Maribor

Izvzemši 15-minutni postanek na glavni železniški postaji pred nekaj meseci, v Mariboru še nisem bila. Res ne vem, zakaj ne. Včeraj pa sva se po spletu okoliščin znašla v tistem koncu – nikamor se nama ni mudilo, pred nama je bilo še celo popoldne. ‘Pa si poglejva Maribor,’ sem rekla. Roko na srce, niti pomislila nisem, da bi se v Mariboru sploh lahko zamudila toliko časa. Rojena Ljubljančana sva se tako s povprečnimi osrednjeslovenskimi predsodki in popolnoma brez pričakovanj odpravila pogledat mesto. Več »

O meni

Ime mi je Lea in všeč mi je veliko stvari. Zato se pogosto ne morem odločiti, kaj bi rada oziroma čemu dati prednost. Iz istega razloga bo tu mogoče najti marsikaj oziroma vsakega po malem.

Rada hodim v hribe. Prav tako na izlete. Napisala bi, da rada potujem, a bi zvenelo preveč klišejsko. Recimo, da z veseljem izkoristim vsako priložnost, da kam grem. Ne nujno daleč. V naravi se počutim sproščeno. Na daljših potovanjih vedno pišem dnevnik. Včasih za vikend pobegnem na podeželje k staršem.

Obožujem mesta, še posebej Ljubljano. Zanima me vse v zvezi z njenimi zgradbami in ljudmi, ki živijo v njih. Rada raziskujem njihovo preteklost in z velikim veseljem pokukam na dvorišča in atrije starih ljubljanskih stavb. Kupujem knjige o Ljubljani in brskam za starimi fotografijami na spletu. Zanima me tudi njena novejša zgodovina in življenje v 60., 70., še posebej pa v 80. letih. Takrat sem bila otrok. Razstave v muzejih s takšno tematiko so moje najljubše. Sem omenila, da rada hodim v muzeje?

Zelo rada berem. Pogosto se pustim zapeljati aktualnim bralnim trendom. Trenutno me – kot tudi pol Evrope – navdušuje Knausgård s svojo avtobiografsko serijo Moj boj. Obožujem Prvo damsko detektivsko agencijo angleškega pisatelja Alexandra McCalla Smitha z vsemi n-timi nadaljevanji. Enako navdušenje s svojim prisrčnim humorjem v meni vzbujata Finec Arto Paasilinna in Norvežan Jonas Jonasson. Všeč sta mi tudi Carlos Ruiz Zafón in ja, Dan Brown. Vse to poleg Dostojevskega, jasno. Zločin in kazen je že od gimnazijskih let visoko na seznamu mojih najljubših knjig. Knjige najljubših avtorjev si vedno kupim. Kar postaja velik problem, ker živim v majhnem stanovanju z malo prostora. Na srečo me rešuje klet, v kateri imam svojo malo knjižnico. In ki je varno pod ključem, da se razumemo.

Imam najboljšo sestro na svetu, ki mi je pred časom pobegnila v Romunijo in se očitno ne namerava prav kmalu vrniti. In fanta, s katerim skupaj živiva (če sem popolnoma iskrena, jaz živim pri njem) in ki dela nore fotke. In ki nasploh zna marsikaj. Občasno tudi nadomeščati sestro.

Rada tudi kolesarim, tako, za lušt. Najraje po mestu – na kavo in nazaj. Obožujem Rogove ponije in stara ženska italijanska kolesa. Poskušajo me navdušiti tudi za cestna kolesa in, priznam, sčasoma se bom omehčala. Poleg knjig imava torej v kleti tudi zbirko koles.

Zelo rada slikam, kar s telefonom. Instagram je moj najboljši prijatelj, imela sem ga celo pred Facebookom. Zaradi tega me že vsi dražijo. Bo že nekaj na tem – telefon mi nenehno javlja, da je poln ravno zato, ker imam na njem preveč slik.

Spremljam modo in modne trende, rada prebiram modne bloge, to me zanima. Vendar pa si oblačila (večinoma v trgovinah iz druge roke) kupujem po načelih manj je več ter manj barv je boljše. No, razen kar zadeva čevlje. Tretja stena v kleti je namenjena njim.

Zanima me tudi notranja oprema, ob kavi ali čaju v najljubšem lokalu v mestu najraje listam revije s takšno vsebino. Všeč mi je skandinavski dizajn. Nekoč sem znancu s Švedske omenila, da se mi dopade švedski stil notranjega opremljanja, pa ni razumel, kaj s tem mislim. Predpostavljam, da je to nekaj podobnega, kot če bi Američana vprašal, ali hoče jesti ameriške palačinke.

Večkrat slišim, da sem perfekcionist, pa ne vem, ali to povsem drži. Rada imam, da so stvari na svojem mestu in lepo zložene, še posebej obleke. Nered me dela živčno. Še posebej na dvajsetih kvadratih. Ampak nisem obsedena s čistočo. Čar starih hiš je ravno plast prahu na komodi iz češnjevega lesa.

Znam biti zoprna in tečna in če je treba, tudi preklinjam. Sicer pa sem zelo prijazna, ustrežljiva in komunikativna oseba. Moja zoprnost tako na srečo – in njihovo nesrečo – doleti le najbližje.

V užitek mi je popravljati jezikovne napake, če me kdo prosi. Pa tudi če me ne. Kar, jasno, ne pomeni, da jih sama ne delam. Jeziki so moj kruh in moja strast – predvsem zaradi slednje bi jih želela znati še več. Rada uporabljam materni jezik, všeč mi je živa slovenščina z vsemi zabavnimi skovankami. Obožujem tudi arhaične slovenske besede, ker imajo čar.

Nekoč mi je pri pregledu sluha gospod doktor Otorinolaringolog na vprašanje, kaj meni o mojih slušnih sposobnostih, pojasnil, da bi bila glede na rezultate lahko poklicna prisluškovalka. To bo brez dvoma moj primarni poklic v enem od naslednjih življenj.

Odvisna sem od sadja, sladkarij in pekovskih izdelkov in z velikim veseljem pečem, ne maram pa kuhanja. Še dobro, da kuha on.

img_1671