vselepoinprav.si

V bistvu tistega jutra nisva imela posebnih načrtov. V bistvu sva nameravala samo na kratko dopoldansko razmigavanje nog. Na kofirajd, kot se temu reče v kolesarskem žargonu. Čez Zalog na Savo, kjer je vedno kakšna stopinja manj in bi v vodo lahko namočila vsaj prste na nogah. Kakšnih trideset kilometrov bova pa najbrž že naredila, je rekel Mr. P. Ravno prav, sem odvrnila in smuknila v dres, ki ga že kar malo predolgo nisem oblekla.

Prejšnji vikend sem jaz izbirala, kam. V soboto sva se potepala po Olševi, v nedeljo smo jo mahnili na Obalo. Na morje, a ne čisto zares. Že kar nekaj časa sem si želela sprehoditi se po Škocjanskem zatoku, naravnem rezervatu na pragu Kopra, zadnjem ostanku morja, ki je nekdaj obdajalo to otoško mestece, našem največjem polslanem mokrišču. Prav veliko jih verjetno sicer nimamo, a nič zato – tale je namreč čudovit.

Da greva v soboto v hribe, sva se odločila šele sredi dopoldneva, nekaj minut zatem pa sva določila še destinacijo. No, izbrala sem jo jaz, ker je bil to moj predrojstnodnevni hribovski izlet, ki je bil tudi letos neke vrste presenečenje, saj se mi niti sanjalo ni, kako krasen dan je pred nama. Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko sva se zadnjič potepala po tistih koncih in skoraj pozabila sem že, kako lepo je na Solčavskem.

Možnost, da naju bo ujel dež, že dolgo ni več odločilni faktor pri tem, ali se odpraviva na potep ali ne, in kam. Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila, je verjetno ena najbolj zguljenih fraz korona dobe, ko smo vsi enostavno le rabili biti zunaj, padavine gor ali dol. Poletne nevihte v hribih so seveda druga pesem, a teh še ni in poletja tudi ne. Tako sva se na enega od oblačnih majskih juter (in takšnih je bilo kar precej) odpravila na pohod na planino Prevala.

Minilo je že več kot pol leta, natančneje sedem mesecev, odkar sva na volviča nazadnje zmontirala kolesi in se odpeljala kolesarit izven Ljubljane. Zimski vzpon na Vršič ne šteje, ker jaz nisem šla s kolesom, Mr. P.-jev bicikel pa ni bil na strehi. Sedem mesecev od mojega zadnjega, omembe vrednega kolesarjenja, torej in Mr. P. je bil kar malo skeptičen, ko je večer poprej risal tradicionalno spomladansko turo po brkinski sadni cesti. Mene ni skrbelo: časa sva imela na pretek, sonca tudi, Mr. P.-jeva kolesarska taškica pa je bila do vrha nabasana z raznovrstnimi ogljikovimi hidrati.

V izobraževalnem programu nacionalne televizije sva v preteklih mesecih odkrila en kup zanimivih oddaj, ki so nama dale kopico novih idej za domača pohajkovanja, še posebej tista po malo manj obleganih koščkih Slovenije. Vsaj tako sva mislila, ko sva se pretekle sobote odpravila na izlet po zelenem zaledju slovenske Istre.

Ura je bila nekaj pred šesto popoldan, ko sva se s Sinjega vrha vrnila v Otlico, idilično vas na obrobju Trnovskega gozda s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino. Sonce je že kar dobro zlezlo proti morju in ko sva se skozi Col spuščala v Ajdovščino, so me začeli obhajati dvomi, da se nisva pri času, ki nama je ostal do sončnega zahoda na Slavniku, slučajno malce uštela. Najbližja in najhitrejša pot do vznožja najpopularnejšega hriba Obalnokraške regije je vodila čez Kozino, od tam pa v smeri proti Reki, po čudoviti cesti, obdani z drevoredom iz platan, po kateri sva se oba peljala prvič. Prevozila sva nekaj manjših krajev, nato pa za naseljem Materija odvila desno v gozd.

Preden sta preteklo soboto končno prišla na vrsto, sta bila tako Sinji vrh kot Otliško okno že lep čas visoko na mojem seznamu, a povsem jasno je bilo, da bo Primorka najbolj obremenjena cesta tistega dne, zato sva, preden sva se odpravila od doma, počakala do zgodnjega popoldneva. Uspešno sva se izognila gneči in avtocesto zapustila že pri Logatcu ter se čez Kalce, eni lepših (tudi za kolesarjenje primernih) cest, vzpela na Col. Tam sva odvila proti Predmeji in na poti so mimo naju so brzele majhne, simpatične vasi, pred vetrom skrite v zavetjih neštetih dolinic. Če bova kdaj imela počitniško hiško, bo ta gotovo nekje tam.

Ko smo bili še otroci, nam je stara mama večkrat zelo doživeto opisovala prigodo nekega znanca, ki je, ko jo je zjutraj, še mračno je bilo, skozi Rogovilo peš mahal na avtobus, stopil lisici na rep. Eden drugega očitno nista ne videla ne slišala, ob neljubem pripetljaju pa je lisica tako zacvilila, da je dotični gospod v strašni grozi odskočil in stekel naprej, pri najboljši volji pa se niti takrat niti kadar koli kasneje ni mogel spomniti, kako je prišel na tisti avtobus. Na to zgodbo pomislim vsakič, ko se peljem skozi Rogovilo, gozdnat predel med Pijavo Gorico in Kremenico in tudi sama sem tam že kdaj srečala kakšno divjo žival, a le z avtom. V petek popoldan sva tam, morda čisto blizu omenjenega dogodka izpred več deset let, ob mirni Želimeljščici, ki je takrat verjetno žuborela ravno tako kot zdaj, parkirala avto in se odpravila na pohod po oseminpolkilometrski Pijavški barjanski poti.