vselepoinprav.si

Ime mi je Lea in všeč mi je veliko stvari. Zato se pogosto ne morem odločiti, kaj izbrati oziroma čemu dati prednost. Iz istega razloga bo tu mogoče najti marsikaj oziroma vsega po malem.

Rada hodim v hribe. Prav tako na izlete. Napisala bi, da rada potujem, a bi zvenelo preveč klišejsko. Recimo, da z veseljem izkoristim vsako priložnost, da kam grem. Ne nujno daleč. V naravi se počutim sproščeno. Na daljših potovanjih vedno pišem dnevnik. Včasih za vikend pobegnem na podeželje k staršem.

Obožujem mesta, še posebej Ljubljano. Zanima me vse v zvezi z njenimi zgradbami in ljudmi, ki živijo v njih. Rada raziskujem njihovo preteklost in z velikim veseljem pokukam na dvorišča in v atrije starih ljubljanskih stavb. Kupujem knjige o Ljubljani in brskam za starimi fotografijami na spletu. Zanima me tudi njena novejša zgodovina in življenje v 60., 70., še posebej pa v 80. letih. Takrat sem bila otrok. Razstave v muzejih s takšno tematiko so moje najljubše. Sem omenila, da rada hodim v muzeje?

Zelo rada berem. Priznam: pogosto se pustim zapeljati aktualnim bralnim trendom. Trenutno me – tako kot pol Evrope – navdušuje Knausgård s svojo avtobiografsko serijo Moj boj. Obožujem Prvo damsko detektivsko agencijo angleškega pisatelja Alexandra McCalla Smitha z vsemi njenimi n-timi nadaljevanji. Enako navdušenje s svojim prisrčnim humorjem v meni vzbujata Finec Arto Paasilinna in Šved Jonas Jonasson. Všeč sta mi Carlos Ruiz Zafón in ja, tudi Dan Brown. Vse to poleg Dostojevskega, jasno. Zločin in kazen je že od gimnazijskih let visoko na seznamu mojih najljubših knjig vseh časov. Knjige najljubših avtorjev si vedno kupim. Kar postaja precej velik problem, ker živim v majhnem stanovanju z malo prostora. Na srečo me rešuje klet, v kateri imam svojo malo knjižnico. Ki je varno pod ključem, se razume.

Imam najboljšo sestro na svetu, ki je pred časom pobegnila v Romunijo in se očitno ne namerava prav kmalu vrniti. In fanta, s katerim skupaj živiva (če sem popolnoma iskrena, jaz živim pri njem) in ki dela nore fotke. In ki nasploh zna marsikaj. Občasno tudi nadomeščati sestro.

Rada tudi kolesarim, tako, za lušt. Najraje po mestu – na kavo in nazaj. Obožujem Rogove ponije in stara italijanska kolesa. Poskušajo me navdušiti tudi za cestna in, priznam, sčasoma se bom omehčala. Poleg knjig imava v kleti torej tudi zbirko koles.

Zelo rada fotografiram, najraje kar s telefonom. Instagram je moj najboljši prijatelj, imela sem ga celo pred Facebookom. Zaradi tega me že vsi dražijo. Bo že nekaj na tem – telefon mi nenehno javlja, da je poln ravno zato, ker imam na njem preveč slik.

Spremljam modo in modne trende, rada prebiram modne bloge, to me zanima. Vendar pa si oblačila večinoma kupujem v trgovinah iz druge roke in po načelu manj je več oziroma manj barv je boljše. No, razen kar zadeva čevlje. Tretja stena v kleti je namenjena njim.

Zanima me tudi notranja oprema, ob kavi ali čaju v najljubšem lokalu v mestu najraje listam revije s takšno vsebino. Všeč mi je skandinavski dizajn. Nekoč sem znancu s Švedske omenila, da se mi dopade švedski stil notranjega opremljanja, pa ni razumel, kaj s tem mislim. Predpostavljam, da je to nekaj podobnega, kot če bi Američana vprašala, ali hoče jesti ameriške palačinke.

Večkrat slišim, da sem perfekcionist, pa ne vem, ali to povsem drži. Rada imam, da so stvari na svojem mestu in zložene, še posebej obleke. Nered me dela živčno. Še posebej na dvajsetih kvadratih. Ampak nisem obsedena s čistočo. Čar starih hiš je ravno plast prahu na komodi iz češnjevega lesa.

