vselepoinprav.si

Prve snežinke, pomešane z dežjem, so začele naletavati že v soboto zvečer. Nočna vremenska napoved je bila obetavna in vedela sem, da moram biti naslednjega dne zgodnja, če želim ujeti jutranjo idilo, ko se sneg še drži krošenj dreves in so gazi v snegu le tiste od divjadi. V sosednji vasi, kilometer in pol in stran in sto šestdeset metrov nižje je bilo zjutraj komaj kaj sledi o nočnem sneženju, v Brezju pa je tretjega decembra vladala že čisto prava zima.

Bunde sploh nisem slekla: v vežo sem zalučala nahrbtnik, z mami med preobuvanjem iz superg v gojzarje izmenjala nekaj besed, nato pa jo mahnila na sneg. Gazila sem po lahkem pršiču, medtem ko je sonce, ki je počasi prodiralo skozi oblake, vedno intenzivneje osvetljevalo belo pokrajino. Vedela sem, da se bodo pred menoj odprle pravljična zimske slike, a sem bila kljub temu z vsakim korakom vseeno navdušena, kot da bi se med domačimi polji sprehajala prvič.

Doma me je že čakal vroč čaj, na radiatorju pa je vzhajalo testo za parklje. Do popoldneva je sonce že povsem pregnalo oblake, a ko sva se z mami po kosilu odpravili na krajši sprehod, ni bilo več isto. Gozdne steze so bile uhojene, sneg je popadal z dreves in v vrtačah je bilo opaziti sledi sankanja. Še vedno je bilo je lepo, a jutranja idila je izginila.

Spet doma: zima v Brezju
Spet doma ali poznojesenski dan v Brezju
Spet doma: dolga zima in še daljše počitnice v Brezju