vselepoinprav.si

Ko se je Kristina, najboljša mlajša sestra na svetu, pred petimi leti preselila v Romunijo, ni trajalo prav dolgo, preden sem jo hitela obiskat. Takrat je živela v Bukarešti in je Mr. P.-ju in meni nesebično razkazala svoje novo mesto, ki sva ga, tako kot ona, takoj vzela za svojega. Obvladala je že vse linije metroja in poznala manj znane kotičke, kjer strežejo najokusnejše  lokalne specialitete. S kolesi smo se vozili po parku Herăstrău, obiskali par zares lepih knjigarn, se prijavili na ogled Palače parlamenta in na brezplačno vodstvo po mestu, ki ga organizira skupina mladih Bukareščank in Bukareščanov ter se z vlakom zapeljali na enodnevni izlet do Constanţe, pristaniškega mesta ob Črnem morju s čisto samosvojim utripom.

Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.

V Zagreb na najlepši adventni sejem, v Muzej arhitekture in oblikovanja na ogled najnovejše razstave, v Bukarešto spoznat najmlajšega člana družine. December nam ni naklonil snega, pa sem si zato umislila vsaj bel pulover, najina najnovejša rastlinica pa ima nov ibertopf.

Največ všečkov na mojem Instagramu je letos poželo spodnjih devet fotografij. Petkrat hribi, trikrat volvič, enkrat bicikel. Rezultat je pravzaprav kar malce zaskrbljujoč, saj izkazuje izjemno stereotip(ič)no slovensko naklonjenost do vseh zgoraj navedenih hobijev, pa najsibo s strani tistih, ki so pod fotografijami stiskali rdeče srčke kot tudi s strani avtorice, ki je fotke konec koncev objavila. Kakorkoli že: najbolj všečkane fotke ne sovpadajo nujno z meni najljubšimi objavami, ki sem jih na vselepoinprav spisala letos – te namreč sledijo spodaj.

Bil je turoben vikend in dež ni ponehal niti v nedeljo, najbolj pa je začel nalivati ravno opoldne, ko sva se odpravila ven. Ker je bila ura še zgodnja, ljubljanski mestni kinematografi niso vrteli še ničesar pametnega, sva šla v muzej. Najin najljubši je fužinski MAO – vsebine tamkajšnjih razstav so nama vedno zelo blizu in to velja tudi za najnovejšo z naslovom Predmet in zbirka, na kateri boste med drugim našli celotno grafično podobo podjetja Inex-Adria Aviopromet, smetnjak-žabo Saše Mächtiga, pa staro, nekaj deset centimetrsko obcestno luč v obliki solze, telefon ETA, minimalistično oblikovane mikrofone za govorniške odre, zbirko konceptnih igrač Oskarja Kogoja, v sredini razstavnega prostora, napolnjenega s predmeti, ki vas bodo popeljali skozi vsa obdobja vašega življenja, pa kraljujejo (tudi Kraljevi) stoli.