Šitna glava

Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.

Na Vršiču sva parkirala pozneje, kot bi si želela, a zaradi zgoraj omenjenega dejstva tudi sredi dopoldneva ni bilo pretirane gneče. Poštarski dom je bil še zavit v meglo, veje rumenih macesnov so se upogibale pod tanko plastjo snega, ki je zapadel dan poprej. Termometer v avtu je kazal le stopinjo nad ničlo, ko sva se podala na razmočeno stezo, na katero so z dreves padale zamrznjene iglice snega. Po nekaj sto metrih sva prikorakala iz oblaka in odtlej naju je ves čas spremljalo sonce, pod nama pa razgled na v meglo zavit Vršič. Za meliščem pod grapo sva zavila ostro desno proti pobočju Šitne glave, nato pa nekaj nadaljnjih melišč in dobre pol ure kasneje prisopihala na vrh.

Tam se je šele odprl pravi razgled. Pod nama je čepelo morje belih oblakov, iz katerih je štrlela Slemenova špica, za njo Dobrač, v daljavi pa Großglockner in Ankogel. Na eni strani se je bohotila Mala Mojstrovka, izza nje je kukal Mangart, na drugi se je dvigal zeleni greben Robičja z Visokim Mavrincem nekje v ozadju, za nama so se peli vrhovi nad dolino Krnice. Razgledov na vse strani se kar nisva mogla naveličati. Z daljnogledom v roki sva opazovala alpiniste, ki so se po plezalni poti vzpenjali na Mojstrovko in se muzala ob pogledu na pohodnike, ki so se gnetli na Slemenovi špici.

Dobri dve uri in pol kasneje se je Vršič že kopal v popoldanskem soncu, a le do prve serpentine – vse do Ljubljane naju je nato spremljalo oblačno vreme in precej fino se nama je zdelo, da sva se mu izognila vsaj za en dan.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja