kako lepo mu je na Krasu in kako zelo rad bi nekega dne živel v kamniti hiški med borovci in burjo. Morda nekoč. A še pred tem se tja vrneva s kolesom.

Druga potepanja po Krasu:
Ta krasni Kras: jesenska fotozgodba
Na kras: okrog Doberdobskega jezera in na Cerje
Moja prva tržaškokraška
Tržaškokraška
Na Kras: Štanjel
Pozimi po Krasu
Kras