vselepoinprav.si

Ko Gromovnik, vrhovni poglavar finskih bogov, na zemljo pošlje svojega lepega sina Rutjo, se med finskimi (ne)verniki zgodi prava revolucija in nič ni več tako, kot je bilo. Rutja zavzame podobo starinarja Sampse Ronkainena, ta pa se začasno naseli v kleno telo mladega boga. Skupaj odpreta prav posebno umobolnico in s pomočjo gromske strele začneta spreobračati deloma krščanski, večinoma pa ateistični finski narod v pravo, staro finsko vero.

Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.

S kolesom sva jo mahnila na Turjak, pa na Pasjo ravan in na Bloke. Na jutro mojega rojstnega dne sva se sprehajala po spokojni dolini Krma. V tivolskem rozariju so vrtnice letos cvetele lepše kot kdaj koli prej, v sežanskem botaničnem vrtu pa so kot nore buhtele hortenzije. Konec meseca so naju mati povabili na obiranje malin in češenj. Nabirala sem jaz, Mr. P. je pa bolj zobal.

Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.

Že ničkolikokrat sva se peljala tam mimo, a se nama je vsakič nekam mudilo. Eno popoldne si bova vzela čas samo za ta vrt, sem rekla nazadnje, ko nama že ničkolikotič ni uspelo. V četrtek, na prazničnega petindvajsetega junija, ko so se praktično vsi, razen naju, pobrali na morje, je končno prišel ta dan. Odločila sva se za drugo prevozno sredstvo, stara cesta proti Primorski je bila namreč povsem prazna. Skoraj nikogar ni bilo niti v Sežani, v vrtu pa sva bila edina sprehajalca.