Vikend ekskurzija s kolesom: k Plečniku in še kam
Plečnika se težko naveličam. Obetavna vremenska napoved s prijetnimi dvajsetimi stopinjami Celzija naju je pretekli vikend zvabila na dvodnevni, šestdesetkilometrski kolesarski džiro, na katerem sva se ustavila ob nekaterih mojstrovih največjih dosežkih izven strogega centra Ljubljane, posedala na klopcah ob Savi in se sprehajala po Iškem morostu.
V soboto sva jo ubrala proti severu. Začela sva na Navju, nadaljevala skozi istoimenski, na novo urejeni Severni mestni park vse do Žal, tam prebila kar nekaj časa in oblezla skoraj vse, kar se Plečnikovega oblezti da. Eden najvišjih objektov na Žalah, ovalna Kostnica žrtev 1. svetovne vojne sicer ni Plečnikova, pač pa prvo od večjih del njegovega učenca Edvarda Ravnikarja z nezgrešljivim učiteljevim vplivom. Enako velja za nagrobnik slovenske moderne, ki ga je v Plečnikovi šoli zasnoval Dušan Grabrijan.
Zatem sva jo po na frišno urejeni poti ob Savi mahnila nekje do Savelj. Ko je Šmarna gora pred nama postajala že sumljivo visoka, sva zavila nazaj proti mestu. Za Bežigradom sva skozi reže železnih vrat poškilila na stadion, si ogledala cerkev sv. Cirila in Metoda, eno najnenavadnejših ljubljanskih cerkva, in se navdušila nad okoliškimi vilami in stanovanjskimi bloki iz nekega drugega obdobja. Pot sva nato potegnila še do cerkve sv. Frančiška Asiškega v Šiški, katere notranjost naju je s svojimi masivnimi opečnatimi stebri, kvadratno obliko prostora in lepo vzdrževanimi monsterami ob glavnem oltarju povsem navdušila.
Na poti domov sva se mimogrede ustavila še ob skoraj dokončani ljubljanski džamiji. Ta sicer ni Plečnikova, je pa ravno tako fascinantna.
V nedeljo popoldan sva se potepla južno od Ljubljane. Najprej do cerkve sv. Mihaela, nato pa sva ob reki Iški nadaljevala v osrčje Ljubljanskega barja, v naravni rezervat Iški morost. Kolesi sva pustila v bližnjem grmovju in se ob spremljavi kukavičjega petja peš odpravila po dvoinpolkilometrski Koščevi učni poti. Naučila sva se, kaj so in čemu služijo mejice, grmišče in poplavni gozd, se informirala o pticam prijaznih načinih košnje. Zlezla na opazovalnico, videla srno, se ugrezala v mehka močvirnata tla. In se odločila, da poleti sem pripeljeva tudi prijatelje z druge strani luže.
