vselepoinprav.si

Kljub muhastemu vremenu, ki nas osvežuje in prevetruje zadnjih nekaj tednov, je letošnja pomlad v bistvu – v kolikor uspeš ujeti nekaj uric brez grozeče oblačnosti in nepredvidljivih neviht – idealna za lahkotno kolesarjenje po Barju. Lahkotno, ker nikoli nisem uživala v podiranju rekordov in divjanju skozi pokrajino, ki v sebi skriva toliko lepega. V zadnjem mesecu sem se med cvetoče travnike in nežno migetajoča pšenična polja tako podala kar trikrat: z mojim novim-starim Verdijem sva jo vsakokrat mahnila bolj ali manj po isti trasi – in čisto vsakič odkrila kaj novega.

Največja barjanska novost je, da se v Lipah čez Ljubljanico razteza nov most, ki pešcem in kolesarjem bistveno skrajša, predvsem pa olajša pot do barjanske močvare. Z Viča si tako pod Krimom kot bi mignil in z nekoliko sreče pri tem srečaš več živali kot ljudi. Poleg standardnega nabora divjadi, štorkelj in ujed sem se prejšnjikrat iz oči v oči srečala še z zajcem in nato še s fazanom. Nobenega od njih mi doslej še ni uspelo ujeti v objektiv.

Ena od čudovitejših stvari pri spomladanskem kolesarjenju je tudi tista izrazita zelena barva, ki se pojavlja malodane povsod: v krošnjah dreves, na travnikih in žitnih poljih, v strugi široke reke. Nikoli doslej se mi barve še niso zdele tako intenzivne ali pa jih zdaj morda le bolj cenim. Na prvi letošnji turi sva z Mr. P.-jem v Bevkah odkrila Učno pot Bevke, ki na dolžini dobrih petih kilometrov pelje med travniki in njivami, ob mejicah in kanalih, vzdolž Ljubljanice in mimo osamljene kmetije. Niti sanjalo se mi ni, da na Barju stoji osamelec Gradišče ter da se je na današnjem območju močvirnatih travnikov v rimskem obdobju nahajala večja naselbina in ob njej pristanišče, v neposredni bližini pa je potekala meja med mestoma Akvileja in Emona, ki skoraj povsem sovpada z današnjo razmejitvijo med občinama Vrhnika in Brezovica.

Ob nekdanji strugi Ljubljanice, ki naj bi jo Rimljani zaradi čudovitega temno sivega apnenca, prepredenega z belimi lupinami fosilnih školjk prestavili bližje podpeškemu kamnolomu, da bi dragoceni kamen tako lažje prevažali v Emono, sva se zapeljala čez vasici Podpeč in Jezero, nato pa v Podkraju zavila nazaj med polja. Pod krošnjo mogočnega drevesa sva najprej naletela na grafičen prikaz ustrezne in neustrezne košnje na Barju, za naslednjim ovinkom pa na Strahomersko okno, enega od številnih barjanskih izvirov, med katerimi poteka Pot barjanska okna. Nad izvirom se je dvigala lesena ploščad z dvema informativnima tablama in tremi lesenimi sestavljankami, ob cesti je bilo postavljeno iz debla izrezljano stojalo za kolesa. Bila sem navdušena in to tako zelo, da sem se naslednjič na solo džiru odpravila po isti trasi, ki sem jo – ne ker bi bila sama tako počasna, ampak ker je pot tako zelo lepa – prevozila še počasneje.

Preteklo soboto sva jo prevozila v obratni smeri. Cvetoče jablane je že zamenjal rdeč mak, trava je ponekod segala do pasu in pašniki so bili polni krav. Za pospešitev srčnega utripa sva tokrat traso podaljšala čez hribček pod Krimom in jo nato skrajšala skozi gozdiček pri Bevkah. V slednjem se je tudi to pot našlo nekaj novega: med mogočnimi drevesi je kot del pravljično-doživljajske transverzale po Sloveniji za otroke namreč speljana Pot močvirskih škratov.

Bolj kot se družim z Verdijem, bolj mi kolesarjenje stran od prometnih cest in nervoznih voznikov prirašča k srcu, čeprav sem še do nedavnega prisegala samo na specialko. A hkrati vseeno pogrešam Rozi in njeno lahkotnost, s katero nabirava kilometre in premagujeva klance, četudi ti niso moj najljubši del bicikliranja. Naslednja tura, se mi zdi, bo cestna.

Druga barjanska potepanja:
Barjanka malo drugače
Prva letošnja: Barjanka
Barjanka
Vikend ekskurzija s kolesom: k Plečniku in še kam
Jutranji sprehod ob Kozlerjevi gošči
Po pijavški barjanski poti