vselepoinprav.si

Ko sva se tretji dan najinega potepanja po Karpatih skozi gorski mesteci Bușteni in Sinaio, priljubljeni letovišči tako pozimi kot poleti, peljala proti gorovju Bucegi, se nama niti sanjalo ni, kaj naju čaka. Nato sva z glavne ceste odvila na Transbucegi, eno od najlepših gorskih cest, po katerih sva kdaj vozila, in ostala brez besed. Za seboj sva pustila gozdno linijo, pred nama pa se je odprl razgled na prostrano, zeleno pokrajino, polno zaobljenih vrhov, med katerimi se je vila cesta, ravno dovolj široka, da sta se na njej z nekoliko upočasnjeno hitrostjo lahko srečala dva avtomobila. Bilo je kot v filmu.

Nekoč sladkorna rafinerija, nato tovarna tobaka, kasarna, dom, za nekatere poslednji, zaklonišče, kraj, kjer se je zgodila in odvila slovenska moderna, skladišče. Potem je lep čas propadala in na neki točki se je zdelo, da zanjo ni več rešitve. Vmes se je nekomu porodila ideja, da bi stavbo preuredil v nakupovalno središče, a se to, hvalabogu, nikoli ni zgodilo. Pred slabimi tremi leti, na jesen je bilo, se je začela odvijati nova, današnja zgodba in nastalo je tole. Stara lupina, novo ogrodje – Galerija Cukrarna. Včasih še znamo narediti kaj lepega.

Ko sva večer poprej s potepanja po gorovju Retezat vozila proti vzhodu v tristo kilometrov oddaljeni Brașov, se je za nama bliskalo in grmelo, dokončno pa se je ulilo ravno ko sva na obrobju mesta za seboj zaprla vrata najinega malega doma. Naslednje jutro je sijalo sonce, od dežja osvežena pokrajina pa je bila kot nalašč za izlet. Mahnila sva jo na sever, najbolj severno na tem potovanju, vse do nevidne meje med pokrajinama Transilvanijo in Moldavijo.

Prve štiri od dvanajstih dni, ki sva jih letošnje počitnice preživela v Romuniji, deželi neokrnjenih smrekovih gozdov, grofa Drakule in mojega nečaka, sva namenila odkrivanju Karpatov. Čisto premalo, da bi lahko rekla, da sva videla veliko, a sva v resnici prepotovala in doživela ogromno. Romunija je velikanska dežela, vsak malo večji izlet zahteva precej vožnje in skoraj gotovo cel dan. A vse to sva že vedela, v Romunijo nisva potovala prvič in tudi pot sva že poznala, le dva sva tokrat naredila več ovinkov. Tako sva na rob drugega najdaljšega gorovja v Evropi po devetih urah vožnje, v katerih se razen razgledov po neskončni madžarski ravnini ni zgodilo prav veliko, prispela v sredo zvečer, nato pa se že takoj naslednji dan, navsezgodaj zjutraj, polna pričakovanja in z zajtrkom na poti v naročju, odpravila na prvo avanturo.

Ne vem, ali bi se najin tridnevni izlet s kolesi med tistimi pravimi zagrizenci nad večdnevnimi kolesarskimi popotovanji v resnici lahko štel za bikepacking, a dejstvo je, da sva si oprtala nahrbtnika, kljub nerodnim kolesarskim čevljem niti ne tako zelo nabasana, popokala specialki in sva šla. O kolesarjenju po Slovenskih goricah je Mr. P. razpredal že nekaj časa in že nekaj časa je imel tudi zrisanih par tras. Jaz sem izbrala prenočišče.

Poleti se večkrat zgodi, da namesto na morje pobegneva na enega od jezer na sosednjo Koroško. V prvih letih najinih skupnih potepanj sva se večinoma vrtela okrog Celovca in Vrbskega jezera, nato pa sva počasi začela odkrivati manjša, manj obljudena jezerca med Borovljami in Velikovcem. Med Ferlachom in Völkermarktom, če hočete. Jezer, primernih za kopanje je na avstrijskem Koroškem namreč malo morje, a je kar precejšen delež njihove zemlje v zasebni lasti, zato se je pred odhodom pametno pozanimati, kje je sladkovodna osvežitev res mogoča. Tole je eden od predlogov.

Na hribih okoli Ljubljane je vedno kakšnih deset stopinj manj kot v mestu in Mr. P. se gre poleti večkrat ohladit na Pasjo ravan. A pri teh ekstremnih temperaturah je tudi za na kolo prevroče, še posebej ker je zares prijetno hladno šele na vrhu, ne pa tudi na poti do tja. Lahko bi se sicer od doma odpravila ob mraku, a cestno kolesarjenje v temi ni nekaj, česar bi se kdor koli od naju pretirano veselil. Pač pa sem letos za rojstni dan in za večerno-nočne pohode v dar dobila naglavno lučko. Pa sva šla sprobat to.

Iz Ljubljane do Višnje Gore je z avtom dobrih petindvajset kilometrov. Malo več, če se tja odpravite s kolesom, ker se boste po vsej verjetnosti želeli ogniti avtocesti, pa tudi nekaterim regionalnim, nič manj prometnim cestam, ki najlepše mesto na svetu povezujejo z mestom, v katerem kraljuje polž. Še dobro, da Mr. P. pozna vse lokalne stranske poti Osrednjeslovenske regije – ne le, da na njih ni žive duše – ena je namreč bolj slikovita od druge.

Ogradi so mogočna, dva tisoč sedeminosemdeset metrov visoka gora, ki se dviga med planinama Laz in Krstenica. Do razglednega, s travo poraslega vrha vodijo tri lahke, neoznačene steze, čas hoje – odvisno od izbrane poti – pa znaša od tri do pet ur. Z vrha se odpira razgled na sosednji Debeli vrh in celotne Fužinske gore s Triglavom v ozadju. Poti so slikovite in nezahtevne. Če seveda izbereš pravo.