vselepoinprav.si

Bila je nedelja, prva v februarju, napoved za Obalo pa precej obetavna, s temperaturami krepko nad deset stopinj, izvzemši dejstvo, da se je zadnjih nekaj dni nad morje vsak popoldan privlekla gosta megla. Iz Ljubljane, kjer je bilo sončno, a le par stopinj nad ničlo, sva štartala ob pol desetih. Nikamor se nama ni mudilo: kasneje kot sva odrinila, več možnosti je bilo, da naju ne bo zeblo. Odločila sva se, da tisti dan prekolesariva slovenski del Parenzane, dobrih štirideset sicer sto triindvajset kilometrov dolge kolesarske poti med Trstom in Porečem, speljane po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge, po kateri je vlak v začetku prejšnjega stoletja vozil ljudi, sol, moko, olje in vino, sadje in zelenjavo, pa tudi istrski kamen, apno in les.

Pravi začetek ture bi bil seveda v Trstu, a si nihče od naju ni pretirano želel vijuganja po prometnih tržaških ulicah, zato sva si za izhodišče izbrala parkirišče v Miljah, kjer štarta večina kolesarjev, ki se odpravijo na to pot in kjer se kolesarska steza tudi zares začne. V poletnih mesecih iz Trsta do Milj vozi hidrogliser, na katerega je mogoče naložiti tudi kolesa, ampak zdaj je pač zima, urnik morske plovbe pa temu primeren. Ko sva se ob morju pripravljala na odhod, je bilo prijetnih enajst stopinj in za trenutek sem se pustila zapeljati misli, da mi bo tega dne mogoče še vroče.

Čeprav sem se ob vzponu do Spodnjih Škofij kar dobro segrela, pa je ta misel kmalu zatem hitro splahnela. Medtem ko je odsek poti, ki se po manjši gozdnati grapi iz Škofij spusti proti Dekanom, poleti brez dvoma sila prijeten, pa me je v hladnem zimskem ozračju v senci premrazilo do kosti. Ko sva v Kopru zavila na kolesarsko stezo proti Žusterni, se je mraz le še stopnjeval: z morja se je na obalo prikotalila megla, cesta je postala mokra in mimo naju so hodili sprehajalci, oblečeni v puhovke ter zaviti v šale in kape. Mr. P. je resda navajen kolesarjenja v takšnih razmerah, jaz pa sem na tisti točki vase rabila vnesti nekaj toplega. Ustavila sva se v obmorskem kafiču in medtem ko sem srebala svojo vročo čokolado in Mr. P. srkal svojo kavo, se je izza oblakov in skozi meglo kot po čudežu spet prebilo sonce. Če se to ne bi zgodilo, bi na tistem mestu verjetno obrnila nazaj.

Spustila sva se v Izolo, naredila krog skozi stari del, nato pa spet splezala na rahlo vzpetino nad mestom. Tam je asfaltno podlago za nekaj sto metrov zamenjal makadamski kolovoz – edini na celi trasi – obvozila sva nekaj vinogradov, potem pa je pot spet prešla v kolesarsko stezo, ki naju je ob zmernem vzponu pripeljala do prvega od dveh tunelov. Zares zebsti me je nehalo šele ko sva se med visokim rastjem, mimo travnikov in njiv spuščala proti Strunjanu in kolesarjenje je končno postalo prijetno tudi zame. Ko sva prevozila drugi tunel, sva bila že nad Portorožem, nedolgo zatem pa v Luciji.

Tam sva namesto proti morju pomotoma zavila navkreber in po nekaj strmih klančinah prisopihala na hrib nad Sečo – napaka, ki se je izkazala za odlično potezo, saj se je z vrha odprl pogled na celotne Sečoveljske soline. Ob cesti so rasli borovci, kaktusi, agave in pampaška trava in za trenutek je izgledalo, kot da se peljeva skozi botanični vrt. Ko sva se nato spet spustila do morja, naju je čakal le še odsek poti, ki vzdolž solin pelje do hrvaške meje. Od izhodišča do tam sva s postanki, ovinki in z začetnim pomanjkanjem motivacije potrebovala dobre štiri ure.

Že nekje na pol poti, najkasneje pa v Izoli, nama je postalo jasno, da se bo s kolesom nazaj do izhodišča vrnil le eden od naju in da to zagotovo ne bom jaz. Tako je Mr. P. tik pred mejnim prehodom obrnil kolo in jo, vesel, da bo pot lahko prevozil v svojem tempu, mahnil nazaj. Meni se ni nikamor mudilo. Posedela sem na eni od klopc na robu solin in uživala v flori in favni krajinskega parka, ki se je raztezal pred mano, nato pa se – tokrat po pravi, obmorski poti – čez Sečo vrnila v Lucijo, od tam pa se peš sprehodila še do Portoroža. Pri nekdanjih skladiščih soli me je Mr. P. pobral ravno ko se je začelo mračiti. Ni bil pretirano utrujen niti premražen, le na desnem stegnu si je pridelal grdo prasko. Na enem od spolzkih ovinkov me je odneslo, je rekel in zatem hitro dodal: še dobro, da sem šel počasi.

Najino kolesarsko popotovanje po Parenzani sva si zamislila v treh bolj ali manj enakomerno dolgih etapah (čeprav bi jo Mr. P. najraje prevozil kar v enem kosu) in medtem ko bi slovenski del povsem brez težav lahko prevozila tudi s specialkama, pa bova gorski kolesi brez dvoma potrebovala za naslednji odsek med Sečovljami in Motovunom, kjer se najlepši (pa tudi najtežji) del trase šele začne. V zadnji, tretji etapi, naj bi se iz Motovuna spustila do morja. Tak je načrt, z moje strani dopolnjen z eno samo željo: da se vse navedeno zgodi nekoliko kasneje, ko ozračje ne bo več tako hladno in se nad morjem ne bo zadrževala gosta megla.