Pozimi na morje: na potep v Mesečev zaliv in sprehod skozi Piran

Prvo nedeljo v februarju, zjutraj, a ne zelo zgodaj, se je po ljubljanskih ulicah kotalila gosta megla, skozi katero se je tu in tam priplazil kakšen sončni žarek. Čez dan naj bi se zjasnilo in tudi odmeglilo, a le v osrednji Sloveniji – napoved za jugozahodni del je bila bolj turobna. Ni bil najlepši dan za izlet, še najmanj proti Primorski, kjer je megla v pasovih že ovirala vidljivost, a idealen za naju, ki se od vseh plaž najbolje počutiva na zimskih: praznih in tihih, nad katerimi se po možnosti dvigajo bele meglice. Če še enkrat pomislim, je bil to pravzaprav najboljši dan za izlet na obalo.

Preberi več »

Popoldanski vzpon na Slivnico

Bilo je že kar krepko po tretji popoldan, ko sem parkirala v vasici Martinjak, enem od izhodišč za krajše popoldanske sprehode na goro čarovnic. Nameravala sem sicer štartati iz Grahovega, a mi je tam kar dvakrat uspelo zgrešiti pravo cesto, zato sem se v tretje raje odpeljala v sosednjo vas. Iz obeh izhodišč naj bi hoja do vrha trajala uro in petnajst minut in prepričana sem bila, da bom zaradi pomanjkanja kondicije in nenačrtovane neaktivnosti v zadnjih treh mesecih zagotovo potrebovala vsaj četrt ure več.

Preberi več »

Zimska pravljica na Veliki planini

Precej dolgo je že tega, odkar sem bila nazadnje na Veliki planini, le enkrat – kot otrok, s starši in tega se pravzaprav sploh ne spomnim – pa sem se do Zelenega roba peljala z nihalko. To je, do pred kratkim, ko smo se z našim malim sankačem v eni ter sankami in lopatko v drugi roki z okorno škripajočo kabino, verjetno še isto, kot takrat, spet povzpeli na sneg. Bilo je to pestro dopoldne pordelih ličk, v katerem ni manjkalo ne smeha ne solz, niti čokolade.

Preberi več »

Ta krasni Kras: jesenska fotozgodba

V času nastanka spodnjih fotografij je na vsakem kraškem vogalu žarel ruj, dnevi so se še krajšali, a v zraku še ni bilo vonja po snegu. V petek, na zadnji dan iztekajočega se leta, jo je naša pisana praznična druščina iz meglene Ljubljane še zadnjič mahnila pod toplo kraško sonce, ki je golo, a nič manj čudovito pokrajino segrelo na prijetnih petnajst stopinj. Tudi tokrat smo naredili nekaj fotk, a bodo te počakale na kakšno drugo priložnost. Tele so jesenske.

Preberi več »

V Dolomite za en dan: Croda da Lago in jezero Federa

Vse je enkrat prvič, tudi Dolomiti za en dan in če mi česa kdaj ni bilo žal, potem je bila to nedvomno odločitev, da se odpraviva na slabe štiri ure in dobrih tristo kilometrov oddaljeno destinacijo, za en dan in le zato, da prehodiva v jesenskem času eno od lepših planinskih poti v Dolomitih: krožno pot okrog gorske verige Croda da Lago.

Preberi več »

Z Mangartskega sedla pod Montaž

Najmanj enkrat na leto, če ne že v vsakem letnem času, narediva ta krog. Nikoli se ga ne bi mogla naveličati in prav vsako obdobje, pozimi ali poleti, z rumenimi iglicami ali brez, v zelenih odtenkih pomladi ali tik pred poletno nevihto je po svoje čudovito.

Preberi več »

Jesenski pohod na Bohor

Bil je lep jesenski dan pa sva šla v hribe. A ne na sever – po dolgem času in za spremembo sva jo spet mahnila na vzhod, na nama tako ljubo Kozjansko – regijo, ki sva jo zares odkrila in odkrivala komaj lansko leto. V hribe je morda malo pretirano, v resnici sva zlezla le na enega, a enega višjih v tistih koncih: na Bohor.

Preberi več »

Divji Karpati • Transfăgărășan: po najlepši gorski cesti na svetu

Ljubitelji najslavnejše britanske avtomobilistične oddaje boste zagotovo vedeli, da so Transfăgărășan, cesto, ki preči gorovje Făgăraș in Transilvanijo povezuje z Muntenijo na južni strani Karpatov, voditelji v enem od prispevkov okronali za najboljšo cesto na svetu. Če vas količkaj zanima zgodovina, se boste morda spomnili tudi, da je dal taisto cesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – zelo na hitro in bojda za strateške namene – zgraditi tedanji romunski predsednik in diktator; zaradi nagle, nepremišljene in za delavce precej nevarne gradnje pa je znana tudi kot Ceaușescujeva neumnost.

Preberi več »