vselepoinprav.si

Nad Ljubljansko kotlino je visela megla, vrhniški klanec je ravno prešla ploha, Nanoško pogorje je bilo zavito v siv oblak in ko sva si pri tunelih na Predmeji obuvala gojzarje, je ravno začelo rahlo rositi. A na izhodišču je že bila peščica avtomobilov in vremenska napoved v resnici sploh ni bila tako zelo slaba, zato se nisva dala: po Srednječavenski poti, ki se po zahodnem pobočju Čavna na razdalji desetih kilometrov vije vse od tunelov do Kopitnika, sva začela najin jesenski pohod na Kucelj, bojda najbolj razgleden vrh čavenskega grebena.

To ni bil najin prvi pohod po grebenu Čavna: konec lanske zime sva jo iz Vitovelj po Napoleonovi poti mahnila na neizrazit gozdnat vrh Čavna, nevedoč, da se planinski dom nahaja na povsem drugem koncu. Tokrat sva imela priložnosti za vzpon do koče Antona Bavčerja na pretek, a sva jih namerno izpustila. Na razgledni Srednječavenski poti sva se namreč nameravala zadržati čim dalj časa: prečila sva borove gozdičke in groba melišča, pod nama so se v globino spuščala strma pobočja, nad nama so se dvigale previsne stene. Šele pri odcepu za Malo goro sva pot zapustila in zavila navkreber.

Steza se je strmo vzpela in kmalu sva dosegla travnato pobočje Male gore, ki pa je bila, višje kot sva šla, vse bolj ovita v bel oblak, vidljivost na poti vse slabša, kmalu zatem pa je začelo tudi rahlo rositi. Kljub temu sva uživala v sprehodu po grebenu, odetem v jesenske barve, ki je bil čudovit, ne glede na vremenske razmere in pomanjkanje razgleda. Spustila sva se v manjšo dolino, mimo koče na Mali gori, kjer je veseljačila skupina (pre)glasnih planincev, zatem pa po kolovozu spet nadaljevala navkreber. Na desno se je znova odcepila steza, ki je vodila h koči na Čavnu, midva pa sva le nadaljevala naprej. Pisane listavce so zamenjali rumeni travniki, te pa temen smrekov gozd, kjer je pot zadnjič zavila strmo navzgor. Po nadaljnjih desetih minutah hoje sva dosegla vrh.

Razgleda s Kuclja, najbolj razglednega vrha Čavna, ni bilo, pred seboj sva videla le nekaj deset metrov skalovja in trave. Potem je nenadoma zapihal močan veter, ki je za nekaj sekund odpihnil oblake in odprl se je razgled na Vipavsko dolino in v daljavi Tržaški zaliv. Že naslednji hip so se oblaki znova zgrnili nad greben in razgled je izginil. To se je ponovilo še dvakrat in vsakokrat sva nestrpno pričakovala, na kateri del pokrajine nama bo vreme tokrat poklonilo pogled. Ko se je veter dodobra okrepil in sva za seboj zaslišala lomastenje skupine z Male gore, ki se je bližala vrhu, sva jo mahnila naprej.

Že nekje na polovici vzpona sva se odločila, da nazaj grede ubereva krožno pot. Spustila sva se po strmi, cikcakasti, od vode razmočeni stezi in se nato znova priključila Srednječavenski poti. Do odcepa, kjer sva jo zapustila, sva imela slabo uro hoje. Za seboj sva pustila oblake in med drevesi so se spet odpirali pogledi na dolino. Znova sva prečila melišča, vsake toliko prišla do skalnatih osamelcev, kjer so se nahajala razgledišča in se vsega skupaj po dobrih dveh urah spusta, ravno ko je prvič tistega dne začelo močneje deževati, vrnila na izhodišče. Hodila sva slabih pet ur, naredila sedemsto sedemdeset višinskih metrov in dobrih petnajst kilometrov. Enkrat bom z veseljem prehodila še preostanek Srednječavenske poti, razgled ali ne, lepo vreme gor ali dol.

Sorodni zapisi:
Iz Vitovelj na Čaven