Čudoviti slapovi divje soteske Pekel

Če se z Viča zapeljete v Podpeč in od tam nadaljujete desno ob hribu, boste skozi nekaj vasic s hecnimi imeni prej ali slej prispeli v Borovnico. Do tukaj nič novega, do ostankov viadukta nekdanje borovniške železniške proge sem šla že večkrat, tudi s kolesom. Pač pa sem do preteklega vikenda živela v zmotnem prepričanju, da je južni del borovniške kotline slepa ulica. Pa ni! Iz nje vodi več poti na več koncev. Ena od njih pelje v sotesko Pekel. Cesta se pri gostišču sicer konča, a le za vozila. S slednjim je iz Ljubljane do tja pičlih dvajset minut. Dvajset minut in jaz še nikoli nisem bila tam.

Preberi več »

Popoldanski sprehodi: od Šentvida do Višnje Gore

V Dnevniku s slovenske planinske poti ni veliko žigov, ki bi jih bilo mogoče nabrati v Osrednjeslovenski statistični regiji. Pravzaprav jih je zelo malo. Na Krimu sva bila že prevečkrat, Grmada in GEOSS sta tudi že stara znanca. Ena izmed redkih točk se nahaja pri Lavričevi koči na Gradišču. Na tistem nad Šentvidom pri Stični. Ta je bil tudi edini iz te regije, ki mi je še manjkal. Do pretekle sobote.

Preberi več »

Zakladi Slovenije: popoldan v Beli Krajini

Pred slabimi tremi leti sva šla iz Ljubljane v Črnomelj s kolesom. To je bila moja prva kolesarska stotka in doslej edini načrtovani izlet v Belo Krajino. Od takrat se nisva nikoli zares vrnila, čeprav je bilo o tem večkrat govora. Potem sem pred kratkim na nacionalni televiziji zasledila prispevek s čudovitimi belokranjskimi vedutami. V soboto popoldan, ko je v Ljubljani ravno začelo rahlo pršiti, sva navlekla dežni vetrovki in jo, tokrat z avtom, mahnila na jug.

Preberi več »

S kolesom na Vršič

Prijetne zgodnjepomladanske temperature, nebo brez oblačka, Kranjska Gora pa prazna, kot je to mogoče samo sredi tedna. S kolesom je šel v resnici le Mr. P., jaz sem tokrat nastopila v vlogi ekipe spremljevalnega vozila in osebnega fotografa v enem. Ko sem mu na parkirišču enega od praznih kranjskogorskih hotelov pomagala vleči stvari iz avta, je od nekod zapihal hladen veter in ni mi bilo žal, da se nisem pustila pregovoriti, da grem s kolesom tudi jaz. Ne ne, Rozi je za take razmere veliko preveč škoda, sem mu zatrjevala. In sebi tudi.

Preberi več »

Zimski vzpon na Komno

Vsi, ki so mi kdaj pravili o Komni, niso mogli mimo omembe duhamornih oseminštirideset serpentin, ki jih je potrebno premagati na prvem delu poti. Morda je ravno zato tako dolgo trajalo, preden sem se končno odpravila tja gor. Kakšna škoda, saj mi je bilo hitro jasno, da vzpon ne bo niti naporen, še manj pa dolgočasen: počasi dvigajoča se pot, svetel gozd in korak za korakom lepši razgled na Bohinjsko jezero pač niso nekaj, nad čimer bi se človek pritoževal.

Preberi več »

Na Bloke na zrak

V soboto sva šla spet na najino najljubšo planoto. Pretegnit noge, prevetrit glavi. Uživat naravo, ki se še ni prebudila iz zimskega spanja, se sprehajat po travnikih svetle, od vode in vetra poležane trave. Skakat čez plitve, vijugaste potočke in umazat gojzarje (in volviča). Glavi sta prepihani, čevlji blatni, cilj dosežen. Obožujem Bloke.

Preberi več »

Sprehod v dežju: Goli vrh nad Poljansko dolino

Tudi tokrat je bil napovedan dež in tudi tokrat je zjutraj na polno sijalo sonce. A le do takrat, ko sva se oblekla in odpravila od doma. Od Ljubljane do Polhovega Gradca se je nato še nekajkrat ulilo, ko pa sva v vasi Goli Vrh parkirala in superge zamenjala za pohodne čevlje, je dež ponehal in nad krošnjami dreves je obvisela megla.

Preberi več »

Zimsko dopoldne na Zaplani

Bila je povsem običajna sobota s povsem običajnimi epidemiološkimi omejitvami. V nekih drugih časih bi jo verjetno mahnila nekam v Julijce, tako pa sva bila omejena na sprehode po Osrednjeslovenski regiji. A ker je, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, tudi ta bogata z zanimivostmi, z brskanjem za novimi, manj obleganimi lokacijami nikoli nisva imela težav. Mr. P. je pred časom na najpopularnejšem socialnem omrežju zasledil Jezerce, visoko barje na Zaplani, poleg katerega so nedavno postavili prav po skandinavsko urejeno opazovalnico. Sneg, sva vedela, se tam gori še drži, in ideja za potep je padla: na malce poledenela, a plodna tla.

Preberi več »

Snežna idila na Pasji ravni

Z motorjem, peš po snegu, z avtom in, se razume – s kolesom – vse to sva že sprobala, ker je to pač tak hrib: ne preblizu in ravno prav daleč, da je zanimiv za takšne in drugačne vzpone, v vsakem letnem času. Z biciklom ga je Mr. P. prekolesaril že z vseh možnih smeri in to ne le po enkrat. Jaz sem ga z ene, najlažje, samo enkrat in to bo za nekaj časa kar dovolj. Poleg tega je tam gori, na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja, najlepše takrat, ko zapade sneg in se visoke smreke odenejo v puhaste plašče, pohodne poti pa zamenja globoka bela gaz. Tak čas je zdaj. Pa še gneče ni nobene.

Preberi več »