vselepoinprav.si

Težko bi rekla, da je bila satira že od nekdaj ena mojih ljubših knjižnih zvrsti. Pravzaprav ji, dokler nisem pred nekaj leti odkrila na svojstven način zabavnih zgodbic finskega pisatelja Arta Paasilinne, nisem posvečala pretirane pozornosti. A knjige (po pisanju in še čem) vedno bolj slavnega Finca so na domače – torej slovenske in moje – knjižne police kapljale ena za drugo, sčasoma v vse pogostejših intervalih. Nato se je pojavil Šved Jonasson s svojim prvencem o stoletniku, ki na dan svoje rojstnodnevne zabave spleza skozi okno doma za ostarele in izgine. Moj humoristični knjižni okus je v trenutku poskočil z enega na dva Skandinavca, moja knjižna polica pa bo vsak hip začela pokati po šivih. Ali spojih, če hočete. Navajam peščico razlogov, zakaj.

Neke septembrske sobote, enkrat sredi popoldneva, ko je tahujša poletna vročina že popustila, sva jo z Javorij, kjer so tistega dne ravno podirali drevesa in je bilo parkirišče skoraj prazno, ob izsušeni hudourniški strugi mahnila na Rodico. Ko sva po dobre pol ure dosegla planino Suha, je Mr. P., medtem ko sem jaz zagrizeno lezla med požganim grmičevjem in nabirala srebrno vejevje, poklapano ugotovil, da so se zajetne poletne obiskovalke planinskih pašnikov to sezono že vrnile v dolino.

Večkrat po malo – tako izgledajo moje počitnice letošnje poletje. V začetku avgusta smo se z najmlajšim članom naše družine odpočivali na Bledu, slabih štirinajst dni zatem sva z Mr. P.-jem aktivno odkrivala lepote Koroške, prejšnji petek pa sva izbrala zadnjo destinacijo tega meseca in v soboto na prtljažnik najinega jeklenega oslička namonitrala torbo iz tarpalina ter jo po stranskih poteh, čez vasi, za katere sva slišala prvič in nizke prelaze, na katerih nisva srečala žive duše, mahnila proti Kozjanskem.  

Če izvzamem druženja lastnikov sfriziranih jeklenih konjičkov na slovenjgraškem letališču pred petnajstimi leti, nihče od naju še ni bil zares na Koroškem, še najmanj pa na počitnicah. In ker je letos pač tako, da se potepamo pretežno po naši mali kokoški, sva čakala na tisti popoln trenutek v sicer precej deževnem poletju in enkrat za spremembo nama je uspelo: ujela sva štiri dni sončnega vremena, idealnega za kolesarjenje, hribolazenje in kopanje v jezerih.

Ne spomnim se, ob kateri knjigi mi je šlo nazadnje tolikokrat na jok. Pa tega ne pripisujem le vsebini, čeprav je ta žalostna že sama po sebi, temveč predvsem briljantno zastavljenemu načinu pisanja, stavkih z neobičajnim vrstnim redom in prvoosebni pripovedi, ob kateri ima človek občutek, da je del zgodbe ali pa da jo doživlja kar sam.