Šitna glava

Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.

Več »

Sprehod med pohorskimi krošnjami

V osrčju pohorskih gozdov, le streljaj od smučišča na Rogli, med krošnjami dreves od sredine septembra stoji lesena, dober kilometer dolga sprehajalna pot. Pot, posejana z igrali za majhne in velike otroke, informacijskimi tablami in didaktičnimi elementi se zlagoma vzpne na višino dvajsetih metrov, njena osrednja točka, širok razgledni stolp s krožno rampo, pa v višino meri še dodatnih sedemnajst metrov. In smo šli, na eno od jesenskih sobot, ko je v celotnem visokogorju kazalo na slabo vreme, ne pa tudi na vzhodu. In nas je dodobra prepihalo, vmes je za nekaj časa celo posijalo sonce, temnim popoldanskim oblakom pa smo ušli le za las.

Več »

Trojka

Namesto materialnih dobrin sem si konec lanskega koledarskega leta zaželela več pohajkovanja po hribih in obisk vsaj dveh novih držav. Komaj oktober je in zgodilo se je že oboje. Najljubši iz prve kategorije je bil brez dvoma rojstnodnevni vzpon na Prestreljenik, iz druge pa kar oba: vikend izlet na Dansko ter poletno popotovanje po Islandiji – slednje je name pustilo tako močan vtis, da sem mu namenila kar pet ločenih objav. Nehote in nevede, saj je bilo poletja konec kot bi mignil, sem precej manj časa kot lani namenila kolesarjenju, kljub temu da sem poleti prvič odvozila en del Ciclovie Alpe-Adria in bila – kot gledalec, se razume – prvikrat na čisto pravi kolesarski dirki. Moja zbirka sobnih rastlin se je občutno povečala, prevzela me je umetnost kaligrafije, na eni od sten najinega še vedno majcenega stanovanja pa po novem visi kolo.

Več »