Jutranji sprehod po dolini Krma

Junija v Julijce bi bil prav lahko moj rojstnodnevni slogan – izlet med najlepše domače vršace namreč postaja že kar rojstnodnevna tradicija. Prvi je bil presenečenje: z nihalko (no, v Ukancu lokacija ni mogla biti več skrivnost) smo jo mahnili na Vogel, lansko leto sva se z gondolo odpravila na Prestreljenik. Letos sem si izbrala jutranji sprehod po dolini Krma. Vsakič znova naju prevzame lepota belih sten, tokrat pa sva se čudila še dejstvu, kako, zavraga, sva tukaj šele prvič.

Več »

Turjaška

Bilo je toplo in sončno sobotno dopoldne in sama sebi sem se zdela pripravljena odpeljati že kaj več kot le Barjanko. Že kar lep čas se mi je po glavi motal izlet v konce mojega otroštva s ciljem pri Turjaškem gradu in ko sem to omenila kondicijsko bistveno bolj pripravljenemu Mr. P.-ju, je ta že hitel izrisovat traso. Če bi bilo po moje, bi z Iga nadaljevala proti Želimljam in se nato povzpela na Turjak. Ampak en vzpon je pa čisto premalo, je pripomnil, in v mali kolesarski računalnik ravnodušno dodal ovinek čez Klado.

Več »

Po grebenu Belščice: Vajnež in Mali vrh

Ko sva prejšnjo nedeljo z Begunjščice občudovala Stol, sva si zadala, da ob naslednji priložnosti pa res zlezeva nanj. Naslednja priložnost se je pojavila to nedeljo, a sva se večer poprej vseeno odločila drugače. Vstala sva pred šesto, tako kot se za hojo v hribe pač spodobi, in bila na izhodišču dvournega vzpona na Vajnež, najvišji vrh pogorja Belščica, nekaj pred osmo zjutraj.

Več »

Maj

Za prvo kolesarsko v sezoni si vedno izberem Barjanko, ker tako vsako leto vem, pri čem sem. Rožniške stezice sem to pomlad po sili razmer zamenjala s tistimi manj obljudenimi na Klobuk, dvakrat sva se noge sprehodit odpravila okrog novoodkritega Gradiškega jezera. Po zelo (pre)dolgem času sva jo v hribe mahnila šele konec meseca in to kar dvakrat in obakrat v Karavanke. Najlepša ljubljanska je trenutno džamija, najboljši domač pa bo vedno frišen bezgov sirup.

Več »

Begunjščica

Odločila sva se zadnji trenutek in se od doma odpravila šele enkrat sredi dopoldneva. V Begunjah sva zavila proti gradu Kamen in kmalu zatem, pri domu v Dragi, ko je asfalt zamenjal makadam, je na svoj račun prišel predvsem Mr. P., ki si je (verjetno zavestno) že v Ljubljani priboril sedež za volanom. Nekaj ovinkov in par luž kasneje sva se znašla na Poljški planini: obula sva gojzarje in zaklenila Šveda ter mimo Tomčeve koče peš nadaljevala naprej v gozd.

Več »