Znam biti zoprna in tečna in če je treba, tudi preklinjam. Sicer pa sem zelo prijazna, ustrežljiva in komunikativna oseba, vsaj tako piše v mojem življenjepisu. Moja zoprnost tako na srečo – in njihovo nesrečo – doleti le najbližje.

V užitek mi je popravljati jezikovne napake, če me kdo za to prosi. Pa tudi, če me ne. Kar, jasno, ne pomeni, da jih sama ne delam. Jeziki so moj kruh in moja strast – predvsem zaradi slednje si jih bom vedno želela znati še več. Rada uporabljam materinščino, všeč mi je živa slovenščina z vsemi svojimi zabavnimi skovankami vred, obožujem arhaične slovenske besede, ker imajo čar.

Nekoč mi je pri pregledu sluha gospod Doktor Otorinolaringolog na vprašanje, kaj meni o mojih slušnih sposobnostih, pojasnil, da bi bila glede na rezultate zaradi njega lahko tudi poklicna prisluškovalka. To bo brez dvoma moj primarni poklic v enem od naslednjih življenj.

Odvisna sem od sadja, sladkarij in pekovskih izdelkov in z velikim veseljem pečem, ne maram pa kuhanja. Še dobro, da kuha on.

O meni – sedem let pozneje

Od oktobra dva tisoč šestnajst, natanko sedem pravljičnih let odkar sem začela s pisanjem tega bloga, se je marsikaj spremenilo. Ne bom rekla, da sem druga oseba, je pa res, da tu in tam na kakšno stvar, ki sem jo zapisala takrat, danes gledam (malo) drugače. Tu in tam kakšen zapis kliče po dopolnitvi.

Še vedno se izjemno rada potepam in lahko rečem, da imam to srečo, da sem v preteklih letih videla že kar lep del Evrope. Na potovanjih še vedno pišem dnevnike, brez katerih bi bili natančni zapisi dogodivščin na tem blogu nemogoči. Razlika je v tem, da se je naklonjenost do mest, ki so se mi na neki točki zazdela vsa enaka, prelila v ljubezen do narave in najraje od vsega grem za vikend v hribe.

On, ki je v zapisih že pred časom dobil nadimek Mr. P., še vedno najraje potuje kar z mano. Čeprav oba obožujeva Skandinavijo in naju vsake toliko povleče tja gor (želela bi si, da bi nama to uspelo vsaj enkrat na leto, četudi le za podaljšan vikend), pa zadnjih nekaj let največkrat migrirava povsem v drugo smer: k moji sestri na romunsko podeželje, kjer živi in dela s svojim dolgobradim partnerjem – mojim najljubšim svakom in njunim skoraj štiriletnim bitjem skodranih rumenih las, ki kot za šalo govori tri jezike – mojim najljubšim nečakom.

Še vedno rada kolesarim in ja, v tem času sem vzljubila tudi cestno kolesarjenje, kljub ne tako nedolžnim bližnjim srečanjem s trdo asfaltno podlago izpred dveh let. Letos poleti mi je Mr. P. sestavil (tako kot še vse doslej) novo kolo – gorsko, s širokimi gumami, s katerim je prišlo tudi (nikoli prej zaznano) navdušenje nad makadamkanjem. Trenutno se tako najraje vozim po barjanskih brezpotjih.  

Prav tako ostaja ljubezen do branja – to se, upam si trditi, ne bo nikoli spremenilo, pa tudi do fotografiranja, arhitekture in dizajna. A to še ni vse: po novem znam tudi kaj lepega napisat v teksturi, eni od različic gotice – te sem se pred časom naučila na tečaju kaligrafije.

V kleti je torej še več knjig, več koles in več čevljev, le da so visoke pete pretežno nadomestili superge in gojzarji.

Tudi strast do tujih jezikov me še ni minila in čeprav si ne upam reči, da sem v sedmih letih osvojila kakšnega novega, pa sem od najljubšega nečaka v njegovih treh letih čebljanja pobrala že kar lep kup romunskih fraz.

Še kar sem prijazna, ustrežljiva in komunikativna oseba, le sedem let starejša in posledično kdaj tudi malce sitna. A ker še zelo dobro slišim, me bližajoča se štirideseta ne skrbijo preveč.

Dokler imam sadje, čokolado in Mr. P.-ja, ki kuha, je vse lepo in prav.