vselepoinprav.si

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Ko sem pred leti – bil je julij in pasje vroče – obiskala Lovrenška jezera, sem štartala pri koči na Pesku, tokrat pa sva si za izhodišče izbrala hotel Planja in se kar čez (še ne obratujoče) smučišče odpravila v gozd. Steza ni bila uhojena, zaradi česar se nama je ves čas po malem udiralo, a sva se zato hitro ogrela in pobegnila pred vetrom, ki je bril po jasah in golih vrhovih. Nato se je pot zravnala, leden veter se je umiril in vstopila sva v redek smrekov gozd, preraščen z mahovi in lišaji, da se nama je za trenutek zazdelo, da sva nekje na Finskem. Pod nogami nama je škripalo, tu in tam je pod gojzarji zahrustala kakšna zaledenela luža. Po slabi uri in pol sva prišla do jezer.

Po odsotnosti stopinj sodeč sva bila tistega dne tam prva. Sneg in veter sta nizke borovce visokega barja ter smrekov gozd, ki ga je obdajal, vklenila v leden oklep in tako na vsakem koraku ustvarila čudovite vzorce in oblike. V zamrznjen sneg je bil odet tudi lesen razgledni stolp, na katerega sva se povzpela le toliko, da sva se prepričala, da zgornji ploščadi brije leden veter in da razgleda ni. A je vzdušje ravno zaradi tega postajalo vse bolj vznemirljivo, še posebej ker je na veliki jasi sredi gozda vladala popolna tišina. Po leseni potki, povsem prekriti s snegom, sva se sprehodila okrog majhnih jezerc, ki so bila zamrznjena in ravno tako povsem bela. Bilo je čudovito lepo.

V zavetju lesenega stolpa sva na hitro pomalicala, popila tisto nekaj vode, ki v mehu še ni zamrznila, nato pa nazaj grede ubrala krožno pot. Z barja sva se spustila do spodnje postaje Mašinžage, ene od najbolj priljubljenih smučarskih prog na Rogli, od tam pa se po cesti povzpela do Doma na Pesku. Nekje vmes je izza belih krošenj začelo kukati sonce. V koči sva spila čaj, nato pa se skozi gozd, ki je bil zaradi nizkih sončnih žarkov, ki so prodirali med drevesi, še bolj čaroben kot prej, sprehodila do razglednega stolpa. Na hitro sva zlezla tudi nanj, zatem pa se vrnila na Roglo. Do takrat se je megla že povsem razkadila, po smučišču je tekalo nekaj otrok, za njimi pa starši s sanmi. Tudi tam je na zadnji novembrski dan vladala prava zimska idila.

V Zrečah o snegu in zimi ni bilo ne duha ne sluha in prijetno popoldansko sonce naju je spremljalo vse do Ljubljane. Alpe so se znova kopale v soncu in očitno sva si tistega dne izbrala eno od redkih lokacij, kjer je bilo polovico dneva oblačno in hladno. Niti za trenutek mi ni bilo žal: bilo je čudovito lepo.

Preberi tudi:
Z Mariborskega Pohorja na Areh
Lovrenška jezera: v zavetju pohorskih gozdov
Sprehod med pohorskimi krošnjami
Maribor