Zimski vzpon na Komno

Vsi, ki so mi kdaj pravili o Komni, niso mogli mimo omembe duhamornih oseminštirideset serpentin, ki jih je potrebno premagati na prvem delu poti. Morda je ravno zato tako dolgo trajalo, preden sem se končno odpravila tja gor. Kakšna škoda, saj mi je bilo hitro jasno, da vzpon ne bo niti naporen, še manj pa dolgočasen: počasi dvigajoča se pot, svetel gozd in korak za korakom lepši razgled na Bohinjsko jezero pač niso nekaj, nad čimer bi se človek pritoževal.

Preberi več »

Na Bloke na zrak

V soboto sva šla spet na najino najljubšo planoto. Pretegnit noge, prevetrit glavi. Uživat naravo, ki se še ni prebudila iz zimskega spanja, se sprehajat po travnikih svetle, od vode in vetra poležane trave. Skakat čez plitve, vijugaste potočke in umazat gojzarje (in volviča). Glavi sta prepihani, čevlji blatni, cilj dosežen. Obožujem Bloke.

Preberi več »

Sprehod v dežju: Goli vrh nad Poljansko dolino

Tudi tokrat je bil napovedan dež in tudi tokrat je zjutraj na polno sijalo sonce. A le do takrat, ko sva se oblekla in odpravila od doma. Od Ljubljane do Polhovega Gradca se je nato še nekajkrat ulilo, ko pa sva v vasi Goli Vrh parkirala in superge zamenjala za pohodne čevlje, je dež ponehal in nad krošnjami dreves je obvisela megla.

Preberi več »

Zimsko dopoldne na Zaplani

Bila je povsem običajna sobota s povsem običajnimi epidemiološkimi omejitvami. V nekih drugih časih bi jo verjetno mahnila nekam v Julijce, tako pa sva bila omejena na sprehode po Osrednjeslovenski regiji. A ker je, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, tudi ta bogata z zanimivostmi, z brskanjem za novimi, manj obleganimi lokacijami nikoli nisva imela težav. Mr. P. je pred časom na najpopularnejšem socialnem omrežju zasledil Jezerce, visoko barje na Zaplani, poleg katerega so nedavno postavili prav po skandinavsko urejeno opazovalnico. Sneg, sva vedela, se tam gori še drži, in ideja za potep je padla: na malce poledenela, a plodna tla.

Preberi več »

Snežna idila na Pasji ravni

Z motorjem, peš po snegu, z avtom in, se razume – s kolesom – vse to sva že sprobala, ker je to pač tak hrib: ne preblizu in ravno prav daleč, da je zanimiv za takšne in drugačne vzpone, v vsakem letnem času. Z biciklom ga je Mr. P. prekolesaril že z vseh možnih smeri in to ne le po enkrat. Jaz sem ga z ene, najlažje, samo enkrat in to bo za nekaj časa kar dovolj. Poleg tega je tam gori, na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja, najlepše takrat, ko zapade sneg in se visoke smreke odenejo v puhaste plašče, pohodne poti pa zamenja globoka bela gaz. Tak čas je zdaj. Pa še gneče ni nobene.

Preberi več »

Tadej Golob: Virus

Ko je bil objavljen naslov nove knjige, sem zavila z očmi. Pa ja ne še v leposlovju. Potem sem jo dobila na posodo in začela brati. Bilo je neizogibno – ta presneta reč mi očitno tudi tukaj ne bo dala miru. In sem jo prebrala. A naslova pri najboljši volji še danes ne znam prepričljivo povezati s kriminalno zgodbo, ki bi nekako morala biti osrednja tema in po kateri se knjigi konec koncev naslov tudi dodeli.

Preberi več »

Najboljše leta 2020

Volvič pa hribi pa hribi pa volvič – to je povzetek letošnjih všečkov mojega Instagram profila. Precej podobno kot lani, čeprav letošnje leto v resnici nima primere. A nekaj se je v teh čudnih dvanajstih mesecih kljub temu uspelo zgoditi in – to je že stalna praksa – naj instagramabilnih devet fotk se ne sklada nujno z mojimi devetimi najljubšimi zapisi tega leta. Slednji sledijo spodaj.  

Preberi več »

Fredrik Backman: Anxious People

Vem, kako piše Backman in obožujem njegov stil pisanja, ob katerem bralca malodane na koncu vsakega poglavja pusti obviseti na robu prepada. Vživljam se v njegove zgodbe in poistovečam z njegovimi liki, njegova uspešnica Mož z imenom Ove je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Privlačita me transparentnost notranjih bojev njegovih protagonistov ter mestoma že skoraj knausgardovsko opisovanje problematike (predvsem) partnerskih odnosov, ob katerih me je že ničkolikokrat zgrabila žalost. Ali tesnoba, če hočete. Iskreno priporočam.

Preberi več »

Jesenski gozdovi v Ljubljani in okolici

Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.

preberi več