vselepoinprav.si

Večer poprej sva šla pozno spat, ponoči se je prestavila ura, naslednje jutro pa je v Ljubljani še vedno rahlo deževalo. A napoved za zahodni (beri: kraški) del Slovenije je bila obetavna in ko sva pri Sežani zavila z avtoceste, je skozi oblake počasi že prodiralo sonce. V središču Dutovelj, po domače na placu, kjer sva pustila avto in kjer se na razdalji nekaj sto metrov nahaja vse najnujnejše – cerkev, gostilna, trgovina in mesnica, banka ter turistično-informativni center, ob vikendih pa tudi tržnica na prostem, je bilo sredi dneva precej živahno. Sprehodila sva se skozi nedeljski vrvež, nato pa na koncu vasi, tam, kjer se enkrat na leto, več dni zapored odvija Praznik terana in pršuta, zavila v gozd.

Za sprehod po sedemkilometrski krožni poti je Mr. P. navijal že vse odkar jo je pred nekaj dnevi odkril na spletu. Ker je pri nas doma vse, kar je kraškega, treba čimprej videti, poizkusiti in doživeti, človeku pač ne preostane drugega, kot da to stori, najbolje da čimprej. Pot, opremljena z zelenimi smerokazi, je vodila skozi svetle, zdaj listnate, zdaj borove gozdičke, vzdolž suhih zidov in bujnih brinovih grmov, ponekod razraščenih v čisto prava drevesa; pa pod, nad in ob železniški progi, mestoma pa celo po trasi vojaške železnice iz prve svetovne vojne. Prečkala sva Transalpino, nekdanjo železniško povezavo med Prago in Trstom in nadaljevala po zgodovinski cesti Marije Terezije, prometni trgovski poti, ki je nekoč povezovala kraške vasi ter krajšala pot do morja.

Spustila sva se v kaverno, vkopano v gozdno skalo, in se sprehodila skozi zašiljeno betonsko utrdbo z več kot pol metra debelimi stenami, za katero nihče ne zna točno povedati, čemu je služila, pač pa o njeni namembnosti kroži več razlag: nekateri so mnenja, da je gre za tirni zaključek, spet drugi so prepričani, da so jo uporabljali kot začasno skladišče orožja med pretovarjanjem, tretji izpostavljajo možnost, da je predstavljala zaklonišče za specialne enote v času vojaških napadov. Kakorkoli že – utrdba, preraščena z zelenim bršljanom ter obdana z vinogradi in kraško gmajno, danes zagotovo velja za eno od najskrivnostnejših postojank na poti.

V razbrazdanih skalah sva iskala škavnice – naravne vdolbine, napolnjene z deževnico, ob tem pa ves čas občudovala vinograde, ki so se dvigali iz rdeče prsti – kraške ilovice, na kateri uspeva vinska trta, ki Krasu daje njegov teran. Izvedela sva za tradicionalni gojitveni obliki odprti in zaprti latnik, pa tudi za novejšo šparonsko gojitveno obliko ali po domače na pared. Kaj katera od njih predstavlja, ne znam več pravilno razložiti, a nič zato: vse od navedenega je natančno zapisano na informativnih tablah ob poti.

Pred povratkom v vas sva zavila še do avstro-ogrskega vojaškega pokopališča, katerega obnova je pred dobrima dvema desetletjema med lokalnim prebivalstvom zaradi površne izvedbe dvignila precej prahu (na pokopališču pa tu in tam tudi kakšen posmrtni ostanek). Znotraj kamnitega obzidja danes stoji še osrednji spomenik, po eni od travnatih teras pa je razporejenih nekaj ohranjenih kamnitih križev. Od pokopališča sva se obrnila nazaj proti vasi, vmes z nedavno požagane oljke, ki je ležala ob cesti, odtrgala nekaj vejic, nato pa se mimo kmečkih štirn, ograjenih kali in lepo urejenih borjačev vrnila med vaški vrvež. V najbolj priljubljeni gostilni v mestu, katere terasa je pokala po šivih, sva naročila domače testenine s tartufi, zraven pa kvart terana. Krožnika sva pomazala z domačim kruhom, od vina pa ni ostalo niti kapljice.

Druga kraška potepanja:
Na Kras: po Poti miru
Na Kras: po Škocjanski učni poti
Ta krasni Kras: jesenska fotozgodba
Na Kras: okrog Doberdobskega jezera in na Cerje
Na Kras: Štanjel
Kras

S kolesom:
Moja prva tržaškokraška
Pozimi po Krasu
Tržaškokraška