vselepoinprav.si

Vremenska napoved sicer ni bila najbolj obetavna, a sva vseeno šla. Nad Karavankami so se vlekli sivi oblaki, vrhov Kamniško-Savinjskih Alpah se sploh ni videlo. Na Pokljuki je bilo sončno in brez oblačka. Gozdna cesta do izhodišča je bila še vedno prekrita s tanko plastjo ledu, med drevesi se je bleščalo nekaj zaplat snega, na parkirišču Pri Rupah pa je bil poleg najinega parkiran le še en avto.

Med danskim otokom Zelandijo in švedsko pokrajino Skanijo se nahaja ožina Øresund. Na njenem južnem delu, med Københavnom in Malmöjem, jo preči Øresundski most: Øresundsbroen po dansko, Öresundsbron po švedsko, Øresundsbron po dansko-švedsko. Dolg je dobrih sedem kilometrov in pol, kombinacija s podzemnim tunelom in cestno-železniško povezavo na umetnem otoku Peberholm na sredi ožine pa znaša vsega skupaj šestnajst cela štiri kilometre. Po vrhu mostu pelje cesta, nadstropje nižje vozi vlak. Ko sva bila lansko leto prvič na Švedskem, sva si obljubila, da se letos vrneva z motorjem. Pa se nisva – v drugo naju je na Švedsko pripeljal vlak.

V muzej, ne pa tudi na kavo v Moderno galerijo, na potep do talečega se Peričnika, na kratek in vetroven sprehod na Kum. Zatem pa prvič na Dansko in za en dan na Švedsko. Mr. P. se je naučil nov komad, jaz sem začela z branjem bukle, za katero že zdaj vem, da bo ena mojih najljubših. In kupila sva letalski karti za poletni dopust.

Za to, da mi je Danska tako pri srcu, obstaja več razlogov: na primer preprost in brezčasen danski dizajn, ki vključuje tako mehke puloverje nevtralnih odtenkov kot tudi ikonične stropne luči in usnjene počivalnike, pa danska ljubezen do vsakodnevnega kolesarjenja na delo, ne glede na vremenske razmere, in hygge, ki je lahko marsikaj, med drugim tudi umetnost uživanja v preprostih stvareh, in tu je seveda še postavni g. Mikkelsen, eden meni najbolj ljubih igralcev. Iz nekega petega, povsem nelogičnega razloga, sva najmanjšo skandinavsko deželo prvikrat obiskala šele pred kratkim. In bila, kaj drugega kot – popolnoma očarana.

Parkirali smo ob cesti, že krepko zatem, ko se je izgubil pogled na največjo trboveljsko znamenitost, kar je pomenilo, da smo do vrha hodili kvečjemu kakšnih dvajset minut, a je bilo to ob vztrajni spremljavi ledenega severovzhodnega vetra, ki je bril okrog vozila našega najmlajšega pohodniškega člana, več kot dovolj. Pač pa je vetrovno vreme omogočilo daljnosežne razglede na domače in avstrijsko visokogorje na eni ter na oble vrhove severozahodne Hrvaške na drugi strani, vse do Učke. Potem ko sem stestirala gugalnico s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe in je Mr. P. v planinskem domu posrkal svoj espresso macchiato, smo obrnili nazaj v dolino in se v najljubši zagorski gostilni pogreli s čajem in okrepčali s poznim kosilom. Veter nas je vse malce utrudil, še najbolj pa najmlajšega člana, ki je omagal po petih minutah vožnje domov.