vselepoinprav.si

Sredi marca je na Bledu vladala že čisto prava pomlad in tudi ko sva nato vozila proti Pokljuki, se je sprva zdelo, da tam ne bo nič drugače. Malo pred Rudnim poljem sva končno zagledala prve zaplate snega, a se je ta na cesti zares pojavil šele, ko sva zavila proti planini Zajavornik. Jutranji žarki, ki so se počasi prebijali skozi gost smrekov gozd, so osvetljevali zeleno-bela gozdna tla in ko sva na izhodišču parkirala avto, je bilo snega na poti ravno dovolj, da sva si že kar takoj nataknila dereze. Jutro je bilo hladno in steza ponekod še pomrznjena, na mestih, ki jih je že doseglo sonce, pa sneg kašast in drseč, zato je bila odločitev kar prava. Za manjšo skupino turnih smučarjev sva jo počasi mahnila navkreber.

Vzpenjali smo se zlagoma, eden drugega nekajkrat prehiteli, nato pa so se oni na lovu za povezanimi zaplatami snega porazgubili med drevesi, midva pa sva ostala na stezi in po dobri uri hoje dosegla Blejsko kočo na planini Lipanca. Ker si je bilo potrebno nekaj toplega iz planinske kuhinje šele prislužiti, sva kočo obšla, med hojo pomazala vsak svojo energijsko ploščico in nadaljevala vzpon po slabo uhojeni gazi. Sneg je bil z vsakim višinskim metrom globlji, gaz vse manj izrazita in bolj kot dereze bi nama v tistem trenutku prav prišle krplje. Turni smučarji so naju znova dohiteli – izmenjali smo si nekaj vzpodbudnih besed in vremensko prognozo za tisti dan, potem pa so oddrsali mimo, midva pa sva z visoko dvigajočimi koleni spet zagrizla navkreber.

Nato sta se skoraj istočasno zgodili dve stvari: strmina je popustila, pred nama pa se je odprl pogled na najvišje vrhove Julijcev. Z enega od hribčkov pod Viševnikom se je spuščala skupina smučarjev, za njim so se dvigali strmo odrezani Tošc ter Mali in Veliki Draški vrh, Triglav pa je ravno v tistem trenutku preletel helikopter. Mrežce sva dosegla po nadaljnji debeli uri hoje. Pred nama se je raztezal rob pokljuškega grebena, ki se je na severni strani strmo spuščal v dolino Krma, v daljavi, na njegovem nasprotnem koncu, sva prepoznala Brda in Debelo peč. Pokrajina, čez in čez odeta v belo, je bila kot iz pravljice.

Fotografirala sem skoraj brez prestanka in vmes z Mr. P.-jem tekmovala v naštevanju okoliških vrhov – vse dokler se sonce ni skrilo za oblak. Zatem sva le še hitro nataknila gamaše in jo z ledenim vetrom v hrbet ucvrla nazaj proti koči. Vzdušje na planini se je do poldneva že dodobra razživelo in joto – eno najboljših kar sva jih kdaj jedla – sva pomazala kar na klopci pred kočo.

Čas, ki sva ga potrebovala za spust, je bil vsaj za polovico krajši, čeprav se je zadnji del poti po gozdu že kar pošteno vlekel. Čisto do konca z derezami ni več šlo – opoldansko sonce je namreč stopilo sneg in ga ponekod spremenilo v s kamenjem in zemljo pomešano kašo – površino, povsem neprimerno za testiranje novih, sveže nabrušenih derez. S smučmi na ramah so se na izhodišče le nekaj minut pred nama vrnili tudi turni smučarji. Ker smo se o vseh pomembnejših temah tistega dne že pogovorili na gori, smo si zdaj le še pokimali v pozdrav. Prijetno utrujena od vsega lepega, predvsem pa od snega in sonca, sva se zapeljala nazaj v pomlad.

Preberi tudi:
Zimska idila na planini Zajamniki
Blejska koča na Lipanci
Debela peč
Viševnik
Brda