Na kavo in v muzej

V večino nezasebnih ljubljanskih muzejev je vsako prvo nedeljo v mesecu vstop prost. Če zunaj dežuje, je stvar zares idealna – ne mudi se mi ven na sonce in nimam slabe vesti, ker ne lezem na kak hrib. Če k temu dodam še obisk (po možnosti novoodprte) kavarne, je vikend popoln. Več »

Beograd

Beograd je mesto, v katerem se vedno nekaj dogaja. Mesto, kjer je na vsakem koraku stojnica z burekom. Mesnim, jasno. Kjer so trafike in pekarne odprte tudi ponoči. Mesto, katerega največji park se vsak večer napolni z mladino, ki sedi na visokem obzidju in ob pogledu na sončni zahod nad sotočjem dveh velikih rek, Save in Donave, klepeta do poznih večernih ur, dokler jih od tam ne preženejo varnostniki. Mesto, v katerem jo je v primeru neplačila javnega prometa čisto mogoče odnesti le z ustnim opozorilom. Več »

Slemenova špica

Na vrh Slemenove špice se je brez dvoma najlepše povzpeti v jesenskem času, ko rumeno obarvani macesni pred sivo kuliso mogočnih vršacev in po že kar kičasto modrim nebom dobesedno zažarijo. Če vstanete dovolj zgodaj in se par sto metrov nižje še zadržuje megla, pa boste morda posneli nagrajeno fotografijo, ki bo krasila enega od jesenskih mesecev naslednjega planinskega koledarja.
Več »

Moja soseska • foto natečaj

Ob Tržaški cesti na Viču imamo na razdalji nekaj sto metrov vse, kar naša soseska potrebuje. V nizki, malo slabše vzdrževani stavbi si sledijo novonastali Dnevni center aktivnosti za starejše (pred tem je lokal pripadal trgovini z oblačili po ugodni ceni, ki se danes nahaja dve minuti stran), manjša cvetličarna, pa ena od poslovalnic razvpitega frizerskega salona in trafika, ki si s salonom deli vhod in katere delovni čas se iz danes na jutri lahko spremeni brez predhodnega obvestila. V zameno za to pomanjkljivost je pri simpatičnem gospodu hripavega glasu mogoče plačati položnice z nižjo provizijo kot na pošti. Več »

Na Kras

Kras sva se odpravila raziskovat na verjetno najbolj vroč julijski dan. S kabrioletom, ki ga bo čez nekaj let že mogoče prištevati v kategorijo starodobnikov, z občasno nedelujočo napravo za hlajenje zraka. Mahnila sva jo po stari cesti, ker je bolj simpatična, v resnici pa zato, ker bodoči starodobnik za tiste trikrat na leto, ko se izvoli parkirat iz svoje garaže, kajpada, ni opremljen z vinjeto. In sva šla, založena z več litri vode in sončno kremo v sovoznikovem predalu. Več »