vselepoinprav.si

Finska  |  Malo dlje

Z avtom na Finsko: dva dni v Helsinkih

Že na krovu trajekta, še vedno precej oddaljenega od pristanišča, sva vedela, da nama bodo Helsinki všeč. Potepanju po mestu sva namenila dva polna dneva, kar za prestolnico s šesto šestdeset tisoč prebivalci ni prav veliko, zato nisva nameravala izgubljati časa. V majhni sobici stanovanjskega bloka, katerega enajsto nadstropje je v celoti preurejeno v hostel, sva pustila nekaj najnujnejših kosov prtljage in jo še isto popoldne z mestnimi kolesi mahnila v center.

Preberi več »
Avstrija  |  Češka  |  Estonija  |  Finska  |  Latvija  |  Litva  |  Malo dlje  |  Poljska

Z avtom na Finsko: skozi šest držav do Helsinkov

Na voljo sva imela polnih osemnajst dni, kar se morda sliši veliko, a so ti minevali hitreje kot kilometri, ki sva jih puščala za sabo. Že dolgo si za dopust nisva vzela toliko časa naenkrat in potepanja po Finski sva se oba izjemno veselila, kljub vsem nezgodam, ki so se nama pripetile v tednih pred odhodom. Kupila sva strešni šotor in dva velika strešna zabojnika za shranjevanje, desetlitrski kanister za vodo, novi spalni vreči in zložljivo mizico za kampiranje ter kopico drugih drobnarij, za katere se je šele na poti izkazalo, ali jih res potrebujeva ali ne. Kanister sva napolnila z vodo, strešna zabojnika pa z nekaj osnovnimi živili in v prtljažnik spakirala sup. In sva šla.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  V hribe

Čudoviti Dolomiti: krožna pot okrog Tre Cime in Monte Paterno

Ko sva večer poprej čez prelaz Tre Croci in mimo jezera Misurina vozila do vznožja najslavnejšega dolomitskega trojčka, sva iz ovinka v ovinek postajala vse bolj skeptična, da je bila odločitev prava, saj so se na vremensko zelo obetaven vikend v isto smer valile trume avtodomov in ostalih izletnikov s podobno idejo: prespati čim bližje izhodišču za pohod okrog Tre Cime. A so bile skrbi kmalu odveč: na prostornem makadamu smo se prav lepo porazgubili, uspelo nama je celo najti kotiček na robu travnika, ki sva ga imela povsem zase.

Preberi več »
Italija  |  V hribe

Popoldan v Dolomitih: Cinque Torri in vzpon na Nuvolau

Na dvodnevno potepanje med dih jemajoče stene najslavnejšega italijanskega gorovja bi se morala odpraviti že v petek zvečer, a sva na koncu štartala v soboto zjutraj. To je pomenilo, da sva bila na parkirišču sedežnice, ki z vzhodne strani prelaza Falzarego vozi do slavnih stolpičev, šele zgodaj popoldan. S sedežnico sva si prihranila dobro uro hoje po cikcakasti, razmeroma nerazgledni stezi (kolikor je steza v Dolomitih pač lahko nerazgledna) in pridobljeni čas raje namenila raziskovanju platoja, ki je že toliko časa čepel na vrhu najinega seznama.

Preberi več »
Na potep

Sprehod v dežju: slap Peričnik in dolina Vrata

Ko sva v Mojstrani odvila proti Vratom, je tabla, ki šteje vozila, pokazala, da sva v dolino tistega dne vstopila sedma po vrsti. Par minut zatem, nekaj čez sedem zjutraj, sva parkirala pod Peričnikom in nikjer ni bilo žive duše. Bilo je hladno, veliko prehladno za začetek junija, nad nama so viseli sivi oblaki, v poznih dopoldanskih urah je bil napovedan celo dež. Kljub temu se nama je mračno jutro zdelo kot nalašč za sprehod po ozeleneli dolini.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Barjanka malo drugače

Pri nas doma ne greš preprosto trgovino in kupiš kolesa. To bi bilo veliko preveč enostavno. Postopek pridobivanja novega bicikla je veliko bolj zapleten in pogosto traja več tednov ali celo mesecev. Začetni izbiri vrste in – kar je najpomembneje – barve okvirja (ta se ponavadi najde v prijateljevi kleti ali v več let zapečateni garaži dedka s Primorske) sledi večurno večerno brskanje po spletu za vsemi potrebnimi sestavnimi deli, ki se nato nakupijo v več rundah in v naslednjih tednih na domači in sosednje naslove hodijo v predimenzioniranih paketih. Obnova okvirja je odvisna od njegovega stanja, od želja in finančnih zmožnosti naročnika, nenazadnje pa tudi od namembnosti kolesa. Novo kolo torej nikoli ni zares novo, a je eden od n+1 primerkov, ki visi na steni najinega stanovanja, restavriran do takšne popolnosti, da je verjetno lepši kot takrat, ko ga je prvotni lastnik pripeljal iz Roga. Moje novo gorsko kolo ni takšno. Je pa lepe temno zelene barve in ime mu je Verdi.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Kopačnice na Ermanovec

Avto sva pustila v Kopačnici, pri starejšem gospodu, ki nama je, ko sva ga vprašala, kje bi lahko našla izhodišče za vzpon na uro in pol hoda oddaljeni Ermanovec, brez pomislekov odstopil prostor na svojem dvorišču. V vasi, ki jo je v resnici sestavljalo le nekaj hiš, sva bila prvič in takoj sva se počutila domače. Medtem ko sva si obuvala gojzarje, smo si izmenjali nekaj besed, potem se je gospod vrnil h košnji, midva pa sva vzela pot pod noge. Stranska cesta je prešla v ozek kolovoz, ob katerem se je vsake toliko pojavila skladovnica. Na eni od njih se je na dopoldanskem soncu pražil dvajsetcentimetrski zelenec z modro glavo. Travniki in njive so kmalu prešli v gozd in pot v vse ožji grapi se je zlagoma začela vzpenjati.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: dolga pot nazaj

Po slabih osmih letih se tisoč dvesto petdeset kilometrov in v povprečju štirinajst ur vožnje v kosu pravzaprav sploh ne zdi več tako zelo daleč. Danes se pač usedemo v avto in gremo. Čas potovanja je načeloma odvisen od treh stvari: števila postankov (ki so navadno pogojeni s številom potnikov pa tudi vozil), gneče na cestah in najbolj obljudenem madžarsko-romunskem mejnem prehodu (ta je tam praktično neizogibna), konec koncev pa tudi od vozila samega. Sicer se je za najbolj udobnega doslej izkazal najin zvesti Šved, a tudi z malo rdečo Dacio se da na tako dolgo pot in v resnici je prav zabavno. A tokrat je bilo to njeno poslednje potovanje, njen šestnajsturni spomladanski labodji spev.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot čez Ostrič, Medvižico in Razsušico

V soboto je bilo čudovito vreme in Mr. P. se je namenil odkolesarit tradicionalno brkinsko spomladansko turo, ki je najlepša ravno v času cvetenja jablan. Ker imam sama trenutno za takšne podvige čisto premalo kondicije, si mu nisem upala pridružiti, a je bil dan veliko prelep, da bi ostala v Ljubljani. Odprla sem zemljevid, okrog Mr. P.-jevega izhodišča naredila krog v radiju trideset minut vožnje in na koncu izbrala Čičarijo.

Preberi več »