Že na avtocesti se nama je zdelo, da je pokrajina postala drugačna. Zdaj sva se vozila mimo visokih listavcev, travniki so bili bolj zeleni, naselja manjša, preprostejša in z dvojezičnimi napisi. Ko sva zavila na lokalne ceste, so se pred nama odpirala dolga polja zelja, koruze in – kar naju je najbolj presenetilo – artičok. V trenutku nama je bilo žal, da si za Bretanjo nisva splanirala še kakšnega dneva več. V trenutku naju je očarala.
Preberi več »
Ko sem kot otrok s starši hodila k družinskim prijateljem na Rab, smo jo vedno mahnili čez Kočevje in Delnice, pa mimo Reke in po Jadranski magistrali do trajekta, ki je takrat še iz Jablanca vozil na otok. Zmeraj sem rada šla tja, čeprav sem se bala škorpijonov, ki smo jih morali vsakič znova preganjati iz vogalov spalnic in izza stenskih luči. Rab se mi je zdel kar malce eksotičen, mogoče tudi zato, ker smo enkrat od tam prinesli ogromno palmovo vejo, ki še danes krasi zgornjo dnevno sobo mojih staršev. Na mivkasti plaži v Loparju (moji prvi izkušnji z mivko na morju) smo otroci na dnu motne vode iskali dvoje pikic – očesca svetlo rjavih školjk lepotk in tudi lupine le-teh še danes čepijo nekje na dnu omare moje otroške sobe.
Preberi več »
Potem ko sva pod slikovitim svetilnikom v obmorski vasici Brighton pojedla francosko malico in se zapeljala v Cayeux-sur-Mer, kjer so naju očarale pastelne lesene hiške na plaži, pravzaprav nisva vedela, da zapuščava pokrajino Hauts-de-France in prečiva nevidno mejo z Normandijo. Pravzaprav sva v Francijo prišla tako slabo podučena o njeni upravni razdelitvi, da sva bila prepričana, da se po Normandiji voziva že lep čas. Ne glede na regijsko delitev pa so se krasote severne francoske obale pred najinimi očmi nizale ena za drugo, kot za stavo, brez prestanka.
Preberi več »
Da se nama je drugi dan najinega poletnega roadtripa, potem ko sva za seboj pustila slikoviti Brugge, mudilo proti morju, je pravzaprav milo rečeno – z malim francoskim avtom sva naravnost dirjala proti francoski obali. Ko so mimo naju brzele prikupno urejene, nizke enodružinske hiške, nanizane vzdolž rečnega kanala, na katerem so se v skoraj vsaki vasici nahajale zapornice, ni bilo nobene potrebe po tabli, ki bi naju opozorila, da sva prečila nevidno mejo s Francijo (kljub temu da sva jo kmalu zatem zagledala). Končno sva vstopila v deželo hrustljavih baget, sirov specifičnih vonjav in sladic, da si maneš roke in oblizuješ prste, natančneje v Hauts-de-France – prvo od treh pokrajin na najinem seznamu.
Preberi več »
Ko sva ob sedmih zvečer pristala na bruseljskem letališču Charleroi, ki je od prestolnice oddaljen slabo uro vožnje – ob običajni vsakodnevni gneči časovno torej približno toliko kot Brnik od Ljubljane – nisva imela posebnih načrtov. Bruselj je bil predaleč, da bi se tja vozila za en večer, pa tudi velika mesta naju v resnici ne privlačijo več toliko kot včasih. Charleroi je bil prestopna točka, mesto, kjer sva prenočila prvi in zadnji dan najinega roadtripa po severu Francije in še dobro, da sva se tam znašla ne le brez načrta, temveč tudi brez pričakovanj, ker bi bila v nasprotnem primeru verjetno precej razočarana. Mr. P. skoraj za vsako mesto, ki ga obiščeva, pravi, da bi brez težav živel v njem. Charleroi ni takšen kraj. Brugge, po drugi strani, pa že.
Preberi več »
Midva sva ga poimenovala kar Luštnze, ker prvič, ko sva se slučajno ustavila tam, nisva imela pojma, kako se mu reče. In ker se nama je tudi potem, ko sva se izobrazila, da gre pravzaprav za Badesee St. Johann im Rosenthal, za situacije, ko bi se na kakšno od vročih poletnih sobot porajalo vprašanje za spontan izlet na drugo stran Ljubelja, na primer: Kaj če bi se šla danes kopat v… ? – to ime zdelo čisto predolgo.
Preberi več »
Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče.
Preberi več
Preden se je lansko zimo v Ljubljani odprla trgovina najslavnejšega švedskega pohištvenega giganta, sva se neštetokrat peljala tam mimo in si najbrž tudi približno tolikokrat zaprisegla, da naslednjič pa res že morava na pohod v to misteriozno sotesko z malce hecnim imenom. Pa se je enkrat mudilo nazaj, spet drugič se je temnilo, nemalokrat sva lovila odpiralni čas trgovine ali pa s seboj enostavno nisva imela primerne obutve. In tako se nikoli nisva ustavila. V soboto nisva nameravala v Ikeo in še toliko manj v Avstrijo, potem pa je Mr. P. predlagal, da bi se morda lahko končno sprehodila po soteski, o kateri je že toliko let toliko govora. In sva šla.
Preberi več »
Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.
Preberi več »