vselepoinprav.si

Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.

Zadnje čase se od doma veliko prepogosto odpraviva veliko prepozno za kakšen daljši vzpon na kakšen resnejši hrib. A če se nočeš pražiti pod neusmiljeno pripekajočim soncem, je poleti za v hribe pač treba vstati sredi noči. Vsem nedvoumnim dejstvom navkljub tega tudi tokrat nisva storila, sem pa zato izbrala eno nezahtevno, krajšo turo, ki se je sicer izvršila šele po precej dolgi in pestri vožnji do izhodišča. Odpravila sva se na planino Razor.

Če ne bi bila ena od točk v Planinskem dnevniku, vprašanje, ali bi za Hleviško planino sploh kdaj izvedela. A ker je šla telesna pripravljenost iz različnih (pravzaprav le dveh) razlogov v preteklih nekaj mesecih rakom žvižgat, sem za hec odprla knjižico in pobrskala za manj napornimi, ne tako obljudenimi vzponi, ki sva jih doslej – in to povsem po krivem – preskočila. Sploh jih ni tako malo in še precej zanimivi so, a kondicijo se nabira počasi in eden naenkrat bo moral zadostovati. Izbrala sem Hleviško planino.

Do naših v Romuniji je nekje od trinajst in štirinajst ur vožnje, odvisno od postankov, gneče na cestah (predvsem pred Budimpešto) ter gneče na mejnih prehodih (predvsem tistem v Romunijo). Ko se skozi Madžarsko končno prebiješ do slednjega, si v resnici šele na pol poti, če je končna destinacija Bukarešta pa še niti to ne. Na treh četrtinah, na polovici vožnje skozi Romunijo, se nahaja mestece Sebeș, v njegovi bližini pa Râpa Roșie, rdeča soteska – naravna znamenitost, ki se jo že od daleč vidi z avtoceste. Tolikokrat sva se že peljala mimo, a nikoli ni bilo ne časa ne pravega vremena, da bi odvila proti hribom. Tokrat se je, četudi le za kratek postanek, sestavilo oboje.

Kot otrok nikoli nisem bila v Italiji na morju in po pravi italijanski plaži sem prvič postopala šele na končnem izletu v osmem razredu osnovne šole, ko smo v treh intenzivnih dneh obdelali Rimini, San Marino in Mirabilandio. Nato sem s starši in turističnim avtobusom, kasneje pa z Mr. P.-jem in njegovim zelenim kabrioletom obiskala kar lepo število italijanskih mest, a sem se na čisto pravi mivkasti plaži znova znašla šele slabih petnajst let kasneje, ko sva se z omenjeno zeleno strelo odpravila na enotedensko raziskovanje Toskane. Od takrat sva se po Furlaniji – Julijski krajini sicer potepala večkrat, a sva do morja prišla kvečjemu v Trstu in enkrat, ko sva se sprehajala po Naravnem rezervatu ob izlivu Soče. Kljub vsemu se vse do letos nisem zavedala, da se le uro in pol vožnje iz Ljubljane nahaja več kilometrov dolga peščena plaža, podobna tistim, ki smo jih kot otroci gledali v epizodah Obalne straže. In uro in pol vožnje kasneje sem bila vesela kot otrok.

Lahko bi se z avtom zapeljala do vasice Gabrovo ali celo višje do Breznice, od koder bi mi vzpon do koče na vrhu Lubnika vzel kvečjemu kakšnih štirideset minut hoje. Ampak bila sem pri volji in časa sem imela na pretek, pa sem se odločila za daljšo, razgibano in razgledno pot, katere pričetek je bil nikjer drugje kot ob vznožju škofjeloškega gradu.

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje nad kakšno goriško vasico tako očarana – v Vitovlje sem se namreč zatreskala takoj, ko sva z glavne ceste, ki iz Ajdovščine pelje proti Novi Gorici, odvila proti južnim obronkom Trnovskega gozda. Dopade se mi izgled starih hiš in opuščenih tovarn, praznih zadrug in propadlih gostiln in četudi me vse od naštetega navdaja z žalostjo, se mi bodo stare fasade, polne zgodb in preteklosti, vedno zdele čudovite. Po ozki cesti, preozki, da bi na njej lahko prehitela kolesarja, sva se med hišicami z že zdavnaj preoranimi vrtovi in njivami in ponekod že cvetočimi drevesi, vzpenjala vse višje. Ko sva dosegla rob vasi in je asfaltno podlago zamenjal makadam, do izhodišča ni bilo več daleč.

Pozimi, približno dvajset let je od tega, smo imeli v srednji šoli športni dan. Če se nisi odločil za smučanje, si – skorajda kazensko, vsaj občutek je bil tak – moral na skupinski pohod in pojma nimam, kje so takrat našli ribniško Malo goro. Ves čas vzpona, precej napornega, saj je tisto zimo zapadlo kar nekaj snega, sem obžalovala svojo odločitev in ob misli na Malo goro bo moja prva asociacija za vedno dejstvo, da nisem šla smučat. Ampak dvajset let kasneje veliko raje hodim v hribe in devetsto deset metrov visoka gora, pravzaprav z gozdom poraščen hrib, na vrhu katerega stoji cerkvica, ima celo žig v planinski knjižici.

Na najnižjih delih šaleške kotline, v premogovniških ugrezninah, na mestu katerih so se nekoč nahajala polja in čisto prave vasi, danes ležijo tri Šaleška jezera – najstarejše Škalsko, najgloblje Družmirsko ter največje Velenjsko. Slednje ima danes svojo plažo z raznovrstnimi poletnimi aktivnostmi, razgledno ploščad in igrišče za golf s tremi luknjami. Po jezeru lahko jadrate, supate ali se vozite s pletnjo, ob njem lahko kolesarite, jezdite, po številnih urejenih poteh tečete ali pa se enostavno le sprehajate. Sredi zime in nizkih temperatur smo se odločili za slednje.