Zimska idila na planini Zajamniki
Komaj sem čakala pretekli petek, za katerega je bilo že od zgodnjih jutranjih ur pa vse do popoldneva napovedano obilno sneženje. In res je snega nato samo v Ljubljani nametlo krepkih petindvajset centimetrov – prijemal se je ceste, avtomobilov in dreves in se zaradi naglega padca temperatur tam tudi obdržal. Pa sem komaj čakala še naslednji dan, ko naj bi bilo sončno in brez oblačka, temperature pa krepko pod ničlo. Velik del Slovenije, vključno z nami, Ljubljančani, se je v soboto zbudil v pravo zimsko pravljico. Že navsezgodaj sem jo mahnila na Rožnik, kjer sem od gozda, od krošenj do tal zavitega v belo odejo, naredila več fotografij kot na vseh rožniških potepanjih preteklega leta skupaj (in teh ni bilo malo). Nazaj sem bila že pred deseto, a je bil dan prelep, da bi ga preživela doma. Pa sem jo okrog enajste mahnila proti Pokljuki.
Beli gozdovi so se nadaljevali vse do Gorenjske, pravzaprav je bilo razen neba okrog mene belo vse, tudi ceste. Na Bledu je bilo začuda manj snega kot v Ljubljani, a se je snežna odeja z vsakim ovinkom proti Pokljuki spet odebelila in na Rudnem polju je vladalo pravo zimsko vzdušje. Ker so se dopoldanci že vračali v dolino, parkirnega mesta ni bilo težko najti. Obula sem si gojzarje, smuknila v najdebelejšo puhovko, ki jo premore moja zimska garderoba, si na glavo nataknila volnen trak in v nahrbtnik stlačila termo rokavice, nato pa jo ob tekaški progi, na kateri se je rekreiralo veliko število zimskih tekačev, mahnila v gozd.
Pot je bilo praktično nemogoče zgrešiti: pred mano se je med s snegom obteženimi smrekami odpiral širok, shojen kolovoz, ki je vodil do planine Uskovnica, nekje na pol poti do tja pa se je v gozd in rahlo navkreber, odcepila nekoliko ožja in občutno manj obljudena gaz, ki je peljala na planino Zajamniki. Na poti, ki se je zdaj vzpenjala, zdaj spuščala, sem srečala le peščico ljudi, nato pa po dobri uri hoje dosegla rob planine. Iz nobene od koč se ni kadilo, gaz je po levi stani obšla pastirsko naselje in se vzpela na hribček nad njim, od koder se je odprl najlepši (in najslavnejši) razgled na planino. Tam se je drenjalo nekaj pohodnikov, veliko preglasnih, da bi se v njihovi bližini zadrževala predolgo. Kar po celem snegu sem se kmalu zatem spustila do vasice in se sprehodila med zasneženimi hiškami, zaradi katerih se je spomin mojega telefona hitro drastično zmanjšal. V vasi je vladal popoln mir in ob pogledu na zasnežene Bohinjske gore v ozadju je bilo vzdušje zares idilično.
Nazaj sem jo mahnila po gozdni cesti, ki pelje proti Uskovnici, na poti prečila še eno manjšo planino, nato pa se na razpotju, na katerem sem tja grede odvila proti Zajamnikom, spet pridružila gazi do Rudnega polja. Ko se je sonce skrilo za smreke, je pritisnil leden mraz, zato sem si nataknila rokavice, ki jih do tedaj sploh nisem potrebovala. Po dvanajstih kilometrih in pol ter debelih treh urah hoje sem se vrnila na izhodišče.
Ko sem se slabih dvajset minut kasneje spuščala s Pokljuke, se je nebo nad smrekami obarvalo v pastelne roza-modre odtenke in dan bi bil težko še bolj kičast. Le kakšna dobra družba mi je manjkala, na primer takšna v podobi Mr. P.-ja, ki bi v objektiv svojega analognega fotoaparata zagotovo ujel za cel film čudovitih zimskih posnetkov.